TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

- da se v II. točki izreka znesek „10.614,06 EUR“ nadomesti z zneskom „13.798,27 EUR“;

- v III. točki izreka v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 19. 6. 2020 pa tako, da se delež „48,91 %“ nadomesti z deležem „64 %“, delež „51,09 %“ z deležem „ 36 %“ ter znesek „277,89 EUR“ z zneskom „1.569,74 EUR“,

sicer pa se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Odprava poglavitnega vzroka za nastajanje škode (z vrnitvijo posesti spornega stanovanja tožnici oziroma z njeno ponovno vselitvijo vanj) je bila res odvisna od volje tožencev (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi toženca imela utemeljene razloge za tako ravnanje). Vendar tudi v tem primeru oškodovanec ni oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, če ta zanj ne bi predstavljala pretežkega dodatnega bremena oziroma bi bila njena opustitev očitno nerazumna. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica brez utemeljenih razlogov opustila razumne ukrepe za zmanjševanje oziroma preprečevanje škode in je zato izpolnjen pogoj za uporabo instituta delne razbremenitve odgovornosti tožencev za obravnavano škodo iz 171. člena OZ.

Pri oceni tožničinega soprispevka k nastanku škode pa je treba upoštevati, da je bilo ravnanje tožencev nezakonito, samovoljno in grobo ter je pomenilo kršitev tožničine pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS), pravice do zasebnosti (35. člen URS) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS). To njuno ravnanje, je bilo poglaviten vzrok za nastalo škodo, možnost njegove odprave pa je bila ves čas v sferi tožencev. Toženca sta bila zato dolžna poskrbeti za ustrezno hrambo tožničinih stvari, pri čemer pa tudi nista bila skrbna. Ob tem je zelo pomembno, da toženca nista ubrala pravne poti, saj bi morala prisilno izvršitev začasne odredbe izpeljati v izvršilnem postopku, potem ko pa začasne odredbe nista opravičila z vložitvijo tožbe, pa je ta sploh prenehala (278. člen ZIZ). V nasprotju z njima je tožnica takoj po nezakoniti izselitvi sprožila ustrezne sodne postopke za odpravo protipravnega stanja, ki sta ga povzročila toženca, ter za razliko od njiju pri tej pravno pravilni poti vseskozi dosledno vztrajala. Glede na določbe 425. člena ZPP in 11. člena ZIZ, ki narekujejo hitro postopanje v pravdah zaradi motenja posesti in postopkih izvršbe, je utemeljeno verjela, da bodo ti postopki zaključeni v roku, v katerem se stanje njenih stvari ne bo (dodatno) poslabšalo. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da tožničin prispevek nastanku škode znaša le 35%.