TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega sodišča bo odločeno s končno odločbo.

Tožnik je šele v ponovljenem postopku po izdaji zavrnilne zamudne sodbe na podlagi sklepa o razveljavitvi le-te s strani sodišča druge stopnje popravil tožbeni zahtevek tako, da je ta postal določen v takšni meri, da je omogočal upoštevaje tožbeno trditveno podlago tudi realizacijo pravne posledice v izreku tožbe, to je vpis v zemljiško knjigo novo nastalega posebnega dela stavbe. Ker narok najprej razpisanega dne ni bil izveden, temveč je bil preložen na kasnejši datum, je bil ta še vedno prvi narok z vsemi procesnimi posledicami za pravdni stranki, vključno s pravico obeh navajati dejstva in predlagati dokaze vse do njegovega zaključka, torej kar zadeva tožene stranke – ne glede na to, da izrecno svojih navedb in predlogov niso še posebej naslovile kot odgovor na tožbo (286. člen ZPP). Bistveno je, da so še pravočasno – na v ponovljenem postopku prvem dejansko opravljenem naroku za glavno obravnavo - nasprotovale tožbenemu zahtevku, ki je bil pravilno oblikovan šele kasneje, ter da so do zaključka naroka navedle dejstva ter predlagale izvedbo dokazov, s katerimi so nasprotovale tožbenemu zahtevku. Domneva priznanja dejstev v tožbi zaradi izostanka takojšnjega odgovora na tožbo torej ni nastopila. Navedena procesna situacija je obrnjena zrcalna slika procesne situacije, ko tožeča stranka ne bi popravila tožbenega zahtevka na ta način, da bi ta postal sklepčen, in bi bilo zato treba tožbeni zahtevek zavrniti (zavrnilna zamudna sodba), torej ob nevložitvi odgovora na tožbo (primerjaj določbo 318. člena ZPP).

Dokazna ocena ni v zadostni meri skrbna ter analitično-sintetična, saj se torej ne opredeljuje do osrednjih prvin procesnega gradiva, ki se nanaša na vprašanje dobre oziroma slabe vere.

Solastninska pravica pripada na skupnih delih oz. skupnih prostorih, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov – primerjaj določbo tretjega odstavka 105. člena SPZ in tretjega odstavka 3. člena SZ-1. Dobra vera pridobitelja se nanaša na pravice strank. To v spornem primeru pomeni, da se obstoj dobre vere prvotoženca lahko pravno upoštevno razteza le na obseg stvarnih pravic, ki jih je lahko pridobil upoštevaje tudi opis predmeta pogodbe v kupoprodajni pogodbi in ne na (ne)obstoj in vsebino podatkov glede vrste rabe in pravnem statusu sporne nepremičnine v zemljiški knjigi.