Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)

485. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)

Razglašam Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 1. februarja 2008.

Št. 003-02-2/2008-4

Ljubljana, dne 11. februarja 2008

dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije

Z A K O N
O VARSTVU KULTURNE DEDIŠČINE (ZVKD-1)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(namen zakona)

(1)

Ta zakon določa načine varstva kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: dediščina) ter pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogočiti celostno ohranjanje dediščine.

(2)

Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas.

(3)

Dediščina se deli na materialno in nesnovno dediščino. Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina.

(4)

Celostno ohranjanje dediščine se uresničuje v razvojnem načrtovanju in ukrepih države, pokrajin in občin tako, da dediščino ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena vključujejo v trajnostni razvoj.

(5)

Ta zakon ureja priznavanje poklicnih kvalifikacij na področju varstva dediščine v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22).

(6)

Za izvrševanje Uredbe Sveta (ES) št. 116/2009 z dne 18. decembra 2008 o izvozu predmetov kulturne dediščine (Kodificirana različica) (UL L št. 39 z dne 10. 2. 2009, str. 1) ta zakon določa pristojni organ in kazni za kršitev uredbe.

2. člen

(javna korist varstva dediščine)

(1)

Varstvo dediščine je v javno korist. Javna korist varstva dediščine se določa v skladu s kulturnim, vzgojnim, razvojnim, simbolnim in identifikacijskim pomenom dediščine za državo, pokrajine in občine.

(2)

Javna korist varstva dediščine obsega:

-

identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje,

-

ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo,

-

omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom,

-

predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah,

-

vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje,

-

celostno ohranjanje dediščine,

-

spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij ter

-

sodelovanje javnosti v zadevah varstva.

(3)

Država, pokrajine in občine uresničujejo javno korist varstva tako, da organizirajo in podpirajo dejavnosti in ravnanja iz prejšnjega odstavka in izvajajo ukrepe na podlagi tega zakona.

(4)

Pri uresničevanju javne koristi varstva dediščine država, pokrajine in občine sodelujejo z lastnicami in lastniki dediščine (v nadaljnjem besedilu: lastnik), poslovnimi subjekti, nevladnimi organizacijami in civilno družbo v okviru, ki ga določajo zakoni in strategija iz 73. člena tega zakona.

3. člen

(definicije)

(1)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1.

"akcesija" je način, s katerim muzej pridobiva premično dediščino in jo vključuje v svoje zbirke;

2.

"arheološka najdba" je premična arheološka ostalina, ki je bila pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let. Arheološke najdbe so tudi orožje, strelivo, drug vojaški material, vojaška vozila in plovila ali njihovi deli, ki so bili pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let;

3.

"arheološke ostaline" so vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranitev in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem, za katere sta glavni vir informacij arheološko raziskovanje ali odkritja in za katere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in da imajo lastnosti dediščine. Arheološke ostaline so tudi stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, skupaj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let. Strokovno identificirane in registrirane arheološke ostaline postanejo dediščina;

4.

"arheološko najdišče" je originalni kraj deponiranja in odkrivanja arheoloških ostalin. Strokovno identificirano in registrirano arheološko najdišče postane dediščina (v nadaljnjem besedilu: registrirano arheološko najdišče);

5.

"arhiv arheološkega najdišča" je rezultat raziskave posameznega arheološkega najdišča skupaj z vsemi arheološkimi najdbami, vzorci in celotno dokumentacijo, ki spremlja arheološko raziskavo in poizkopavalno oziroma poterensko obdelavo, in mora biti trajno hranjen kot celota tako, da se omogoča dostop strokovni in širši javnosti;

6.

"celostno ohranjanje" je sklop ukrepov, s katerimi se zagotavljajo nadaljnji obstoj in obogatitev dediščine, njeno vzdrževanje, obnova, prenova, uporaba in oživljanje;

7.

"dokazilo o izvoru" je dokument, kot je sklep o dedovanju, dovoljenje o izvozu, oporoka, pogodba, odločba sodišča ali upravnega organa, izpisek iz evidence prodaje, ali druga verodostojna listina, iz katere izhaja, da je oseba arheološko najdbo ali zbirko takšnih najdb pridobila v last ali hrambo. Dokazilo o izvoru je lahko tudi izvedensko mnenje, izjava prejšnjega lastnika ali druge priče ali druga dokumentacija, kot je fotografija, posnetek, objava v publikaciji. Kot dokazilo o izvoru se šteje tudi prijava o najdbi ali prijava o hrambi na podlagi tega zakona.

8.

"dokumentiranje" je zbiranje, urejanje in hranjenje podatkov o dediščini, njenih vrednotah, stanju, lokaciji in drugih dejstvih, pomembnih za izvajanje varstva;

9.

"dolžna skrbnost" je skrbnost, ki se izkazuje s preverjanjem izvora premičnin z vrednotami dediščine na podlagi razpoložljivih podatkov iz dostopnih evidenc in registrov ter drugih dostopnih informacij na svetovnem spletu, v strokovnih organizacijah in pri lastnikih;

10.

"družbeni pomen" je vrednost, ki jo ima dediščina za skupnost in posameznice in posameznike (v nadaljnjem besedilu: posamezniki) zaradi svojega kulturnega, vzgojnega, razvojnega, verskega, simbolnega in identifikacijskega potenciala ali za preučevanje strok, kot so antropologija, arheologija, arhitektura, etnologija, umetnostna zgodovina in zgodovina;

11.

"iskanje arheoloških ostalin" so dejanja na zemljiščih in v vodi, ki so opravljena z namenom, da se odkrijejo novi podatki o arheoloških ostalinah, in ki lahko vodijo v odkritje arheoloških najdišč in najdb;

10.

"iznos" je fizični prenos premične dediščine iz Republike Slovenije v drugo državo članico Evropske unije ali v državo članico Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru;

11.

"izvoz" je fizični prenos premične dediščine iz Republike Slovenije kot dela carinskega območja Skupnosti v tretjo državo, ki ni članica Evropske unije ali Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru;

12.

"izpopolnjevanje za delo v varstvu" (v nadaljnjem besedilu: izpopolnjevanje) je nadaljevalno ali dopolnilno izobraževanje, s katerim posameznik, ki dela v dejavnosti varstva, poglablja znanje o novih dognanjih in metodah v stroki, razvija kompetence in napreduje in po katerem pridobi potrdilo, ki je lahko pogoj za zaposlitev ali nadaljevanje dela;

13.

"izravnalni ukrep" je dejavnost, poseg ali ravnanje, s katerimi se nadomesti ali omili izguba ali poškodovanje dediščine;

14.

"konservatorski načrt" je elaborat, ki je del projektne dokumentacije, s katerim se določijo sestavine spomenika, ki jih je potrebno ohraniti, in usmeritve za ohranitev in varovanje spomenika;

15.

"konservatorski načrt za prenovo" je del prostorskega akta, pripravljenega na podlagi predpisov o urejanju prostora;

16.

"kulturna krajina" je nepremična dediščina, ki je odprt prostor z naravnimi in ustvarjenimi sestavinami, katerega strukturo, razvoj in uporabo pretežno določajo človekovi posegi in dejavnost;

17.

"kulturni spomenik" (v nadaljnjem besedilu: spomenik) je dediščina, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja;

18.

"muzej" je stalna organizacija v službi družbe in njenega razvoja, ki je odprta za javnost in ki zbira, ohranja, dokumentira, preučuje, interpretira, upravlja in razstavlja dediščino ter posreduje podatke o njej z namenom razvijati zavest o dediščini, širiti vedenje o njenih vrednotah in omogočati uživanje v njej;

19.

"nacionalno bogastvo" je premičnina, ki sodi v eno od zvrsti dediščine, ki jih določa predpis iz petega odstavka 10. člena tega zakona, in izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 10. člena tega zakona;

20.

"naselbinska dediščina" je nepremična dediščina, ki v naravi predstavlja mestno, trško ali vaško jedro, njegov del ali drugo območje poselitve;

21.

"nedovoljen poseg" je vsak poseg v dediščino, ki se izvaja brez kulturnovarstvenega soglasja ali v nasprotju z njim;

22.

"nepremična dediščina" so nepremičnine ali njihovi deli z vrednotami dediščine, vpisani v register dediščine;

23.

"oživljanje" so dejavnosti, ki omogočajo vključevanje dediščine v sodobno življenje in ustvarjalnost, njeno trajnostno uporabo in uživanje v njej;

24.

"plan" je plan, program, načrt ali drug splošni akt, katerega izvedba ima vpliv na dediščino ali njeno varstvo;

25.

"pooblaščena oseba" je uradna oseba pristojne organizacije ali druga oseba, pooblaščena za izvajanje nalog varstva po tem zakonu;

26.

"pooblaščeni muzej" je muzej, katerega ustanoviteljica ni država, ki opravlja državno javno službo na področju varstva;

27.

"poseg v dediščino" (v nadaljnjem besedilu: poseg) so vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa:

-

vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov,

-

dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine,

-

premeščanje dediščine ali njenih delov,

-

dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo, ter

-

iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine;

28.

"predhodna raziskava" je raziskava dediščine ali arheoloških ostalin, ki jo je treba opraviti, zato da se:

-

pridobijo informacije, potrebne za vrednotenje dediščine ali arheoloških ostalin pred posegi v prostor ali pred graditvijo,

-

natančneje določijo ukrepi varstva ali

-

z njo dediščina ali arheološka ostalina pred posegi v prostor ali pred graditvijo deloma ali v celoti nadzorovano odstrani.

Predhodna arheološka raziskava obsega tudi poizkopavalno obdelavo arhiva arheološkega najdišča;

29.

"premična dediščina" so premičnine ali zbirke premičnin z vrednotami dediščine;

30.

"prenova" je sklop različnih dejavnosti z gospodarskega, socialnega in kulturnega področja, s pomočjo katerih se ob ustreznem prostorskem načrtovanju zagotovita ohranitev in oživljanje dediščine;

31.

"prikaz vrednotenja dediščine v prostoru" je nadgradnja registra dediščine s podatki o dejanskem stanju dediščine in njenem vrednotenju v prostoru, ki je na razpolago pripravljavcem plana kot priporočilna strokovna podlaga;

32.

"pristojna organizacija" je subjekt, pristojen za izvajanje ukrepov varstva. Kadar ni drugače določeno, se šteje:

-

kot pristojna organizacija za varstvo nepremične dediščine: Zavod za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod),

-

kot pristojna organizacija za varstvo premične dediščine: državni oziroma pooblaščeni muzej ter Narodna in univerzitetna knjižnica,

-

kot pristojna organizacija za varstvo nesnovne dediščine: koordinator varstva nesnovne dediščine;

33.

"raziskava" so dela, ki posegajo v dediščino zaradi potreb njenega varstva, s katerimi se preučujejo njeni deli in pridobivajo podatki o njenem pomenu, stanju in ogroženosti;

34.

"register dediščine" (v nadaljnjem besedilu: register) je osrednja zbirka podatkov o dediščini, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za dediščino (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo);

35.

"registrirana dediščina" je dediščina, ki je vpisana v register in ki ni spomenik;

36.

"spomeniško območje" je območje nepremične dediščine, zavarovano kot spomenik na podlagi tega zakona zaradi svojega družbenega pomena, skladne zasnove in topografske določljivosti. To so predvsem območja naselbinske dediščine, deli urbane ali ruralne kulturne krajine, kraji zgodovinskih dogodkov, arheološka najdišča ali zgodovinski parki in vrtovi;

37.

"uporaba" so stalne ali občasne dejavnosti, ki se opravljajo v dediščini, ob njej ali v kakršni koli drugi povezavi z dediščino, pri tem pa vplivajo nanjo ali uporabljajo njene kulturne vrednote in družbeni pomen;

38.

"upravljanje" je izvajanje nalog, ki so potrebne za izpolnitev namena, zaradi katerega je bila stvar razglašena za spomenik, in obsega predvsem vodenje in organiziranje vzdrževanja, uporabe, dostopnosti, predstavitve javnosti in spremljanje stanja;

39.

"uvoz" je fizični prenos premične dediščine iz tretje države, ki ni članica Evropske unije ali Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, v Republiko Slovenijo;

40.

"varstveni režim" so pravila, ki ob upoštevanju družbenega pomena spomenika in na podlagi njegovega vrednotenja konkretizirajo omejitve lastninske pravice ter drugih upravičenj in določajo ukrepe za izvedbo varstva;

41.

"varstveno območje dediščine" je območje z enotnimi značilnostmi nepremične dediščine, ki je zaradi svojih vrednot in razvojnih potencialov pomemben del prostorskih ureditev;

42.

"varstvo" so pravni, upravni, organizacijski, finančni in drugi ukrepi države, pokrajin in občin, namenjeni obstoju in obogatitvi dediščine. Posamezne ukrepe varstva, razen pravnih in upravnih, izvajajo tudi drugi subjekti varstva;

43.

"varovanje" je takšno ravnanje z dediščino, ki z rednim vzdrževanje in obnovo omogoča obstoj vrednot dediščine in njeno uporabo vsaj v najmanjšem obsegu;

44.

"vnos" je fizični prenos premične dediščine iz države članice Evropske unije ali države članice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru v Republiko Slovenijo;

45.

"vplivno območje" je širša okolica nepremičnega spomenika ali dediščine, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnosti prilagojeni celostnemu ohranjanju ali v kateri se presojajo vplivi na dediščino;

46.

"vzdrževanje" so dela, ki omogočajo fizično zavarovanje dediščine pred delovanjem destruktivnih sil ali vzdrževanje stanja z določeno uporabo. Namen vzdrževanja je ohranitev dediščine;

47.

"zbirka" je skupina premičnin s sorodnimi vrednotami dediščine, ki jo lahko povezuje skupen zgodovinski ali prostorski kontekst;

48.

"nesnovna dediščina" so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja, veščine, in z njimi povezane premičnine in kulturni prostori (kjer se ta dediščina predstavlja ali izraža), ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino;

49.

"nesnovna dediščina posebnega pomena" je nesnovna dediščina, ki je razglašena za spomenik.

4. člen

(pravice in obveznosti, povezane z dediščino)

(1)

Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi.

(2)

Vsakdo je odgovoren za spoštovanje dediščine drugih prav tako kakor svoje lastne.

(3)

Pravica do dediščine je lahko omejena le v javno korist in s pravicami drugih.

(4)

Vsakdo je dolžan ohranjati dediščino v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.

(5)

Vsakdo mora seznaniti pristojno organizacijo o obstoju stvari, za katero se domneva, da ima vrednote dediščine.

5. člen

(varstvo pravic lastnikov)

(1)

Lastninska pravica in druge stvarne pravice na dediščini se omejijo le v najmanjšem možnem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva. Država, pokrajine, občine in drugi subjekti varstva morajo izbirati tiste ukrepe, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike ter neposredne posestnice in posestnike dediščine (v nadaljnjem besedilu: posestniki).

(2)

Lastnika je treba obveščati o zadevah varstva, ki vplivajo na izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj.

6. člen

(lastninska pravica na dediščini)

(1)

Arheološka najdba ali arheološka ostalina, ki je premičnina in jo kdor koli najde ali drugače pridobi s površja zemlje, iz zemlje ali vode na ozemlju Republike Slovenije, je lastnina države, če se v postopku po 10., 26., 31., 53. ali 135. členu tega zakona ugotovi, da je dediščina.

(2)

Določba prejšnjega odstavka ne velja za arheološke najdbe, ki izvirajo iz vojnih grobišč, za katere je lastništvo ugotovljeno.

(3)

Razpolaganje z arheološkimi najdbami, ki so bile nezakonito izkopane ali drugače nezakonito pridobljene iz arheoloških najdišč na ozemlju Republike Slovenije ali pa so bile zakonito izkopane in nezakonito obdržane, je prepovedano.

(4)

Pravni posli in enostranske izjave volje iz prejšnjega odstavka so nične.

(5)

Spomenik v lasti države, pokrajine ali občine, ki je arheološka najdba ali arheološko najdišče ali je zavarovan na podlagi posebnih predpisov ali mednarodnih pogodb, katerih podpisnica je Republika Slovenija, se ne sme odtujiti.

(6)

Drug spomenik v lasti države, pokrajine ali občine se sme izjemoma odtujiti le, če se s tem izboljšata njegova ohranitev in javna dostopnost ter zagotovi taka uporaba, ki je skladna z družbenim pomenom spomenika.

(7)

Odločitev o odtujitvi spomenika državnega pomena sprejme vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) na predlog ministra, pristojnega za dediščino (v nadaljnjem besedilu: minister), odločitev o odtujitvi spomenika lokalnega pomena pa pristojni organ pokrajine ali občine, ki je spomenik razglasila.

(8)

Premično dediščino, ki je v lasti države, pokrajine ali občine in jo hrani državni ali pooblaščeni muzej, je prepovedano odtujiti, razen če gre za izmenjavo, ki pomeni bistveno dopolnitev muzejske zbirke, o čemer odloča na predlog muzeja minister oziroma ministrica, pristojna za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: minister), oziroma pristojni organ pokrajine ali občine, ki je ustanoviteljica muzeja.

(9)

Sredstva, dosežena s prodajo dediščine ali spomenika v lasti države, pokrajine ali občine, se lahko namenijo le za ohranitev, vzdrževanje, oživljanje ali nakup dediščine ali spomenika.

7. člen

(dediščina brez lastnika)

Če dediščina nima lastnika ali če njen lastnik ni znan in ga ni mogoče ugotoviti ali če dediščina ostane brez lastnika, postane njen lastnik Republika Slovenija.

II. VZPOSTAVITEV VARSTVA

1. Vzpostavitev varstva dediščine

8. člen

(predmet javne koristi)

(1)

Na podlagi tega zakona so predmet javne koristi za varstvo posamezne stvari ali vrednote, ki so:

-

registrirana dediščina,

-

nacionalno bogastvo,

-

spomeniki,

-

varstvena območja dediščine in

-

arheološke ostaline.

(2)

Identifikacija predmeta javne koristi je podlaga za vzpostavitev varstva.

2. Registrirana dediščina in nacionalno bogastvo

9. člen

(registrirana dediščina)

(1)

V register se vpišejo nepremičnine, premičnine in vrednote z lastnostmi dediščine iz 1. člena tega zakona.

(2)

Nepremična dediščina se vpiše v register kot posamezna nepremičnina ali kot območje dediščine.

(3)

Kot posamezna nepremičnina se vpišejo v register stavba, objekt ali druga nepremičnina, ki so ali zgrajene ali sestavljene ali oblikovane z naravnimi sestavinami po načelih krajinske arhitekture ali so arheološko najdišče. Del posamezne nepremičnine so tudi njene sestavine in pritikline, ki so namenjene uporabi ali olepšanju nepremičnine ali so nepogrešljive za njeno delovanja ali razumevanje.

(4)

Kot območje dediščine se v register vpišejo enovita skupina stavb, naselje ali njegov del, večje arheološko najdišče ali območje kulturne krajine, ki ima kot celota vrednote dediščine in je medsebojno dovolj povezana, da sestavlja topografsko določljivo celoto nepremične dediščine.

(5)

Premična dediščina se vpiše v register kot posamezna premičnina ali kot zbirka.

(6)

Nesnovna dediščina se vpiše v register skupaj s kulturnim prostorom, ki to dediščino podpira in omogoča njeno uresničevanje.

(7)

Minister predpiše seznam zvrsti dediščine iz prejšnjih odstavkov in seznam možnih varstvenih usmeritev po posameznih zvrsteh dediščine.

10. člen

(nacionalno bogastvo)

(1)

Nacionalno bogastvo je premičnina, ki sodi v eno od zvrsti dediščine, ki jih določa predpis iz petega odstavka tega člena, in ki poleg tega izpolnjuje eno ali več od naslednjih zahtev:

-

ima status spomenika,

-

je več kot 100 let stara arheološka najdba, ki izhaja iz izkopavanj ali najdišč na kopnem ali pod vodo na ozemlju Republike Slovenije,

-

je več kot 100 let star sestavni del nepremičnega spomenika, ki je bil razstavljen,

-

je inventarizirana kot del zbirke muzeja, vpisanega v razvid iz 87. člena tega zakona, kot del zbirke javnega arhiva ali javne knjižnice ali kot pritiklina ali del zbirke cerkve ali druge verske skupnosti ali

-

ima za Republiko Slovenijo kulturno vrednost zaradi svojega pomena.

(2)

V dvomu o tem, ali je določena premičnina nacionalno bogastvo iz druge do pete alineje prejšnjega odstavka, odloči minister.

(3)

Minister odloči, da ima premičnina kulturno vrednost za Republiko Slovenijo v skladu s peto alinejo prvega odstavka in je zato nacionalno bogastvo, če ta premičnina ustreza enemu ali več od naslednjih meril:

-

je delo umetnice ali umetnika, oblikovalke ali oblikovalca, ustvarjalke ali ustvarjalca, pomembnega za določeno področje kulture v Sloveniji,

-

je izdelek domače ustvarjalnosti oziroma znanja,

-

je značilna s stališča dediščine Republike Slovenije ali njenih regij,

-

je povezana z osebnostjo, pojavom ali dogajanjem, pomembnim za slovensko zgodovino oziroma za zgodovino v Republiki Sloveniji,

-

je povezana s spomenikom ali drugim pomembnim kulturnim okoljem,

-

je v Republiki Sloveniji redka, ogrožena ali bo postala redka.

(4)

Zbirka premičnin se lahko uvrsti v nacionalno bogastvo, če je zanjo pripravljena inventarna knjiga v skladu s predpisom iz drugega odstavka 18. člena tega zakona.

(5)

Minister predpiše seznam zvrsti premične dediščine, ki so predmet nadzora nad izvozom, trgovanjem in drugimi posli.

3. Nepremični spomeniki

11. člen

(nepremični spomenik)

(1)

Nepremična dediščina, ki

-

predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti,

-

je pomemben del prostora ali dediščine Republike Slovenije ali njenih regij ali

-

predstavlja vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom, se lahko zaradi svojega izjemnega pomena za državo (v nadaljnjem besedilu: spomenik državnega pomena) ali posebnega pomena za pokrajino ali občino (v nadaljnjem besedilu: spomenik lokalnega pomena) razglasi za spomenik.

(2)

Nepremični spomenik se lahko razglasi kot posamezni spomenik ali kot spomeniško območje. Kot posamezni spomenik se razglasi posamezna nepremičnina iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona, kot spomeniško območje pa območje dediščine iz četrtega odstavka 9. člena tega zakona.

(3)

Del nepremičnega spomenika je tudi njegova neposredna okolica ter pritikline, ki z nepremičnim spomenikom sestavljajo prostorsko, funkcionalno ali pomensko celoto. Pritikline postanejo spomeniki z razglasitvijo nepremičnega spomenika, če so vpisane v inventarno knjigo spomenika v skladu s predpisom iz drugega odstavka 18. člena tega zakona.

12. člen

(razglasitev nepremičnega spomenika)

(1)

Zavod pripravi predlog za razglasitev spomenika po lastni presoji ali na pobudo koga drugega. Če zavod zavrne pobudo za razglasitev, mora pobudnika seznaniti s svojo odločitvijo in z razlogi zanjo.

(2)

Zavod mora o pripravi predloga za razglasitev seznaniti lastnike dediščine, ki naj bi se razglasila za spomenik, ter jim dati možnost, da podajo svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. Lastniki se obveščajo praviloma po pošti ali z javnim naznanilom, če je ta način zaradi večjega števila, težke dosegljivosti ali neznanega naslova primernejši (npr. na nepremičnini, katere razglasitev se predlaga, v uradnem glasilu, v sredstvih javnega obveščanja ali na drug primeren način). Kadar se izvede javna obravnava, obveščanje lastnikov v skladu s tem odstavkom ni potrebno.

(3)

Zavod mora izvesti javno obravnavo, če gre za razglasitev spomeniškega območja. O javni obravnavi se javnost obvesti z objavo datuma obravnave, načinom dostopnosti gradiv, rokov za podajo mnenj in navedbo organa, ki mnenja sprejema. Obvestilo o obravnavi se objavi v vsaj enem javnem sredstvu obveščanja najmanj deset dni pred javno obravnavo. V času do javne obravnave mora biti zagotovljen javen dostop do gradiv, ki so predmet javne obravnave.

(4)

Na javni obravnavi se predstavijo razlogi za razglasitev, osnutek akta o razglasitvi in kartografska dokumentacija. Vsakdo ima možnost, da ustno ali pisno poda svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. Zavod se mora do mnenj opredeliti.

(5)

Postopek razglasitve spomenika lokalnega pomena vodi pristojni organ pokrajine ali občine ob smiselni uporabi določb drugega do četrtega odstavka tega člena. Predlog za razglasitev spomenika lokalnega pomena pripravi zavod. Seznanitev lastnikov s predlogom za razglasitev spomenika lokalnega pomena oziroma javno obravnavo izvede pristojni organ pokrajine ali občine ob sodelovanju zavoda.

13. člen

(akt o razglasitvi)

(1)

Spomenik državnega pomena se razglasi z odlokom vlade, spomenik lokalnega pomena pa z odlokom predstavniškega organa pokrajine ali občine (v nadaljnjem besedilu: akt o razglasitvi).

(2)

Akt o razglasitvi obsega zlasti:

-

identifikacijo spomenika, vključno z določitvijo meje spomenika tako natančno, da so meje določljive v naravi in zemljiškem katastru,

-

vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik,

-

varstveni režim spomenika,

-

vplivno območje, kadar je to zaradi zagotavljanja prostorske celovitosti spomenika potrebno, vključno z določitvijo meje vplivnega območja tako natančno, da so meje določljive v naravi in zemljiškem katastru,

-

varstveni režim v vplivnem območju,

-

morebitno obveznost javne dostopnosti spomenika,

-

zahteve glede upravljanja ter morebitno obveznost sprejema načrta upravljanja in

-

podatke o inventarni knjigi premičnin, ki so sestavni del spomenika, in pristojni organizaciji, če se skupaj z nepremičnim spomenikom razglašajo tudi premičnine, ki so njegov sestavni del.

(3)

Na podlagi akta o razglasitvi se pravni status nepremičnega spomenika in njegovega vplivnega območja, če je obveznost vpisa za vplivno območje določena z aktom o razglasitvi, zaznamuje v zemljiški knjigi kot zaznamba nepremičnega spomenika. Organ, ki je spomenik razglasil, pošlje akt o razglasitvi na pristojno zemljiško knjigo. Vpis nepremičnega spomenika v zemljiško knjigo se opravi po uradni dolžnosti.

(4)

Zaznamba nepremičnega spomenika v zemljiško knjigo se ne izvede za spomeniška območja, razen v delih, ki obsegajo arheološka najdišča ali v delih, kjer zahtevo za zaznambo določi akt o razglasitvi.

14. člen

(razglasitev na podlagi sporazuma)

(1)

Na teritorialno obsežnejšem območju dediščine z razvojnimi problemi in izzivi se lahko vlada in pokrajina ali občina, na območju katere je dediščina, dogovorita za skupno ohranjanje območja s sporazumom. K sporazumu lahko pristopijo drugi subjekti, ki imajo na območju pomembne razvojne naloge ali pristojnosti za izvajanje posameznih razvojnih politik.

(2)

Sporazum obsega obveznosti in pravice podpisnikov glede varstva in oživljanja, razvojnega načrtovanja, urejanja prostora in izvajanja mednarodnih pogodb, katerih podpisnica je Republika Slovenija.

(3)

Vlada na podlagi sporazuma razglasi območje za spomenik državnega pomena za obdobje veljavnosti sporazuma, vendar največ za pet let z možnostjo podaljšanja, če se ugotovi, da podpisniki sporazuma izvajajo obveznosti, določene s sporazumom.

(4)

Če podpisniki sporazuma svojih obveznosti ne izpolnjujejo, vlada odloči o predčasnem prenehanju statusa spomenika državnega pomena.

15. člen

(enotno zavarovanje spomenikov in narave)

(1)

Območje, ki poleg izjemnih kulturnih vrednot za državo vsebuje tudi lastnosti, zaradi katerih je primerno za pridobitev statusa širšega zavarovanega območja na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave, se lahko z istim aktom zavaruje kot spomenik po tem zakonu in kot širše zavarovano območje narave.

(2)

Sklep o začetku postopka za enotno zavarovanje območja sprejme vlada na predlog ministra in ministra, pristojnega za ohranjanje narave, v primeru, ko se območji iz prvega odstavka prostorsko prekrivata, varstvene in razvojne usmeritve pa so dopolnjujoče in v medsebojni povezavi učinkovitejše. Postopek priprave in razglasitve se izvede ob smiselni uporabi določb o ustanovitvi širšega zavarovanega območja po zakonu, ki ureja ohranjanje narave.

(3)

Vlada sprejme akt o zavarovanju območja iz prvega odstavka na predlog ministra in ministra, pristojnega za ohranjanje narave. Območje enotnega zavarovanja nosi bodisi naziv kulturni spomenik bodisi naziv katerega od širših zavarovanih območij narave.

16. člen

(razglasitev spomenika, ki vpliva na ohranjanje narave)

(1)

Kadar se razglasitev spomenika državnega pomena nanaša na območje, varovano ali zavarovano po predpisih s področja ohranjanja narave, se meje spomenika in varstveni režim v aktu o razglasitvi določijo na podlagi usklajenega predloga ministra in ministra, pristojnega za ohranjanje narave.

(2)

Kadar se razglasitev spomenika lokalnega pomena nanaša na območje, varovano ali zavarovano po predpisih s področja ohranjanje narave, se meje spomenika in varstveni režim v aktu o razglasitvi določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave.

4. Premični spomeniki in nesnovna dediščina posebnega pomena

17. člen

(premični spomenik)

(1)

Premični spomenik je premičnina ali zbirka premičnin, ki:

-

predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti,

-

je pomemben del življenja na območju Republike Slovenije ali njenih regij ali

-

predstavlja pomemben vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo.

(2)

Premičnina ali zbirka premičnin pridobi status premičnega spomenika z vpisom v inventarno knjigo državnega ali pooblaščenega muzeja ali z razglasitvijo.

18. člen

(inventarizirani premični spomeniki)

(1)

Inventariziran premični spomenik je vsaka premičnina in zbirka premičnin z lastnostmi iz prejšnjega člena, ki je vpisana v inventarno knjigo državnega ali pooblaščenega muzeja in je v njegovem upravljanju.

(2)

Minister predpiše vsebino in način vodenja inventarne knjige.

(3)

V primeru prenehanja delovanja muzeja se inventariziran premični spomenik skupaj z dokumentacijo prenese v hrambo muzeja naslednika. Če muzej, ki je prenehal z delovanjem, nima naslednika, se zbirka skupaj z dokumentacijo prenese v pristojni muzej.

19. člen

(razglasitev premičnega spomenika)

(1)

Premičnine in zbirke premičnin, vpisane v register, ki niso v upravljanju državnega ali pooblaščenega muzeja in niso vpisane v njegovo inventarno knjigo, postanejo spomeniki z razglasitvijo.

(2)

Predlog za razglasitev na podlagi lastne presoje ali na predlog pobudnika pripravi državni oziroma pooblaščeni muzej. Če muzej zavrne pobudo za razglasitev, mora s svojo odločitvijo seznaniti pobudnika.

(3)

Muzej mora o pripravi predloga za razglasitev seznaniti lastnika premične dediščine, ki naj bi se razglasila za spomenik, in od njega pridobiti soglasje za razglasitev. Premične dediščine brez soglasja lastnika ni mogoče razglasiti za spomenik, razen če lastnik dediščine ni znan.

(4)

Zbirka se lahko razglasi za spomeniško zbirko le, če so vse posamezne premičnine vpisane v inventarno knjigo zbirke po merilih iz 18. člena tega zakona.

(5)

Če se postopek razglasitve nanaša na geološke zbirke, ki vsebujejo minerale ali fosile, je potrebno pridobiti soglasje ministra, pristojnega za ohranjanje narave.

(6)

Spomenik državnega pomena se razglasi z odlokom vlade, spomenik lokalnega pomena pa z odlokom predstavniškega organa pokrajine ali občine.

(7)

Akt o razglasitvi vsebuje identifikacijo spomenika, vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, in varstveni režim spomenika.

20. člen

(razglasitev nesnovne dediščine posebnega pomena)

(1)

Nesnovna dediščina z lastnostmi iz prvega odstavka 17. člena tega zakona, ki je vpisana v register, se razglasi za nesnovno dediščino posebnega pomena ob smiselni uporabi 12. člena tega zakona, pri čemer se določbe o javni obravnavi izvedejo tako, da se nanjo vabijo skupnosti, skupine in posamezniki, ki so nosilci nesnovne dediščine, ki je predmet postopka razglasitve, in druga zainteresirana javnost.

(2)

Nesnovna dediščina državnega pomena se razglasi z odlokom vlade, nesnovna dediščina lokalnega pomena pa z odlokom predstavniškega organa pokrajine ali občine.

(3)

Akt o razglasitvi vsebuje identifikacijo nesnovne dediščine posebnega pomena, vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za nesnovno dediščino posebnega pomena, določbe o celostnem ohranjanju nesnovne dediščine posebnega pomena, podpiranju skupnosti, skupin in posameznikov, ki so njeni nosilci, in varstvu kulturnih prostorov, povezanih z njo.

(4)

Akt o razglasitvi opredeli tudi način uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic, povezanih z nesnovno dediščino posebnega pomena ob upoštevanju predpisov, ki urejajo avtorske in druge sorodne pravice, vendar na način, ki omogoča javno dostopnost do nesnovne dediščine posebnega pomena in njeno prenašanje iz roda v rod.

5. Skupne določbe glede razglašanja

21. člen

(začasna razglasitev)

(1)

Kadar ima določena dediščina, ki je vpisana v register, vrednote spomenika in obstaja nevarnost, da bodo te vrednote okrnjene ali uničene, sprejme minister odlok o začasni razglasitvi za spomenik.

(2)

Odlok o začasni razglasitvi obsega razlog za začasno razglasitev, varstveni režim in obdobje začasne razglasitve. Začasna razglasitev lahko traja najdlje 12 mesecev in se izjemoma lahko podaljša še za 12 mesecev. Minister z odlokom prekliče začasno razglasitev, če prenehajo obstajati razlogi za začasno razglasitev pred iztekom njenega roka.

(3)

Odlok o začasni razglasitvi ali o njenem podaljšanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V postopku sprejemanja začasne razglasitve se ne uporabljajo določbe o pripravi predloga za razglasitev, o obveščanju lastnikov v času priprave ter o javni obravnavi iz 12. člena in o soglasju lastnika iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona.

(4)

Pristojna organizacija mora hkrati s predlogom za začasno razglasitev začeti postopek priprave predloga za razglasitev spomenika. Nepravočasna priprava predloga za razglasitev ni razlog za podaljšanje trajanja začasne razglasitve. Če se začasna razglasitev nanaša na območja, varovana po predpisih o ohranjanju narave, mora pristojna organizacija o predlogu obvestiti ministra, pristojnega za ohranjanje narave.

(5)

Določbe tega člena se smiselno uporabljajo za začasno razglasitev spomenika, ki jo sprejme pokrajina ali občina.

(6)

Minister lahko sprejme odlok o začasni razglasitvi tudi v primeru, ko je pristojna organizacija pripravila predlog za razglasitev za spomenik lokalnega pomena, vendar predstavniški organ pokrajine ali občine predloga za razglasitev v celoti ali v bistvenem delu ni upošteval.

(7)

Kot bistveni del predloga za razglasitev se šteje vrednota, ki utemeljuje razglasitev za spomenik, varstveni režim vsaj v obsegu, ki omogoča najnujnejše varstvo, in vplivno območje ter varstveni režim v njem, ki še zagotavljata prostorsko celovitost spomenika.

(8)

Kadar se začasna razglasitev spomenika nanaša na območje, varovano ali zavarovano po predpisih s področja ohranjanja narave, se akt o začasni razglasitvi sprejme ob soglasju ministra, pristojnega za ohranjanje narave.

22. člen

(dvakratna razglasitev)

Če je ista stvar razglašena za spomenik državnega pomena in za spomenik lokalnega pomena, si varstveni režimi in drugi ukrepi varstva po obeh aktih ne smejo nasprotovati. Če pride do kolizije določb obeh aktov o razglasitvi, veljajo določbe akta o razglasitvi spomenika državnega pomena in ukrepi varstva, izdani na njegovi podlagi.

23. člen

(prenehanje statusa spomenika)

(1)

O prenehanju statusa spomenika odloči organ, pristojen za razglasitev spomenika po postopku, ki je predpisan za razglasitev spomenika, in ob soglasju pristojne organizacije. Organ pošlje akt o prenehanju statusa nepremičnega spomenika na pristojno zemljiško knjigo, ki po uradni dolžnosti izbriše zaznambo spomenika iz zemljiške knjige.

(2)

Spomenik v upravljanju državnega ali pooblaščenega muzeja preneha z izbrisom iz inventarne knjige na podlagi sklepa organa, ki na podlagi akta o ustanovitvi muzeja obravnava vprašanja s področja strokovnega dela muzeja, in ob soglasju ministrstva.

(3)

Če pristojna organizacija oziroma ministrstvo v 60 dneh ne zavrne izdaje soglasja, se šteje, da je bilo soglasje izdano.

24. člen

(gradiva za pridobitev statusa spomenika)

(1)

Minister predpiše vsebino predlogov za razglasitev in gradiv za pridobitev statusa spomenika, merila in način vrednotenja dediščine, ki naj pridobi status spomenika, merila in način inventarizacije ter navodila za določanje predlogov varstvenih režimov za posamezne zvrsti spomenikov.

(2)

Predlogi za razglasitev opredeljujejo zlasti naslednje kategorije varstvenih režimov:

-

zahteve glede varovanja spomenika, to je njegovega rednega vzdrževanja, obnove in uporabe,

-

zahteve glede posegov,

-

ukrepe za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in za primer oboroženega spopada,

-

omejitve pravnega prometa,

-

način upravljanja spomenika,

-

zahteve glede raziskovanja, proučevanja in dokumentiranja,

-

zahteve glede dostopnost spomenika za javnost, zlasti časovne okvire,

-

posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za varstvo, kot so dolžnost začasne izročitve premičnega spomenika in trajanje takšne izročitve, prepoved premeščanja oziroma prenašanja spomenika.

6. Varstvena območja dediščine

25. člen

(akt o varstvenih območjih dediščine)

(1)

Varstvena območja dediščine se določijo z namenom celostnega ohranjanja dediščine, preprečevanja njenega uničenja in okrnjenja njenih vrednot v prostoru na državni in lokalni ravni.

(2)

Merila za določanje varstvenih območij dediščine so predvsem;

-

skupen zgodovinski kontekst nepremične dediščine,

-

sorodne morfološke značilnosti in vrednote dediščine v prostoru,

-

topografska enovitost.

(3)

Vlada določi vrste varstvenih območij dediščine ter varstvenih usmeritev in predpiše podrobnejša merila za njihovo določitev.

(4)

Zavod pripravi predlog za določitev varstvenih območjih dediščine na podlagi podatkov iz registra in prikaza vrednotenja dediščine v prostoru.

(5)

Ministrstvo mora omogočiti javnosti vpogled v predlog iz prejšnjega odstavka in zagotoviti njegovo javno predstavitev.

(6)

Ministrstvo z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokriva celotno območje države, določi kraj in čas za vpogled in javno predstavitev iz prejšnjega odstavka ter določi način dajanja mnenj in pripomb javnosti.

(7)

Ministrstvo zagotovi vpogled in možnost dajanja mnenj in pripomb javnosti na predlog v trajanju najmanj 30 dni.

(8)

Ministrstvo se mora opredeliti do mnenj in pripomb javnosti iz prejšnjega odstavka.

(9)

Minister določi varstvena območja dediščine, cilje prostorskega razvoja varstvenih območij dediščine in predpiše podrobnejše varstvene usmeritve v povezavi s posameznimi lastnostmi dediščine v varstvenih območjih. Določitev varstvenega območja vsebuje podatke, zahtevane za register, in vrsto varstvenega območja iz tretjega odstavka. Varstveno območje dediščine se določi tako natančno, da so meje določljive v naravi in zemljiškem katastru.

(10)

Pred določitvijo iz prejšnjega odstavka minister seznani pokrajino in občino, na katerem ozemlju je predvideno varstveno območje dediščine. Pokrajina in občina lahko podata mnenje k predvideni določitvi varstvenega območja dediščine.

(11)

Kadar se predvideno varstveno območje dediščine nanaša na območje, varovano ali zavarovano po predpisih s področja ohranjanje narave, minister določi meje varstvenega območja dediščine in varstvene usmeritve v soglasju z ministrom, pristojnim za ohranjanje narave.

7. Arheološke ostaline

26. člen

(najdba arheološke ostaline)

(1)

Kdor najde na površju zemlje, pod njim ali v vodi arheološko ostalino, mora poskrbeti, da ostane ta nepoškodovana ter na mestu in v položaju, kot jo je odkril. O najdbi mora najpozneje naslednji delovni dan obvestiti zavod. Dolžnost obvestila o najdbi imajo najditelj, lastnik zemljišča, drug stvarnopravni upravičenec na zemljišču ali njegov posestnik, v primeru graditve objekta pa tudi investitor in odgovorni vodja del.

(2)

V kraj najdbe lahko v sedmih dneh po obvestilu iz prejšnjega odstavka posega le pooblaščena oseba zavoda, razen če pooblaščena oseba že prej odloči drugače ali če obstaja nevarnost za zdravje in življenje ljudi ali za obstoj arheološke ostaline.

(3)

Pooblaščena oseba mora v roku iz prejšnjega odstavka raziskati, ali gre pri najdbi za dediščino. Pooblaščena oseba ima pri tem pravico vzeti premičnino za potrebe raziskave. Če se izkaže, da ne gre za dediščino, mora zavod vse odvzete premičnine po opravljeni predhodni raziskavi vrniti najditelju.

(4)

Pooblaščena oseba lahko podaljša rok iz drugega odstavka za največ sedem dni, če potrebnih raziskav v prvotnem roku ni bilo mogoče opraviti.

(5)

Zavod izda najditelju, lastniku zemljišča in osebi, ki je o najdbi obvestila zavod, odločbo o tem, ali je arheološka ostalina dediščina v skladu s tem zakonom. Lastnik arheološke ostaline, ki je premičnina in za katero se s pravnomočno odločbo ugotovi, da je dediščina, je država.

(6)

Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži predaje arheološke ostaline, ki je premičnina, pristojnemu muzeju.

26.a člen

(nagrada naključnemu najditelju arheološke najdbe ali arheološke ostaline, ki je premičnina)

(1)

Naključni najditelj arheološke najdbe ali arheološke ostaline, ki je premičnina, za katero je bilo z odločbo iz petega odstavka 26. člena tega zakona ugotovljeno, da je dediščina, in ki je ravnal v skladu s prvim in drugim odstavkom 26. člena tega zakona, lahko pridobi nagrado. Višina nagrade ne sme presegati vrednosti najdenega.

(2)

Na predlog najditelja iz prejšnjega odstavka ministrstvo izvede postopek, v katerem ugotovi upravičenost do nagrade ter na podlagi strokovnega mnenja državnega ali pooblaščenega muzeja pomen najdbe. V primeru, da gre za najdbo posebnega ali izjemnega pomena, ministrstvo na podlagi strokovnega mnenja državnega ali pooblaščenega muzeja odloči o višini nagrade. Zoper odločitev ministrstva lahko najditelj iz prvega odstavka tega člena vloži tožbo pri upravnem sodišču.

27. člen

(odločba o arheološkem najdišču)

(1)

Če pooblaščena oseba zavoda utemeljeno domneva, da so na določenem zemljišču arheološke ostaline, in grozi nevarnost za njihovo poškodovanje ali uničenje, lahko zavod to zemljišče določi za arheološko najdišče, dokler se ne opravijo predhodne raziskave arheoloških ostalin. V primeru najdbe iz prejšnjega člena tega zakona je treba izdati odločbo v roku iz drugega oziroma četrtega odstavka navedenega člena.

(2)

Z odločbo o arheološkem najdišču se določijo območje najdišča, vrsta in obseg predhodnih raziskav, lahko pa se omeji ali prepove gospodarska in druga raba zemljišča, ki ogroža obstoj arheološke ostaline.

(3)

Odločba o arheološkem najdišču je veljavna največ šest mesecev.

(4)

Pritožba zoper odločbo o arheološkem najdišču ne zadrži izvršitve.

(5)

Rok za opravo predhodnih raziskav na zemljišču, za katero ima investitor pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje za pripravljalna dela ali za gradnjo objekta ali drugega posega v prostor, je največ 60 dni od izdaje odločbe, razen z dovoljenjem lastnika, ko je ta rok lahko daljši. Minister lahko na predlog zavoda ta rok podaljša na največ 90 dni, če predhodnih raziskav v prvotnem roku iz utemeljenih razlogov, ki niso na strani zavoda, ni bilo mogoče opraviti.

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)

Časovnica

Za ogled celotnega čistopisa z dodatnimi funkcijami prikaza je potrebna prijava v portal.

Obvestilo o uporabi piškotkov