TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijani akt, to je Zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank, je glede na njegovo vsebino posamični akt v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Določba 13. člena ZIntPK se nanaša na vse v 1. odstavku tega člena naštete postopke, med katere pa ni mogoče uvrstiti postopka nadzora nad premoženjskim stanjem, ki je umeščen v posebno samostojno V. poglavje zakona (členi 41 do vključno 46). Postopkovne določbe, ki se nanašajo na nadzor po 13. členu ZintPK, so urejene posebej, ločeno od postopkovnih določb, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem iz V. poglavja zakona. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na nespoštovanje postopkovnih določb iz 13. člena ZIntPK. Postopek nadzora nad premoženjskim stanjem je Komisija vodila za preprečevanje korupcije vodila na podlagi določb ZIntPK, vključno z določbo 45. člena, zato sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da je dejansko šlo za širši nadzor, kot je opredeljen v V. poglavju ZIntPK. Iz povedanega izhaja, da tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS ni bila kršena.

V postopku so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu gredo na podlagi posebnih postopkovnih določb ZIntPK in Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije, kot tudi postopkovne pravice, ki izhajajo iz 7. in 9. člena ZUP, ki se v postopkih, kot je obravnavani, uporablja smiselno in subsidiarno. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave, kot ustavna pravica procesnega značaja, namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih in enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Ugotovitev, da je tožnik imel možnost v postopku sproti pojasnjevati svoja stališča dejanske in pravne narave ter odgovarjati na navedbe oziroma ugotovitve in stališča tožene stranke, zato pomeni, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave ni prišlo.

Obveščanje javnosti o delovanju Komisije za preprečevanje korupcije je ena izmed pomembnih nalog, ki so utemeljene v učinkovitem odzivu države prosti vsem oblikam koruptivnih dejanj. Zakonodajalec je dolžnostno obveščanje javnosti s strani Komisije zelo široko opredelil. Zato v konkretnem primeru ni podlage za očitek, da je bila tožniku z javno objavo Zaključnega poročila kršena ustavna pravica iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti). Tudi sicer iz sodne prakse Ustavnega sodišča in sodne prakse ESČP izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na določen sodni postopek, ki sicer ni nujno kazenski postopek, ampak gre lahko tudi za druge vrste postopkov, potem ko je bil kazenski postopek ustavljen. Vezanost domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in tudi pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave na določen sodni postopek pomeni, da je mogoče kršitev te pravice presojati le v povezavi s konkretnim sodnim postopkom, česar tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Ker pri nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank očitno ne gre za kazenski postopek, že iz tega razloga sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek o kršitvi tožnikove pravice iz 29. člena Ustave, ki ureja pravna jamstva v kazenskem postopku.