Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (MMSTO)

43. Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI MARAKEŠKEGA SPORAZUMA O USTANOVITVI SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE

Razglašam Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. junija 1995.

Št. 012-01/95-51

Ljubljana, dne 28. junija 1995

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O RATIFIKACIJI MARAKEŠKEGA SPORAZUMA O USTANOVITVI SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE

1. člen

Ratificira se Marakeški sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije z aneksi 1A, 1B, 1C, 2 in 3, sprejet v Marakešu 15. aprila 1994.

2. člen

Marakeški sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, kot je določen v 1. členu tega zakona, se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:

Marrakesh agreement establishing the World Trade Organization ( Priloga PDF )

M A R A K E Š K I S P O R A Z U M
O USTANOVITVI SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE

Pogodbenice tega sporazuma se

ob spoznanju, da bi morale svoje odnose na področju trgovinskih in gospodarskih prizadevanj razvijati s ciljem dvigovati življenjsko raven, zagotavljati polno zaposlenost ter velik in enakomerno rastoč obseg realnega dohodka in realnega povpraševanja ter širiti proizvodnjo in trgovino z blagom in storitvami ob najugodnejši izrabi svetovnih resursov v skladu s cilji uravnoteženega razvoja ob prizadevanju za varovanje in ohranjanje okolja in večanje sredstev za ta namen na način, ki je skladen z njihovimi ustreznimi potrebami in prizadevanji na različnih ravneh gospodarskega razvoja,

ob nadaljnjem spoznanju, da obstaja potreba po pozitivnih prizadevanjih z namenom, da se državam v razvoju, še posebej najmanj razvitim med njimi, zagotovi delež v rasti mednarodne trgovine, sorazmeren potrebam njihovega gospodarskega razvoja,

z željo prispevati k tem ciljem s sklenitvijo vzajemnih in medsebojno koristnih dogovorov, ki so usmerjeni k bistvenemu zmanjšanju carin in drugih ovir v trgovini ter k odpravi diskriminacijskega obravnavanja v mednarodnih trgovinskih odnosih,

odločene razvijati povezan, funkcionalnejši in trajnejši mnogostranski trgovinski sistem, ki obsega Splošni sporazum o carinah in trgovini, dosežke preteklih prizadevanj za liberalizacijo trgovine in vse dosežke Urugvajskega kroga mnogostranskih trgovinskih pogajanj,

odločene ohraniti temeljna načela in pospeševati cilje, ki so podlaga tega mnogostranskega trgovinskega sistema,

sporazumejo, kot sledi:

I. člen

Ustanovitev organizacije

Ustanovi se Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organization, v nadaljnjem besedilu WTO).

II. člen

Obseg delovanja WTO

1. WTO zagotavlja skupni institucionalni okvir za izvajanje trgovinskih odnosov med svojimi članicami v zadevah, ki se nanašajo na sporazume in z njimi povezane pravne instrumente, zajete v aneksih k temu sporazumu.

2. Sporazumi in z njimi povezani pravni instrumenti, zajeti v Aneksih 1, 2 in 3 (v nadaljnjem besedilu mnogostranski trgovinski sporazumi), so sestavni del tega sporazuma in zavezujejo vse članice.

3. Sporazumi in z njimi povezani pravni instrumenti, zajeti v Aneksu 4 (v nadaljnjem besedilu večstranski trgovinski sporazumi), so prav tako del tega sporazuma za tiste članice, ki so jih sprejele, ter so zanje zavezujoči. Večstranski trgovinski sporazumi za članice, ki jih niso sprejele, ne ustvarjajo obveznosti ali pravic.

4. Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994, kot je naveden v Aneksu 1 A (General Agreement on Tariffs and Trade 1994, v nadaljnjem besedilu GATT 1994), se pravno loči od Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z dne 30. oktobra 1947, ki je bil priložen Sklepnemu aktu, sprejetemu ob sklenitvi drugega zasedanja Pripravljalnega odbora Konference Združenih narodov o trgovini in zaposlovanju, ter naknadno popravljen, dopolnjen ali spremenjen (General Agreement on Tariffs and Trade 1947, v nadaljnjem besedilu GATT 1947).

III. člen

Naloge WTO

1. WTO omogoča izpolnjevanje, upravljanje in delovanje ter pospešuje cilje tega sporazuma in mnogostranskih trgovinskih sporazumov, prav tako pa tudi zagotavlja okvir za izpolnjevanje, upravljanje in delovanje večstranskih trgovinskih sporazumov.

2. WTO je forum za pogajanja med članicami v zvezi z njihovimi mnogostranskimi trgovinskimi odnosi v zadevah, ki jih obravnavajo sporazumi v aneksih k temu sporazumu. WTO je tudi forum za nadaljnja pogajanja med njegovimi članicami o njihovih mnogostranskih trgovinskih odnosih ter je okvir za izpolnjevanje dosežkov teh pogajanj na podlagi odločitev, ki jih utegne sprejeti Ministrska konferenca.

3. WTO skrbi za izpolnjevanje Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov (v nadaljnjem besedilu Dogovor o reševanju sporov ali DSU, Dispute Settlement Understanding) v Aneksu 2 k temu sporazumu.

4. WTO skrbi za izpolnjevanje Mehanizma za presojo trgovinske politike (Trade Policy Review Mechanism, v nadaljnjem besedilu TPRM), ki je določen v Aneksu 3 k temu sporazumu.

5. Z namenom doseči večjo skladnost pri določanju svetovne gospodarske politike WTO po potrebi sodeluje z Mednarodnim denarnim skladom ter Mednarodno banko za obnovo in razvoj in njenimi pridruženimi agencijami.

IV. člen

Sestava WTO

1. Ministrsko konferenco sestavljajo predstavniki vseh članic, ki se sestanejo najmanj enkrat na dve leti. Ministrska konferenca opravlja naloge WTO in sprejema za to potrebne ukrepe. Ministrska konferenca je pristojna za sprejemanje odločitev o vseh zadevah na podlagi kateregakoli mnogostranskega trgovinskega sporazuma, če tako zahteva članica, v skladu s posebnostmi odločanja po tem sporazumu in po ustreznem mnogostranskem trgovinskem sporazumu.

2. Generalni svet sestavljajo predstavniki vseh članic, ki se sestajajo po potrebi. V presledkih med sestanki Ministrske konference njene naloge opravlja Generalni svet. Generalni svet opravlja tudi naloge, ki so mu določene po tem sporazumu. Generalni svet oblikuje svoja pravila o postopkih in potrjuje pravila o postopkih odborov, določenih v sedmem odstavku.

3. Generalni svet se po potrebi sestaja, da bi izpolnjeval naloge, za katere je odgovoren Organ za reševanje sporov, določene v Dogovoru za reševanje sporov. Organ za reševanje sporov lahko ima svojega predsednika in oblikuje tista pravila o postopkih, ki jih šteje za potrebna za izpolnjevanje teh nalog.

4. Generalni svet se po potrebi sestaja, da bi izpolnjeval naloge, za katere je odgovoren Organ za presojo trgovinske politike, določene v TPRM. Organ za presojo trgovinske politike lahko ima svojega predsednika in oblikuje tista pravila o postopkih, ki jih šteje za potrebna za izpolnjevanje teh nalog.

5. Svet za trgovino z blagom, Svet za trgovino s storitvami in Svet za trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine (Council for Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights, v nadaljnjem besedilu Svet za TRIPS ) delujejo na podlagi splošnih smernic Generalnega sveta. Svet za trgovino z blagom nadzoruje delovanje mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksu 1 A. Svet za trgovino s storitvami nadzoruje delovanje Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (General Agreement on Trade in Services, v nadaljnjem besedilu GATS). Svet za TRIPS nadzoruje delovanje Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Agreement on Trade-Related Intellectual Property Rights, v nadaljnjem besedilu Sporazum o TRIPS). Ti sveti opravljajo naloge, ki jih določajo ustrezni sporazumi in Generalni svet. Oblikujejo vsak svoja pravila o postopkih, ki jih odobri Generalni svet. Članstvo v teh svetih je odprto za predstavnike vseh članic. Ti sveti se za opravljanje svojih nalog sestajajo po potrebi.

6. Svet za trgovino z blagom, Svet za trgovino s storitvami in Svet za TRIPS po potrebi ustanovijo pomožna telesa. Ta pomožna telesa oblikujejo svoja pravila o postopkih, ki jih odobrijo njihovi ustrezni sveti.

7. Ministrska konferenca ustanovi Odbor za trgovino in razvoj, Odbor za plačilnobilančne omejitve in Odbor za proračun, finance in upravo, ki opravljajo naloge, določene s tem sporazumom in mnogostranskimi trgovinskimi sporazumi, ter vse dodatne naloge, ki jim jih določa Generalni svet, lahko pa ustanovi dodatne odbore s takimi nalogami, ki se ji zdijo primerne. Odbor za trgovino in razvoj kot del svojih nalog občasno opravi revizijo posebnih določb mnogostranskih trgovinskih sporazumov, ki so v korist najmanj razvitih držav članic, ter poroča Generalnemu svetu, da bi ta lahko ustrezno ukrepal. V te odbore se lahko včlanijo predstavniki vseh članic.

8. Organi, predvideni v večstranskih trgovinskih sporazumih, opravljajo naloge, ki jim jih ti sporazumi določajo, in delujejo v institucionalnem okviru WTO. Ti organi redno obveščajo Generalni svet o svojih dejavnostih.

V. člen

Odnosi z drugimi organizacijami

1. Generalni svet sklene ustrezne dogovore glede učinkovitega sodelovanja z drugimi medvladnimi organizacijami, katerih odgovornosti so povezane z odgovornostmi WTO.

2. Generalni svet lahko sklene ustrezne dogovore glede posvetovanj in sodelovanja z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z vprašanji, povezanimi z zadevami WTO.

VI. člen

Sekretariat

1. Sekretariat WTO (v nadaljnjem besedilu Sekretariat) vodi generalni direktor.

2. Ministrska konferenca imenuje generalnega direktorja in sprejme pravila, ki določajo pooblastila, dolžnosti, pogoje službovanja in trajanje mandata generalnega direktorja.

3. Generalni direktor imenuje člane osebja Sekretariata in določi njihove dolžnosti in pogoje službovanja v skladu s pravili, ki jih sprejme Ministrska konferenca.

4. Odgovornosti generalnega direktorja in osebja Sekretariata so po naravi izključno mednarodne. Generalni direktor in člani osebja Sekretariata pri izpolnjevanju svojih nalog ne smejo iskati ali sprejemati navodil katerekoli vlade ali druge oblasti zunaj WTO. Vzdržati se morajo kakršnihkoli dejanj, ki bi lahko škodljivo vplivala na njihov položaj mednarodnih uradnikov. Članice WTO spoštujejo mednarodno naravo odgovornosti generalnega direktorja in osebja Sekretariata in ne smejo skušati vplivati nanje pri opravljanju njihovih nalog.

VII. člen

Proračun in prispevki

1. Generalni direktor predloži Odboru za proračun, finance in upravo predračun letnega proračuna in zaključni račun WTO. Odbor za proračun, finance in upravo pregleda predračun letnega proračuna in zaključni račun, ki ju je predložil generalni direktor, in za Generalni svet pripravi priporočila v zvezi z njima. Predračun letnega proračuna odobrava Generalni svet.

2. Odbor za proračun, finance in upravo predlaga Generalnemu svetu finančne predpise, ki vključujejo določbe o:

(a)

višini prispevkov, s katerimi se stroški WTO porazdelijo med članice WTO, in

(b)

ukrepe, ki jih je treba sprejeti glede članic, ki zaostajajo s plačilom prispevkov.

Finančni predpisi, kolikor je mogoče, temeljijo na pravilih in praksi GATT 1947.

3. Generalni svet sprejme finančne predpise in predračun letnega proračuna z dvotretjinsko večino, ki jo sestavlja več kot polovica članic WTO.

4. Vsaka članica WTO nemudoma prispeva svoj delež stroškov za WTO v skladu s finančnimi predpisi, ki jih je sprejel Generalni svet.

VIII. člen

Pravni položaj WTO

1. WTO je pravna oseba, vsaka od njegovih članic pa mu prizna tako pravno sposobnost, kot jo utegne potrebovati za opravljanje svojih nalog.

2. Vsaka od njegovih članic prizna WTO take privilegije in imunitete, kot jih potrebuje za opravljanje svojih nalog.

3. Vsaka od njegovih članic podobno prizna uslužbencem WTO in predstavnikom članic take privilegije in imunitete, kot jih potrebujejo za neodvisno opravljanje njihovih nalog v zvezi z WTO.

4. Privilegiji in imunitete, ki jih članica prizna WTO, njegovim uslužbencem in predstavnikom njegovih članic, so podobni privilegijem in imunitetam, določenim v Konvenciji o privilegijih in imunitetah specializiranih agencij, ki jo je 21. novembra 1947 odobrila Generalna skupščina Združenih narodov.

5. WTO lahko sklene sporazum o sedežu.

IX. člen

Odločanje

1. WTO nadaljuje s prakso odločanja s konsenzom, ki izhaja iz GATT 1947.(1) Če ni drugače določeno, se o zadevi, o kateri odločitve ni mogoče doseči s konsenzom, odloča z glasovanjem. Na sestankih Ministrske konference in Generalnega sveta ima vsaka članica WTO en glas. Kadar pravico do glasovanja uveljavljajo Evropske skupnosti, imajo tako število glasov, ki je enako številu njihovih držav članic,(2) ki so članice WTO. Odločitve Ministrske konference in Generalnega sveta se sprejemajo z večino oddanih glasov, če v tem sporazumu ali ustreznem mnogostranskem trgovinskem sporazumu(3) ni drugače določeno.

2. Ministrska konferenca in Generalni svet imata izključno pristojnost za tolmačenje tega sporazuma in mnogostranskih trgovinskih sporazumov. Pri tolmačenju mnogostranskega trgovinskega sporazuma v Aneksu 1 izvajata svoje pristojnosti na temelju priporočila sveta, ki nadzoruje delovanje tega sporazuma. Sklep o tolmačenju se sprejme s tričetrtinsko večino članic. Ta odstavek se ne sme uporabljati na način, ki bi izpodbijal določbe o amandmajih v X. členu.

3. V izjemnih okoliščinah Ministrska konferenca lahko odloči, da članico oprosti obveznosti, ki ji jo nalaga ta sporazum ali katerikoli mnogostranski trgovinski sporazum pod pogojem, da vsako tako odločitev sprejmejo tri četrtine(4) članic, če v tem odstavku ni drugače določeno.

(a)

Zahteva za oprostitev obveznosti, ki se nanaša na ta sporazum, se predloži Ministrski konferenci v obravnavo v skladu s prakso odločanja s konsenzom. Ministrska konferenca za obravnavo zahteve določi rok, ki ne sme biti daljši od 90 dni. Če v tem obdobju konsenz ni dosežen, morajo vsako odločitev o priznanju oprostitve obveznosti sprejeti tri četrtine(4) članic.

(b)

Zahteva za oprostitev obveznosti, ki se nanaša na mnogostranske trgovinske sporazume v Aneksih 1 A ali 1 B ali 1 C in njihove priloge, se v roku do 90 dni najprej predloži v obravnavo Svetu za trgovino z blagom, Svetu za trgovino s storitvami oziroma Svetu za TRIPS. Ob izteku tega roka ustrezni svet Ministrski konferenci predloži poročilo.

4. Odločitev Ministrske konference, s katero se prizna oprostitev obveznosti, navaja izjemne okoliščine, ki odločitev utemeljujejo, in pogoje o uporabi oprostitve obveznosti in datum, ko oprostitev preneha veljati. Oprostitev obveznosti, ki je priznana za obdobje, daljše od enega leta, Ministrska konferenca ponovno prouči najpozneje v enem letu po priznanju oprostitve obveznosti, nato pa vsako leto do prenehanja oprostitve obveznosti. Ob vsaki proučitvi Ministrska konferenca presodi, ali izjemne okoliščine, ki utemeljujejo oprostitev obveznosti, še obstajajo in ali so bili pogoji oprostitve obveznosti izpolnjeni. Na podlagi letne proučitve lahko Ministrska konferenca oprostitev obveznosti podaljša, spremeni ali konča.

5. Odločitve na podlagi večstranskega trgovinskega sporazuma, vključno z odločitvami o tolmačenju in oprostitvah obveznosti, urejajo določbe tega istega sporazuma.

X. člen

Amandmaji

1. Vsaka članica WTO lahko sproži predlog za dopolnitev določb tega sporazuma ali mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksu 1, s tem da ga predloži Ministrski konferenci. Sveti, navedeni v petem odstavku IV. člena, lahko Ministrski konferenci prav tako predložijo amandma k določbam ustreznih mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksu 1, katerih delovanje nadzorujejo. Če Ministrska konferenca ne odloči o daljšem roku, mora biti vsaka odločitev Ministrske konference, ki se nanaša na predložitev amandmaja članicam v sprejem, sprejeta s konsenzom v 90 dneh po formalni predložitvi Ministrski konferenci. Če ne veljajo določbe drugega, petega ali šestega odstavka, odločitev jasno določa, ali veljajo določbe tretjega ali četrtega odstavka. Če je dosežen konsenz, Ministrska konferenca nemudoma predloži predlagani amandma članicam v sprejem. Če konsenz na sestanku Ministrske konference v določenem roku ni dosežen, Ministrska konferenca z dvotretjinsko večino članic odloči, ali bo predlagani amandma predložila članicam v sprejem. Z izjemo določb drugega, petega in šestega odstavka veljajo za predlagani amandma določbe tretjega odstavka, razen če Ministrska konferenca s tričetrtinsko večino članic ne odloči, da veljajo določbe četrtega odstavka.

2. Amandmaji k določbam tega člena in določbam naslednjih členov začnejo veljati šele, ko jih sprejmejo vse članice:

IX. člen tega sporazuma;

I. in II. člen GATT 1994;

II:1 člen GATS;

4. člen Sporazuma o TRIPS.

3. Amandmaji k določbam tega sporazuma ali mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksih 1 A in 1 C - razen tistih, navedenih v drugem in šestem odstavku, ki so take narave, da bi spremenili pravice in obveznosti članic, začnejo veljati za članice, ki so jih sprejele, potem ko jih sprejmeta dve tretjini članic, nato pa za vsako drugo članico, ko jih sprejme. Ministrska konferenca lahko s tričetrtinsko večino članic odloči, ali je amandma, uveljavljen po tem odstavku, take narave, da članica, ki ga ni sprejela v roku, ki ga je določila Ministrska konferenca, lahko v vsakem primeru izstopi iz WTO ali pa s privolitvijo Ministrske konference ostane članica.

4. Amandmaji k določbam tega sporazuma ali mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksih 1 A in 1 C - razen tistih, navedenih v drugem in šestem odstavku, ki so take narave, da ne bi spremenili pravic in obveznosti članic, začnejo veljati za vse članice, potem ko jih sprejmeta dve tretjini članic.

5. Z izjemo določb drugega odstavka zgoraj amandmaji k I., II. in III. delu GATS in ustreznim prilogam začnejo veljati za članice, ki so jih sprejele, potem ko jih sprejmeta dve tretjini članic, nato pa za vsako članico, ko jih sprejme. Ministrska konferenca lahko s tričetrtinsko večino članic odloči, ali je amandma, uveljavljen po prejšnji določbi, take narave, da članica, ki ga ni sprejela v roku, ki ga je določila Ministrska konferenca, lahko v vsakem primeru izstopi iz WTO ali s privolitvijo Ministrske konference ostane članica. Amandmaji k IV., V. in VI. delu GATS in ustreznim prilogam začnejo veljati za vse članice, potem ko jih sprejmeta dve tretjini članic.

6. Ne glede na druge določbe tega člena lahko amandmaje k Sporazumu o TRIPS, ki izpolnjujejo zahteve drugega odstavka 71. člena tega sporazuma, Ministrska konferenca sprejme brez nadaljnjega formalnega postopka.

7. Članica, ki sprejme amandma k temu sporazumu ali mnogostranskemu trgovinskemu sporazumu v Aneksu 1 v roku za sprejem, ki ga je določila Ministrska konferenca, deponira listino o sprejemu pri generalnem direktorju WTO.

8. Članica WTO lahko sproži predlog za amandma k določbam mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksih 2 in 3, tako da tak predlog predloži Ministrski konferenci. Odločitev o sprejemu amandmajev k mnogostranskemu trgovinskemu sporazumu v Aneksu 2 se sprejme s konsenzom in ti amandmaji začnejo veljati za vse članice, ko jih odobri Ministrska konferenca. Odločitve o sprejemu amandmajev k mnogostranskemu trgovinskemu sporazumu iz Aneksa 3 začnejo veljati za vse članice, ko jih odobri Ministrska konferenca.

9. Ministrska konferenca lahko na zahtevo članic, pogodbenic trgovinskega sporazuma, odloči izključno s konsenzom, ali se ta sporazum doda k Aneksu 4. Ministrska konferenca lahko na zahtevo članic, pogodbenic večstranskega trgovinskega sporazuma, odloči o izbrisu tega sporazuma iz Aneksa 4.

10. Amandmaje k večstranskemu trgovinskemu sporazumu urejajo določbe tega istega sporazuma.

XI. člen

Prvotno članstvo

1. Z dnem začetka veljavnosti tega sporazuma postanejo prvotne članice WTO pogodbenice GATT 1947 ter Evropske skupnosti, ki sprejmejo ta sporazum in mnogostranske trgovinske sporazume, za katere so priložene Liste koncesij in obvez h GATT 1994 in Liste posebnih obvez h GATS.

2. Od najmanj razvitih držav, ki jih kot take priznavajo Združeni narodi, se zahteva le sprejem obvez in koncesij v obsegu, ki je v skladu z njihovim posameznim razvojem, finančnimi in trgovinskimi potrebami ali z njihovimi upravnimi in institucionalnimi sposobnostmi.

XII. člen

Pristop

1. Vsaka država ali ločeno carinsko območje, ki ima polno avtonomijo pri izvajanju zunanjetrgovinskih odnosov in v drugih zadevah, določenih v tem sporazumu in mnogostranskih trgovinskih sporazumih, lahko pristopi k temu sporazumu pod pogoji, o katerih je potreben sporazum med njo in WTO. Tak pristop velja za ta sporazum in mnogostranske trgovinske sporazume, ki so mu priloženi.

2. Odločitve o pristopu sprejema Ministrska konferenca. Ministrska konferenca potrdi sporazum o pogojih pristopa z dvotretjinsko večino članic WTO.

3. Pristop k večstranskemu trgovinskemu sporazumu urejajo določbe tega istega sporazuma.

XIII. člen

Neuporaba mnogostranskih trgovinskih sporazumov med članicami

1. Ta sporazum in mnogostranski trgovinski sporazumi v Aneksih 1 in 2 se ne uporabljajo med članico in drugo članico, če ena od obeh v času, ko postane članica, ne privoli v to uporabo.

2. Prvi odstavek se lahko uporabi za tiste prvotne članice WTO, ki so bile pogodbenice GATT 1947 in so že prej uporabljale XXXV. člen tega istega sporazuma in je veljal med temi pogodbenicami v času začetka veljavnosti tega istega sporazuma zanje.

3. Prvi odstavek se uporablja med članico in drugo članico, ki je pristopila po XII. členu le, če je članica, ki ne privoli v uporabo, o tem obvestila Ministrsko konferenco pred potrditvijo sporazuma o pogojih njenega pristopa.

4. Ministrska konferenca lahko v določenih primerih na zahtevo katerekoli članice prouči izvajanje tega člena in da ustrezna priporočila.

5. Neuporabo večstranskega trgovinskega sporazuma med pogodbenicami tega istega sporazuma urejajo določbe tega istega sporazuma.

XIV. člen

Sprejem, začetek veljavnosti in deponiranje

1. Ta sporazum je odprt za sprejem s podpisom ali drugače pogodbenicam GATT 1947 in Evropskim skupnostim, ki izpolnjujejo pogoje za prvotno članstvo v WTO v skladu z XI. členom tega sporazuma. Takšen sprejem velja za ta sporazum in mnogostranske trgovinske sporazume, ki so mu priloženi. Ta sporazum in mnogostranski trgovinski sporazumi, ki so mu priloženi, začnejo veljati z dnem, ki ga določijo ministri, v skladu s tretjim odstavkom Sklepnega akta, ki vsebuje dosežke Urugvajskega kroga mnogostranskih trgovinskih pogajanj, ter ostanejo odprti za sprejem dve leti po tem datumu, razen če ministri ne odločijo drugače. Sprejem po začetku veljavnosti tega sporazuma začne veljati 30. dan po datumu takšnega sprejema.

2. Članica, ki sprejme ta sporazum po njegovem začetku veljavnosti, izvaja tiste koncesije in obveznosti, predvidene v mnogostranskih trgovinskih sporazumih, ki se morajo izvajati v določenem obdobju, ki se začne z dnem uveljavitve tega sporazuma, kot da je ta sporazum sprejela na dan, ko je začel veljati.

3. Do začetka veljavnosti tega sporazuma je besedilo tega sporazuma in mnogostranskih trgovinskih sporazumov deponirano pri generalnem direktorju POGODBENIC GATT 1947. Generalni direktor nemudoma dostavi overjeno kopijo tega sporazuma in mnogostranskih trgovinskih sporazumov in notifikacijo o vsakem sprejetju le-teh vsaki vladi in Evropskim skupnostim, ki so ta sporazum sprejele. Ta sporazum in mnogostranski trgovinski sporazumi ter vsi njihovi amandmaji se ob začetku veljavnosti tega sporazuma deponirajo pri generalnem direktorju WTO.

4. Sprejem in začetek veljavnosti večstranskega trgovinskega sporazuma urejajo določbe tega istega sporazuma. Sporazumi te vrste so deponirani pri generalnem direktorju POGODBENIC GATT 1947. Po začetku veljavnosti tega sporazuma se ti sporazumi deponirajo pri generalnem direktorju WTO.

XV. člen

Odstop

1. Vsaka članica lahko odstopi od tega sporazuma. Odstop velja tako za ta sporazum kot za mnogostranske trgovinske sporazume in začne veljati šest mesecev od dneva, ko generalni direktor WTO prejme pisno obvestilo o odstopu.

2. Odstop od večstranskega trgovinskega sporazuma urejajo določbe tega istega sporazuma.

XVI. člen

Razne določbe

1. Če v tem sporazumu ali mnogostranskih trgovinskih sporazumih ni drugače določeno, WTO upošteva odločitve, postopke in običajno prakso POGODBENIC GATT 1947 in organov, ustanovljenih v okviru GATT 1947.

2. V mejah uresničljivih možnosti Sekretariat GATT 1947 postane Sekretariat WTO, generalni direktor POGODBENIC GATT 1947 pa opravlja naloge generalnega direktorja WTO, dokler Ministrska konferenca ne imenuje generalnega direktorja v skladu z drugim odstavkom VI. člena tega sporazuma.

3. Ob nasprotju med določbo tega sporazuma in določbo kateregakoli mnogostranskega trgovinskega sporazuma, določba tega sporazuma prevladuje v mejah tega nasprotja.

4. Vsaka članica zagotavlja usklajenost svojih zakonov, predpisov in upravnih postopkov s svojimi obveznostmi, kot so določene v priloženih sporazumih.

5. Na nobeno določbo tega sporazuma ni možno dati pridržka. Pridržki v zvezi s katerokoli določbo mnogostranskih trgovinskih sporazumov so možni le v mejah, predvidenih v teh istih sporazumih. Pridržke v zvezi z določbo večstranskega trgovinskega sporazuma urejajo določbe tega istega sporazuma.

6. Ta sporazum se registrira v skladu z določbami 102. člena Ustanovne listine Združenih narodov.

SESTAVLJENO v Marakešu petnajstega aprila tisočdevetstoštiriindevetdesetega v enem izvodu v angleškem, francoskem in španskem jeziku, pri čemer je vsako besedilo verodostojno.

Pojasnila:

Izraz “država” ali “države”, ki se uporablja v tem sporazumu in mnogostranskih trgovinskih sporazumih, pomeni vsako ločeno carinsko območje, včlanjeno v WTO.

Če ločeno carinsko območje, včlanjeno v WTO, v tem sporazumu in mnogostranskih sporazumih spremlja izraz “nacionalni”, je treba tak izraz tolmačiti, kakor da se nanaša na to isto carinsko območje, če ni drugače določeno.

1 Šteje se, da je določeno telo o zadevi, ki mu je bila predložena v obravnavo, sprejelo odločitev s konsenzom, če nobena na sestanku prisotna članica, na katerem se odločitev sprejme, formalno ne nasprotuje predlagani odločitvi.

2 Število glasov Evropskih skupnosti in njihovih članic v nobenem primeru ne sme biti večje od števila držav članic Evropskih skupnosti.

3 Odločitve Generalnega sveta, ko se ta sestaja kot Organ za reševanje sporov, morajo biti sprejete samo v skladu z določbami četrtega odstavka 2. člena Dogovora o reševanju sporov.

4 Odločitev, da se prizna oprostitev obveznosti, vezane na prehodno obdobje ali obdobje postopnega izvajanja, ki pa je članica, ki jo zahteva, ni uporabila do konca ustreznega obdobja, se sprejme le s konsenzom.

SEZNAM ANEKSOV

ANEKS 1

ANEKS 1 A: Mnogostranski sporazumi o trgovini z blagom

Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994
Sporazum o kmetijstvu
Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov
Sporazum o tekstilu in oblačilih
Sporazum o tehničnih ovirah v trgovini
Sporazum o ukrepih na področju vlaganj, ki vplivajo na trgovino
Sporazum o izvajanju VI. člena
Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994
Sporazum o izvajanju VII. člena
Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994
Sporazum o predodpremni kontroli
Sporazum o pravilih o poreklu blaga
Sporazum o postopkih za izdajanje uvoznih dovoljenj
Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih
Sporazum o posebnih zaščitnih ukrepih

ANEKS 1 B: Splošni sporazum o trgovini s storitvami in priloge

ANEKS 1 C: Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine

ANEKS 2

Dogovor o pravilih in postopkih za reševanje sporov

ANEKS 3

Mehanizem za proučitev trgovinske politike

ANEKS 4

Večstranski trgovinski sporazumi

Sporazum o trgovini na področju civilnega letalstva
Sporazum o vladnih nabavah
Mednarodni sporazum o mleku
Mednarodni sporazum o govejem mesu

ANEKS 1
ANEKS 1 A
MNOGOSTRANSKI SPORAZUMI O TRGOVINI Z BLAGOM

Splošna opomba k Aneksu 1 A:

Ob nasprotju med določbo Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 in določbo nekega drugega sporazuma v Aneksu 1 A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljnjem besedilu sporazumov iz Aneksa 1 A Sporazum o WTO), prevlada določba drugega sporazuma v mejah nasprotja.

S P L O Š N I S P O R A Z U M
O CARINAH IN TRGOVINI 1994

1. Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994 (GATT 1994) sestavljajo:

(a)

določbe v Splošnem sporazumu o carinah in trgovini z dne 30. oktobra 1947, ki je priložen Sklepnemu aktu, sprejetemu ob sklenitvi drugega zasedanja Pripravljalnega odbora Konference Združenih narodov o trgovini in zaposlovanju (brez Protokola o začasni uporabi), ter popravljen, dopolnjen ali spremenjen na podlagi pravnih instrumentov, ki so začeli veljati pred dnevom začetka veljavnosti Sporazuma o WTO;

(b)

določbe pravnih instrumentov, navedenih spodaj, ki so začeli veljati na podlagi GATT 1947 pred dnevom začetka veljavnosti Sporazuma o WTO:

(i) protokoli in potrditve, ki se nanašajo na carinske koncesije;

(ii) protokoli o pristopu (brez določb (a) o začasni uporabi in preklicu začasne uporabe ter (b), ki določajo, da se II. del GATT 1947 uporablja začasno v največjem obsegu, ki ni v nasprotju z zakonodajo, ki je veljala na dan Protokola);

(iii) odločitve o oprostitvah obveznosti, priznane na podlagi XXV. člena GATT 1947, ki še veljajo na dan začetka veljavnosti Sporazuma o WTO;(1)

(iv) druge odločitve POGODBENIC GATT 1947;

c)

dogovori, navedeni spodaj:

(i) Dogovor o razlagi II. 1. (b) člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994;

(ii) Dogovor o razlagi XVII. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994;

(iii) Dogovor o plačilnobilančnih določbah Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994;

(iv) Dogovor o razlagi XXIV. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994;

(v) Dogovor o oprostitvah obveznosti na podlagi Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994;

(vi) Dogovor o razlagi XXVIII. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994;

(d)

Marakeški protokol h GATT 1994.

2. Pojasnila

(a)

Navajanje “pogodbenica” v določbah GATT 1994 je treba razumeti kot “članica”. Navajanje “manj razvita pogodbenica” in “razvita pogodbenica” je treba razumeti kot “država članica v razvoju” in “razvita država članica”. Navajanje “izvršnega sekretarja” je treba razumeti kot “generalni direktor WTO”.

(b)

Navajanje POGODBENIC, ki delujejo skupno, v členih XV:1, XV:2, XV:8, XXXVIII in opombah k členu XII in XVIII in v določbah o sporazumih o posebni izmenjavi v členih XV:2, XV:3, XV:6, XV:7 in XV:9 GATT 1994 je treba razumeti tako, da se nanašajo na WTO. Druge naloge, ki se v določbah GATT 1994 nanašajo na POGODBENICE, ki delujejo skupno, mora določiti Ministrska konferenca.

(c)

(i) Besedilo GATT 1994 je verodostojno v angleškem, francoskem in španskem jeziku.

(ii) Besedilo GATT 1994 v francoskem jeziku je predmet popravkov izrazov, ki so določeni v Aneksu A k dokumentu MTN.TNC/41.

(iii) Verodostojno besedilo GATT 1994 v španskem jeziku je besedilo v IV. knjigi serije Temeljnih instrumentov in izbranih dokumentov in je predmet popravkov izrazov, ki so določeni v Aneksu B k dokumentu MTN.TNC/41.

3. (a) Določbe II. dela GATT 1994 se ne uporabljajo za ukrepe, ki jih članica sprejme na podlagi posebne obvezne zakonodaje, ki jo je ta članica sprejela, preden je postala pogodbenica GATT 1947 in prepovedujejo uporabo, prodajo ali zakup v tujini zgrajenih ali v tujini obnovljenih ladij v komercialni uporabi med kraji v državnih vodah ali vodah izključne ekonomske cone. Ta izjema se nanaša na: (a) nadaljnjo uporabo ali takojšnjo obnovo neskladne določbe take zakonodaje; in (b) na amandma k neskladni določbi take zakonodaje v mejah, v katerih amandma ne zmanjšuje skladnosti določbe z II. delom GATT 1947. Ta izjema je omejena na ukrepe, sprejete na podlagi zgoraj opisane zakonodaje, ki je bila notificirana in določena pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO. Če se taka zakonodaja kasneje spremeni in se zmanjša skladnost z II. delom GATT 1994, ni več ustrezna vsebini tega odstavka.

(b)

Ministrska konferenca prouči to izjemo najpozneje v petih letih po dnevu začetka veljavnosti Sporazuma o WTO ter nato vsaki dve leti toliko časa, dokler izjema velja, zato da bi ugotovila, ali pogoji, ki so narekovali potrebo po izjemi, še vedno obstajajo.

(c)

Članica, na katere ukrepe se ta izjema nanaša, vsako leto predloži podrobno statistično obvestilo, katere vsebina je povprečje zadnjih petih let dejanskih in pričakovanih dobav ustreznih ladij, kakor tudi dodatne informacije o uporabi, prodaji, zakupu ali popravilu ustreznih ladij, na katere se ta izjema nanaša.

(d)

Članica, ki meni, da ta izjema deluje na ta način, da opravičuje vzajemno in sorazmerno omejitev uporabe, prodaje, zakupa ali popravila ladij, zgrajenih na ozemlju članice, ki izjemo uveljavlja, lahko tako omejitev uvede ob predhodni notifikaciji Ministrski konferenci.

(e)

Ta izjema ne posega v rešitve v zvezi s posebnimi vidiki zakonodaje, na katere se ta izjema, ki je predmet pogajanj v okviru sektorskih sporazumov ali drugje, nanaša.

1 Oprostitve obveznosti, na katere se nanaša ta določba, so navedene v sedmi opombi na enajsti in dvanajsti strani II. dela dokumenta MTN/FA z dne 15. decembra 1993 in v dokumentu MTN/FA/Corr. 6 z dne 21. marca 1994. Ministrska konferenca na prvem zasedanju sestavi popravljen seznam oprostitev, na katere se nanaša ta določba, ki doda katerekoli oprostitve, priznane na podlagi GATT 1947 po 15. decembru 1993 in pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, ter črta vse oprostitve, ki do tedaj potečejo.

DOGOVOR O RAZLAGI II.: 1. (b) ČLENA SPLOŠNEGA SPORAZUMA O CARINAH IN TRGOVINI 1994

Članice se sporazumejo, kot sledi:

1. Da bi zagotovile preglednost zakonitih pravic in obveznosti, ki izhajajo iz prvega (b) odstavka II. člena, je treba naravo in raven katerihkoli “drugih dajatev ali taks”, odmerjenih na podlagi vezanih tarifnih postavk, na katere se nanaša ta določba, zapisati v listah koncesij, priloženih h GATT 1994 ob tarifni postavki, na katero se nanašajo. Razume se, da tak zapis ne spreminja pravne narave “drugih dajatev ali taks”.

2. Datum, s katerim so “druge dajatve ali takse” vezane za namen II. člena, je 15. april 1994. “Druge dajatve ali takse” je treba zato zapisati v liste na ravneh, ki so bile v uporabi na ta dan. Ob vsakem naslednjem ponovnem pogajanju o koncesiji ali pogajanju o novi koncesiji velja kot dan uporabe za določeno tarifno postavko datum vpisa nove koncesije v listo. Toda datum instrumenta, na podlagi katerega je bila koncesija v zvezi s katerokoli posebno tarifno postavko najprej vpisana v GATT 1947 ali GATT 1994, se še naprej vodi v stolpcu 6 list s prostimi vložki.

3. ”Druge dajatve ali takse” se zapišejo v povezavi z vsemi vezanimi carinskimi stopnjami.

4. Če je bila tarifna postavka že prej predmet koncesije, ne more biti raven “drugih dajatev ali taks”, zapisana v listi, višja kakor raven, ki je dosežena ob prvem vpisu koncesije v to listo. Vsaka članica lahko izpodbija veljavnost “drugih dajatev ali taks” in to utemeljuje s tem, da ob prvotni vezavi določene postavke taka “druga dajatev ali taksa” ni obstajala, kakor tudi skladnost zabeležene ravni katerekoli “druge dajatve ali takse” s prejšnjo ravnijo v obdobju treh let po datumu začetka veljavnosti Sporazuma o WTO ali tri leta po datumu deponiranja instrumenta, ki določeno listo vključuje v GATT 1994, pri generalnem direktorju WTO, če je ta datum poznejši.

5. Zapis “drugih dajatev ali taks” v listah ne posega v njihovo skladnost s pravicami in obveznostmi na podlagi GATT 1994, razen tistih, na katere učinkuje četrti odstavek. Vse članice ohranijo pravico, da kadarkoli izpodbijajo skladnost katerekoli “druge dajatve ali takse” s takimi obveznostmi.

6. Za namen tega dogovora se uporabljajo določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in uporabljene v Dogovoru o reševanju sporov.

7. “Druge dajatve ali takse”, ki so bile izpuščene iz liste ob deponiranju instrumenta, ki določeno listo vključuje v GATT 1994, pri generalnem direktorju POGODBENIC GATT 1947 do dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO ali po tem datumu pri generalnem direktorju WTO, ne smejo biti naknadno dodane in katerakoli “druga dajatev ali taksa”, ki je zapisana na ravni, ki je nižja od tiste, ki velja na dan uporabe, ne sme biti ponovno dvignjena na to raven, razen če se taki dodatki ali spremembe opravijo v šestih mesecih od dneva deponiranja instrumenta.

8. Odločitev v drugem odstavku o datumu, ki se uporablja za vsako koncesijo za namen prvega (b) odstavka II. člena GATT 1994, nadomešča odločitev o datumu uporabe, sprejeto 26. marca 1980 (BISD 27S/24).

DOGOVOR O RAZLAGI XVII. ČLENA SPLOŠNEGA SPORAZUMA O CARINAH IN TRGOVINI 1994

Članice se

ob upoštevanju, da XVII. člen predpisuje obveznosti članic v zvezi z dejavnostjo državnih trgovinskih podjetij, omenjenih v prvem odstavku XVII. člena, ki mora biti v skladu s splošnimi načeli nediskriminacijskega obravnavanja, predpisanega v GATT 1994 za vladne ukrepe, ki zadevajo uvoz ali izvoz zasebnih trgovcev,

ob upoštevanju, da morajo članice izpolnjevati svoje obveznosti na podlagi GATT 1994 v zvezi s tistimi vladnimi ukrepi, ki zadevajo državna trgovinska podjetja,

ob spoznanju, da ta dogovor ne posega v temeljne discipline, ki jih predpisuje XVII. člen,

sporazumejo, kot sledi:

1. Da bi zagotovile preglednost dejavnosti državnih trgovinskih podjetij, članice Svetu za trgovino z blagom notificirajo ta podjetja z namenom, da jih prouči delovna skupina, ki se ustanovi na podlagi petega odstavka v skladu z naslednjo delovno definicijo:

“Vladna ali nevladna podjetja, vključno s tržnimi odbori, ki so jim bile priznane ekskluzivne ali posebne pravice ali privilegiji, vključno z zakonskimi ali ustavnimi pooblastili, z izvajanjem katerih pri nabavah in prodajah vplivajo na raven ali smer uvoza ali izvoza.”

Ta zahteva po notifikaciji ne velja za uvoz ali izvoz proizvodov za takojšnjo ali končno porabo vlade ali podjetja, kot je opisano zgoraj, in ne drugače za preprodajo ali uporabo v proizvodnji blaga za prodajo.

2. Vsaka članica ob upoštevanju določb tega dogovora proučuje svojo politiko v zvezi z notifikacijo državnih trgovinskih podjetij Svetu za trgovino z blagom. Pri takem proučevanju mora vsaka članica upoštevati potrebo po zagotovitvi največje možne preglednosti v svojih notifikacijah, tako da omogočajo jasno presojo načina delovanja notificiranih podjetij in učinkov njihove dejavnosti na mednarodno trgovino.

3. Notifikacije morajo biti v skladu z vprašalnikom o državni trgovini, sprejetim 24. maja 1960 (BISD 9S/184 - 185), pri čemer se razume, da članice notificirajo podjetja, omenjena v prvem odstavku, ne glede na to ali je bil uvoz ali izvoz dejansko opravljen.

4. Vsaka članica, ki z razlogom meni, da druga članica ni v ustreznem obsegu izpolnila svoje obveznosti notifikacije, lahko sproži zadevo pri tej članici. Če zadeva ni zadovoljivo rešena, lahko predloži nasprotno notifikacijo Svetu za trgovino z blagom, da jo prouči delovna skupina, ustanovljena na podlagi petega odstavka, ob sočasnem obvestilu te članice.

5. Ustanovi se delovna skupina, ki v imenu Sveta za trgovino z blagom prouči notifikacije in nasprotne notifikacije. V luči te proučitve in brez poseganja v četrti (c) odstavek XVII. člena lahko Svet za trgovino z blagom sprejme priporočila v zvezi z ustreznostjo notifikacij in potrebo po nadaljnjih informacijah. Delovna skupina v zvezi s prejetimi notifikacijami prouči tudi ustreznost zgoraj omenjenega vprašalnika o državni trgovini in vključenost državnih trgovinskih podjetij, notificiranih po prvem odstavku.Sestavi tudi ponazoritveni seznam, ki prikaže vrste povezav med vladami in podjetji ter vrste dejavnosti, ki jih ta podjetja opravljajo, ki so lahko relevantne za namen XVII. člena. Razume se, da Sekretariat delovni skupini zagotovi splošni dopolnilni dokument o delovanju državnih trgovinskih podjetij z vidika vpliva tega delovanja na mednarodno trgovino. Članstvo delovne skupine je odprto za vse članice, ki izrazijo željo, da v njej sodelujejo. Sestane se v enem letu od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO in potem vsaj enkrat letno. Letno poroča Svetu za trgovino z blagom.(1)

1 Dejavnosti te delovne skupine je treba uskladiti z dejavnostmi delovne skupine, predvidene v III. poglavju Ministrske odločitve o postopkih notifikacije, sprejete 15. aprila 1994.

DOGOVOR O PLAČILNOBILANČNIH DOLOČBAH SPLOŠNEGA SPORAZUMA O CARINAH IN TRGOVINI 1994

Članice se

ob upoštevanju določb XII. in XVIII:B člena GATT 1994 ter Deklaracije o trgovinskih ukrepih, ki se uporabljajo iz plačilnobilančnih razlogov, sprejete 28. novembra 1979 (BISD 26S/205-209, v nadaljnjem besedilu Deklaracija 1979), z namenom večje jasnosti teh določb(1)

sporazumejo, kot sledi:

Uporaba ukrepov

1. Članice potrjujejo svojo obvezo, kakor hitro je mogoče, javno objaviti časovne razporede za odpravo omejitvenih uvoznih ukrepov, sprejetih iz plačilnobilančnih razlogov. Razume se, da se taki časovni razporedi lahko ustrezno spreminjajo, tako da upoštevajo spremembe v stanju plačilne bilance. Kadarkoli članica časovnih razporedov javno ne objavi, mora utemeljiti razloge za to.

2. Članice potrjujejo svojo obvezo dajati prednost tistim ukrepom, ki najmanj motijo trgovino. Velja, da taki ukrepi (v tem dogovoru imenovani “cenovno zasnovani ukrepi”) vključujejo dodatne uvozne dajatve, zahteve po uvoznih depozitih ali druge enakovredne trgovinske ukrepe, ki vplivajo na ceno uvoženega blaga. Ne glede na določbe II. člena se razume, da članica lahko iz plačilnobilančnih razlogov uporabi cenovno zasnovane ukrepe, ki presegajo carinske stopnje, v listi te članice. Dalje, ta članica jasno in ločeno v skladu s postopkom notifikacije navede znesek, ki ustreza presežku cenovno zasnovanega ukrepa nad vezano carinsko stopnjo.

3. Članice si prizadevajo izogibati uvajanju novih količinskih omejitev iz plačilnobilančnih razlogov, razen če v kritičnem plačilnobilančnem položaju cenovno zasnovani ukrepi ne morejo ustaviti hitrega poslabšanja pozicije eksternih plačil. V tistih primerih, v katerih članica uporablja količinske omejitve, utemelji razloge, zakaj cenovno zasnovani ukrepi niso ustrezno sredstvo za reševanje plačilnobilančnega položaja. Članica, ki ohranja količinske omejitve, mora pri naslednjih posvetovanjih prikazati napredek pri znatnem zmanjšanju pogostosti in pri omejevalnem učinku takih ukrepov. Razume se, da za isti proizvod ni mogoče uporabiti več kot ene vrste omejitvenih uvoznih ukrepov, sprejetih iz plačilnobilančnih razlogov.

4. Članice potrjujejo, da se omejitveni ukrepi, ki so sprejeti iz plačilnobilančnih razlogov, lahko uporabijo le za uravnavanje splošne ravni uvoza in ne smejo preseči tega, kar je potrebno, da se rešuje plačilnobilančni položaj. Zato da bi katerekoli stranske posledice take zaščite spravili na najmanjšo možno raven, članica uporablja omejitve na pregleden način. Oblasti članice uvoznice zagotavljajo primerno utemeljitev za merila, uporabljena pri določanju, kateri proizvodi so predmet omejitev. V skladu s tretjim odstavkom XII. člena in desetim odstavkom XVIII. člena lahko članice v primeru določenih osnovnih proizvodov izključijo ali omejijo uporabo dajatev, uporabljenih na splošno, ali drugih ukrepov, ki se uporabljajo iz plačilnobilančnih razlogov. Izraz “osnovni proizvodi” je treba razumeti kot proizvode, ki zadovoljujejo osnovne potrebe porabe ali prispevajo k prizadevanjem članice, da izboljša svoj plačilnobilančni položaj, kot so kapitalne dobrine ali inputi, potrebni za proizvodnjo. Pri uporabi količinskih omejitev članica uporabi neavtomatično izdajanje dovoljenj samo takrat, ko se temu ne more izogniti in ga progresivno postopoma odpravi. Treba je zagotoviti ustrezno utemeljitev meril, uporabljenih za določitev dovoljenih uvoznih količin ali vrednosti.

Postopki plačilnobilančnih posvetovanj

5. Odbor za plačilnobilančne omejitve (v besedilu tega dogovora Odbor) organizira posvetovanja z namenom, da prouči vse omejitvene uvozne ukrepe, ki so sprejeti iz plačilnobilančnih razlogov. Članstvo v Odboru je odprto za vse članice, ki izrazijo željo za sodelovanje v njem. Odbor sledi postopkom za posvetovanja o plačilnobilančnih omejitvah, odobrenih 28. aprila 1970 (BISD 18 S/48-53, v besedilu tega dogovora “postopki polnega posvetovanja”), ki so predmet spodaj določenih določb.

6. Članica, ki uporablja nove omejitve ali dviguje splošno raven obstoječih omejitev z bistveno poostritvijo ukrepov, se mora v štirih mesecih po sprejetju takih ukrepov posvetovati z Odborom. Članica, ki sprejme take ukrepe, lahko zahteva, da se posvetovanje izvede po četrtem (a) odstavku XII. člena ali dvanajstem (a) odstavku XVIII. člena, kar ustreza. Če take zahteve ni, predsednik Odbora povabi članico, da opravi tako posvetovanje. Dejavniki, ki so lahko predmet proučitve med posvetovanjem, so med drugimi uvajanje novih vrst omejitvenih ukrepov iz plačilnobilančnih razlogov ali povišanje ravni omejitev ali širjenje kroga proizvodov, ki so predmet omejitev.

7. Vse omejitve, ki se uporabljajo iz plačilnobilančnih razlogov, so predmet občasne proučitve Odbora na podlagi četrtega (b) odstavka XII. člena ali na podlagi dvanajstega (b) odstavka XVIII. člena ob možnosti, da se občasnost posvetovanj spremeni v sporazumu s članico ali na podlagi določenega posebnega postopka proučitve, ki ga lahko priporoči Generalni svet.

8. V primeru najmanj razvitih držav članic ali v primeru članic držav v razvoju, ki si prizadevajo za liberalizacijo v skladu z načrtom, ki so ga predstavile Odboru na prejšnjih posvetovanjih, se lahko posvetovanja izvedejo po poenostavljenih postopkih, odobrenih 19. decembra 1972 (BISD 20S/47-49, v besedilu tega dogovora “poenostavljeni postopki posvetovanj”). Poenostavljeni postopki posvetovanj se lahko uporabijo tudi, kadar se v istem koledarskem letu, v katerem je določen datum posvetovanja, predvideva proučitev trgovinske politike države članice v razvoju. V takih primerih se odločitev, ali naj se uporabijo polni postopki posvetovanj, sprejme na podlagi dejavnikov, ki so našteti v osmem odstavku Deklaracije 1979. Po poenostavljenih postopkih posvetovanj se ne moreta izvesti več kot dve zaporedni posvetovanji, razen v primeru najmanj razvitih držav članic.

Notifikacija in dokumentacija

9. Članica Generalnemu svetu notificira uvedbo ali spremembo omejitvenih uvoznih ukrepov, sprejetih iz plačilnobilančnih razlogov, kakor tudi kakršnokoli spremembo v časovnem razporedu za odpravo teh ukrepov, ki so napovedani na podlagi prvega odstavka. Bistvene spremembe morajo biti notificirane Generalnemu svetu prej ali najpozneje v 30 dneh po njihovi napovedi. Vsaka članica enkrat letno Sekretariatu zagotovi konsolidirano notifikacijo, ki vsebuje vse spremembe v zakonih, predpisih, izjavah v zvezi z določeno politiko ali javnih objavah, z namenom, da jih članice proučijo. Notifikacije, kolikor je mogoče, vsebujejo popolne informacije na ravni tarifne postavke, o vrsti uporabljenih ukrepov, merilih, ki jih uporabljajo pri njihovi uporabi, katere proizvode zajemajo in kateri trgovinski tokovi so z njimi prizadeti.

10. Na zahtevo katerekoli članice Odbor lahko prouči notifikacije. Take proučitve je treba omejiti na pojasnila posebnih vprašanj, ki jih vsebuje notifikacija, ali na proučitev potrebe posvetovanja na podlagi četrtega (a) odstavka XII. člena ali dvanajstega (a) odstavka XVIII. člena. Članice, ki utemeljeno domnevajo, da je bil omejitveni uvozni ukrep, ki ga uporablja druga članica, sprejet iz plačilnobilančnih razlogov, lahko na zadevo opozorijo Odbor. Predsednik Odbora zahteva informacije o sprejetem ukrepu in jih da na razpolago vsem članicam. Članica, ki se posvetuje, lahko vnaprej dobi vprašanja v proučitev, kar ne posega v pravico katerekoli članice Odbora, da zahteva ustrezna pojasnila med posvetovanji.

11. Članica, ki se posvetuje, pripravi temeljni dokument za posvetovanje, ki poleg drugih ustreznih informacij vključuje: (a) pregled plačilnobilančnega položaja in izgledov, vključno z oceno notranjih in zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na plačilnobilančni položaj, domače ukrepe, sprejete za ponovno vzpostavitev ravnovesja na zdravi in trajni podlagi; (b) popoln opis omejitev, ki se uporabljajo iz plačilnobilančnih razlogov, njihove pravne podlage ter ukrepov, ki se izvajajo za zmanjšanje stranskih učinkov zaščite; (c) ukrepe, ki so sprejeti med zadnjim posvetovanjem za liberalizacijo uvoznih omejitev v luči sklepov Odbora; (d) načrt za odpravo in progresivno sprostitev preostalih omejitev. Če je relevantno, se lahko sklicuje na informacije, ki so dane v drugih notifikacijah ali poročilih, danih WTO. Na podlagi poenostavljenih postopkov posvetovanj članica, ki se posvetuje, da pisno izjavo, ki vsebuje bistvene informacije o elementih, ki jih vsebuje temeljni dokument.

12. Sekretariat z namenom, da Odboru omogoči posvetovanja, pripravi dokument, ki vsebuje dejstva in potrebne informacije in obravnava različne vidike načrta posvetovanj. V primeru članic držav v razvoju dokument Sekretariata vsebuje ustrezno dopolnilno in analitično gradivo o vplivu zunanje trgovinskega okolja na plačilnobilančni položaj in perspektive članice, ki se posvetuje. Služba tehnične pomoči Sekretarita na zahtevo članice države v razvoju pomaga pri pripravi dokumentacije za posvetovanja.

Sklepi posvetovanj o plačilni bilanci

13. Odbor o svojih posvetovanjih poroča Generalnemu svetu. Kadar so uporabljeni polni postopki posvetovanj, poročilo navaja sklepe Odbora o različnih elementih načrta za posvetovanja kakor tudi dejstva in razloge, na katerih temeljijo. Odbor si prizadeva v svoja posvetovanja vključiti predloge priporočil, ki so namenjena pospeševanju izvajanja XII. in XVIII.:B člena, Deklaracije 1979 in tega dogovora. Kadar je predložen časovni razpored odprave omejitvenih ukrepov, sprejetih iz plačilnobilančnih razlogov, Generalni svet lahko priporoči, da mora članica ob spoštovanju takega časovnega razporeda izpolnjevati svoje obveznosti v skladu z GATT 1994. Kadarkoli Generalni svet izdela posebna priporočila, se pravice in obveznosti članic ocenjujejo glede na ta priporočila. Kadar ni posebnih predlogov za priporočila Generalnega sveta, morajo sklepi Odbora vsebovati različne poglede, izražene v Odboru. Kadar se uporabljajo poenostavljeni postopki posvetovanj, poročilo vsebuje povzetek glavnih elementov, ki so obravnavana v Odboru, in odločitev o tem, ali so potrebni polni postopki posvetovanja.

1 V tem dogovoru nobena določba nima namena spremeniti pravic in obveznosti članic na podlagi XII. ali XVIII.:B člena GATT 1994. V zvezi s katerimikoli zadevami, ki izhajajo iz uporabe omejitvenih uvoznih ukrepov, sprejetih iz plačilnobilančnih razlogov, lahko uveljavlja določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in uporabljene v Dogovoru o reševanju sporov.

DOGOVOR O RAZLAGI XXIV. ČLENA SPLOŠNEGA SPORAZUMA O CARINAH IN TRGOVINI IZ LETA 1994

Članice se

glede na določbe XXIV. člena GATT 1994,

ob spoznanju, da sta se znatno povečala število in pomen carinskih unij in prostih trgovinskih območij od vzpostavitve GATT 1947 dalje in danes zajemajo pomemben delež svetovne trgovine,

ob spoznanju prispevka k širitvi svetovne trgovine, ki je dosegljiv z boljšim povezovanjem gospodarstev pogodbenic takih sporazumov,

ob spoznanju, da se tak prispevek poveča, če se odprava carin in drugih omejitvenih predpisov med udeleženimi območji razširi na vso trgovino in zmanjša, če je katerikoli pomembnejših sektorjev trgovine izključen,

ob ponovni potrditvi, da mora biti namen takih sporazumov olajšati trgovino med udeleženimi območji in ne postavljati ovir v trgovini drugih članic s temi območji in da bi se morale pogodbenice pri nastajanju ali razširjanju v najširšem možnem obsegu izogibati škodljivim posledicam v trgovini z drugimi članicami,

prepričane o potrebi po okrepitvi učinkovitosti vloge Sveta za trgovino z blagom pri proučevanju sporazumov, notificiranih po XXIV. členu, z razjasnitvijo meril in postopkov za presojo novih ali razširjenih sporazumov in izboljšanjem preglednosti vseh sporazumov po XXIV. členu,

ob spoznanju potrebe po skupnem razumevanju obveznosti članic po dvanajstem odstavku XXIV. člena

sporazumejo, kot sledi:

1. Carinske unije, območja proste trgovine ter začasni sporazumi, ki vodijo k nastajanju carinskih unij ali območij proste trgovine, morajo, da bi bili v skladu z XXIV. členom, med drugim zadostiti določbam petega, šestega, sedmega in osmega odstavka tega člena.

XXIV: 5. člen

2. Na podlagi petega (a) odstavka XXIV. člena ocena splošnih učinkov carin in drugih predpisov v trgovini, ki se uporabljajo pred in po nastanku carinske unije, glede carin in dajatev temelji na celoviti oceni ponderiranih povprečnih carinskih stopenj in zbranih carinskih dajatev. Ta ocena temelji na uvoznih statističnih podatkih za prejšnje reprezentativno obdobje, ki jih carinska unija priskrbi po vrednosti in količini na podlagi tarifne postavke, ter jih razčleni po WTO državi porekla. Sekretariat v skladu z metodologijo, uporabljeno pri oceni carinskih ponudb v okviru mnogostranskih pogajanj v Urugvajskem krogu, izračuna ponderirano povprečje carinskih stopenj in zbranih carinskih dajatev. Za ta namen so carine in dajatve, ki se upoštevajo, dejansko uporabljene carinske stopnje. Priznava se, da je lahko za celovito ovrednotenje vplivov drugih trgovinskih predpisov, katerih količinsko ovrednotenje je težavno, lahko potrebna proučitev posameznih ukrepov, predpisov, določenih obravnavanih proizvodov, in trgovinskih tokov, ki so pod takimi vplivi.

3. “Razumno obdobje”, omenjeno v petem (c) odstavku XXIV. člena, sme preseči 10 let le v izjemnih primerih. Kadar članice pogodbenice začasnih sporazumov menijo, da bi bilo 10 let premalo, zagotovijo Svetu za trgovino z blagom popolno pojasnilo potrebe po daljšem obdobju.

XXIV: 6. člen

4. Šesti odstavek XXIV. člena določa postopek, po katerem se je treba ravnati, ko država, ki sestavlja carinsko unijo, predlaga povišanje vezane carinske stopnje. Glede tega članice ponovno potrjujejo, da je treba postopek, določen v XXVIII. členu, ki je razčlenjen v navodilih, sprejetih 10. novembra 1980 (BISD 27S/26- 28), ter v Dogovoru o razlagi XXVIII. člena GATT 1994, začeti, preden se carinske koncesije ob nastajanju carinske unije ali začasnega sporazuma, ki vodi k nastajanju carinske unije, spremenijo ali umaknejo.

5. Ta pogajanja se začnejo v dobri veri z namenom, da bi dosegli medsebojno zadovoljivo kompenzacijo. Pri takih pogajanjih je treba, kot zahteva šesti odstavek XXIV. člena, upoštevati ustrezno znižanje dajatev pri isti tarifni postavki, ki jih sprejmejo druge udeleženke carinske unije ob njenem nastajanju. Če ta znižanja ne bi bila zadostna za kompenzacijo, carinska unija ponudi kompenzacijo, ki je lahko v obliki znižanja dajatev pri drugih tarifnih postavkah. Članice, ki imajo pravico do pogajanj o obveznostih, ki se spreminjajo ali ukinjajo, proučijo tako ponudbo. Če bi kompenzacija ostala nesprejemljiva, je treba s pogajanji nadaljevati. Če kljub takim prizadevanjem ni mogoče doseči sporazuma v pogajanjih o kompenzaciji po XXVIII. členu, kot je razčlenjen z Dogovorom o razlagi XXVIII. člena GATT 1994, v razumnem obdobju od začetka pogajanj, carinska unija kljub temu lahko spremeni ali umakne koncesije; prizadete članice pa imajo pravico umakniti v bistvu enakovredne koncesije v skladu z XXVIII. členom.

6. GATT 1994 ne nalaga obveznosti članicam, ki imajo koristi od znižanja dajatev, ki je posledica nastajanja carinske unije ali začasnega sporazuma, ki vodi k nastajanju carinske unije, da njenim udeleženkam omogoči kompenzacijo.

Proučevanje carinskih unij in območij proste trgovine

7. Vse notifikacije na podlagi sedmega (a) odstavka XXIV. člena prouči delovna skupina ob upoštevanju ustreznih določb GATT 1994 in prvega odstavka tega dogovora. Delovna skupina predloži Svetu za trgovino z blagom poročilo o svojih ugotovitvah. Svet za trgovino z blagom lahko članicam daje taka priporočila, za katera meni, da so ustrezna.

8. Delovna skupina lahko v svojem poročilu glede začasnih sporazumov oblikuje ustrezna priporočila v zvezi s predlogi o časovnih okvirih in potrebnih ukrepih za to, da se dokonča nastajanje carinske unije ali območja proste trgovine. Če je potrebno, lahko poskrbi za nadaljnje proučevanje sporazuma.

9. Članice pogodbenice začasnega sporazuma Svetu za trgovino z blagom notificirajo bistvene spremembe v načrtu in razporedu, ki sta vključena v tem sporazumu, in Svet na zahtevo prouči spremembe.

10. Če začasni sporazum, notificiran po sedmem (a) odstavku XXIV. člena, ne bi vseboval načrta in razporeda, kar je v nasprotju s petim (c) odstavkom XXIV. člena, delovna skupina v svojem poročilu priporoči tak načrt in razpored. Članice ne ohranijo ali uveljavijo takega sporazuma, odvisno od primera, če ga niso pripravljene spremeniti v skladu s temi priporočili. Treba je poskrbeti za naknadno proučitev uresničevanja priporočil.

11. Carinske unije in članice območij proste trgovine morajo v določenih časovnih presledkih poročati Svetu za trgovino z blagom o delovanju ustreznega sporazuma, kot so predvidele POGODBENICE GATT 1947 v svojem navodilu Svetu GATT 1947 v zvezi s poročili o regionalnih sporazumih (BISD 18S/38). O vseh pomembnih spremembah in/ali novostih v zvezi s sporazumi je treba poročati takoj, ko nastanejo.

Reševanje sporov

12. V zvezi z zadevami, ki izhajajo iz uporabe tistih določil XXIV. člena, ki se nanašajo na carinske unije, območja proste trgovine ali začasne sporazume, ki vodijo k nastajanju carinske unije ali območja proste trgovine, se lahko uveljavljajo določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in uporabljene v Dogovoru o reševanju sporov.

XXIV: 12. člen

13. Vsaka članica je na podlagi GATT 1994 v polni meri odgovorna za spoštovanje vseh določb GATT 1994 ter mora sprejeti take razumne ukrepe, ki so ji na voljo, da zagotovi, da jih spoštujejo regionalne in lokalne vlade in oblasti znotraj njenega ozemlja.

14. Določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in uporabljene v Dogovoru o reševanju sporov, se lahko uveljavijo v zvezi z ukrepi za zagotavljanje spoštovanja teh določb na ravni regionalnih in lokalnih vlad ali oblasti znotraj ozemlja članice. Ko Organ za reševanje sporov ugotovi, da se določba GATT 1994 ne spoštuje, mora odgovorna članica sprejeti take razumne ukrepe, kot so ji na voljo, za zagotovitev njenega spoštovanja. Določbe, ki se nanašajo na kompenzacijo in ukinitev koncesij ali drugih obveznosti, se uporabljajo, kadar takega spoštovanja ni bilo možno doseči.

15. Vsaka članica si bo prizadevala, da bo z naklonjenostjo proučila ter zagotovila ustrezne možnosti za posvetovanje za vsako predstavitev, ki jo pripravi neka druga članica v zvezi z ukrepi, sprejetimi na njenem ozemlju, ki vplivajo na delovanje GATT 1994.

DOGOVOR O OPROSTITVAH OBVEZNOSTI NA PODLAGI SPLOŠNEGA SPORAZUMA O CARINAH IN TRGOVINI 1994

Članice se sporazumejo, kot sledi:

1. Zahteva po oprostitvi obveznosti ali podaljšanju obstoječe oprostitve obveznosti vsebuje ukrepe, ki jih članica namerava sprejeti, cilje posebne politike, ki jih članica želi doseči, ter razloge, ki preprečujejo, da članica doseže cilje svoje politike z ukrepi, ki so v skladu z njenimi obveznostmi na podlagi GATT 1994.

2. Vsaka oprostitev obveznosti, ki velja na dan začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, poteče, razen če je podaljšana v skladu s postopki, opisanimi zgoraj, in postopki IX. člena Sporazuma o WTO na dan poteka njene veljavnosti ali dve leti od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, odvisno od tega, kateri datum je zgodnejši.

3. Vsaka članica, ki meni, da se koristi, ki ji pripadajo po GATT 1994, izničujejo ali okrnejo kot posledica

a)

tega, da članica, ki ji je bila oprostitev priznana, ne spoštuje pogojev oprostitve obveznosti, ali

b)

uporabe ukrepa, ki je v skladu s pogoji oprostitve obveznosti,

lahko uveljavlja določbe XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in uporabljene v Dogovoru o reševanju sporov.

DOGOVOR O RAZLAGI XXVIII. ČLENA SPLOŠNEGA SPORAZUMA O CARINAH IN TRGOVINI 1994

Članice se sporazumejo, kot sledi:

1. Za namen spremembe ali umika koncesije se šteje, da ima članica z najvišjim razmerjem izvoza, na katerega vpliva koncesija (t.j. izvoza proizvoda na trg članice, ki spreminja ali umika koncesijo), glede na svoj celotni izvoz glavni dobaviteljski interes, če nima že prednostne pogajalske pravice ali glavnega dobaviteljskega interesa, kot je določen s prvim odstavkom XXVIII. člena. Vendar je dogovorjeno, da Svet za trgovino z blagom ta odstavek prouči v petih letih od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, da odloči, ali to merilo zadovoljivo deluje pri zagotavljanju prerazporeditve pogajalskih pravic v korist majhnih in srednje velikih članic izvoznic. Če to ni tako, je treba ob ustreznih podatkih, ki so na razpolago, proučiti možne izboljšave, vključno s sprejemom merila, ki temelji na razmerju izvoza, na katerega vpliva koncesija, do izvoza tega proizvoda na vse trge.

2. Če članica meni, da ima glavni dobaviteljski interes pod pogoji prvega odstavka, mora svoj zahtevek z dokazili pisno sporočiti članici, ki predlaga spremembo ali umik koncesije, ter hkrati obvestiti Sekretariat. V teh primerih se uporablja četrti odstavek Postopkov za pogajanja na podlagi XXVIII. člena, sprejetih 10. novembra 1980 (BISD 27S/26-28).

3. Pri določanju, katere članice imajo glavni dobaviteljski interes (bodisi kakor je predpisano v prvem odstavku zgoraj ali v prvem odstavku XXVIII. člena) ali bistveni interes, se upošteva le trgovina z določenim proizvodom, ki je potekala na osnovi največjih ugodnosti. Vendar se upošteva tudi trgovina z določenim proizvodom, ki se je odvijala na podlagi nepogodbenih preferencialov, če trgovina ni več imela koristi od takega preferencialnega obravnavanja ter je tako postala trgovina na osnovi največjih ugodnosti med pogajanjem za spremembo ali umik koncesije, ali pa se to zgodi do konca tega pogajanja.

4. Če se carinska koncesija za nov proizvod spremeni ali umakne (npr. proizvod, za katerega triletni trgovinski statistični podatki niso na voljo), se šteje, da ima članica, ki ima prednostne pogajalske pravice v zvezi z določeno tarifno postavko, v katero je proizvod uvrščen ali je bil prej uvrščen, prednostno pogajalsko pravico pri določeni koncesiji. Določitev glavnih dobaviteljskih in bistvenih interesov ter izračun kompenzacije mora med drugim upoštevati proizvodne zmogljivosti ter vlaganje v določen proizvod v članici, ki izvaža, ter izračune izvozne rasti kakor tudi napovedi povpraševanja po proizvodu v članici, ki uvaža. Za namen tega odstavka velja, da “novi proizvod” vključuje tarifno postavko, ki nastane z razčlenitvijo obstoječe tarifne postavke.

5. Če članica meni, da ima glavni dobaviteljski ali bistveni interes na podlagi pogojev četrtega odstavka, mora svoj zahtevek z dokazili pisno sporočiti članici, ki predlaga spremembo ali umik koncesije, ter hkrati obvestiti Sekretariat. V teh primerih se uporablja četrti odstavek zgoraj omenjenih Postopkov za pogajanja po XXVIII. členu.

6. Kadar se neomejena carinska koncesija zamenja s carinsko kvoto, bi morala biti vrednost predvidene kompenzacije večja od vrednosti trgovine, ki je dejansko prizadeta s spremembo koncesije. Podlaga za izračun kompenzacije bi morala biti vrednost, za katero pričakovana trgovina presega raven kvote. Razume se, da izračun za pričakovano trgovino temelji na tistem, kar je večje kot:

a)

povprečje letne trgovine v zadnjem reprezentativnem triletnem obdobju, povečano za povprečno letno stopnjo rasti uvoza v istem obdobju ali za 10 odstotkov, kar je več; ali

b)

trgovina v zadnjem letu, povečana za 10 odstotkov.

V nobenem od teh primerov ne sme obveznost članice v zvezi s kompenzacijo presegati tiste, ki bi bila posledica popolnega umika koncesije.

7. Vsaki članici, ki ima glavni dobaviteljski interes, bodisi po prvem odstavku zgoraj ali prvem odstavku XXVIII. člena, je v zvezi s koncesijo, ki je spremenjena ali umaknjena, dana prednostna pogajalska pravica za kompenzacijo, razen če se določene članice ne dogovorijo o drugačni obliki kompenzacije.

MARAKEŠKI PROTOKOL K SPLOŠNEMU SPORAZUMU O CARINAH IN TRGOVINI 1994

Članice se,

potem ko so opravile pogajanja v okviru GATT 1947 v skladu z Ministrsko deklaracijo o Urugvajskem krogu,

sporazumejo, kot sledi:

1. Lista, priložena k temu protokolu, ki se nanaša na članico, postane lista h GATT 1994, ki se nanaša na to članico na dan, ko zanjo začne veljati Sporazum o WTO. Za vsako listo, dano v skladu z ministrsko odločitvijo o ukrepih v korist najmanj razvitih držav, se šteje, da je priložena k temu protokolu.

2. Znižanja carinskih stopenj, s katerimi se strinja vsaka članica, se izvajajo v petih enakih obrokih, razen če je v listi članice drugače določeno. Prvo tako znižanje začne veljati na dan začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, vsako naslednje znižanje pa začne veljati 1. januarja vsako naslednje leto, zadnje znižanje pa začne veljati najkasneje štiri leta od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, razen če je v listi članice drugače določeno. Če ni drugače določeno v njeni listi, članica, ki sprejme Sporazum o WTO po njegovem začetku veljavnosti, na dan, ko Sporazum začne veljati zanjo, uveljavi vse obroke znižanj, ki so že bili izvedeni, skupaj z znižanji, ki bi jih morala po prejšnjem stavku izvesti 1. januarja naslednje leto, in izvaja vsa nadaljnja znižanja po časovnem razporedu, določenem v prejšnjem stavku. Znižana stopnja v vsaki fazi se zaokrožuje na prvo decimalko. Za kmetijske proizvode, kot so določeni v 2. členu Sporazuma o kmetijstvu, se stopnjevanje znižanj uveljavlja, kot je določeno v ustreznih delih list.

3. Izpolnjevanje koncesij in obvez, ki so vsebovane v listah, priloženih k temu protokolu, članice na zahtevo mnogostransko proučijo. To ne posega v pravice in obveznosti članic na podlagi sporazumov v Aneksu 1 A Sporazuma o WTO.

4. Ko lista, priložena k temu protokolu, ki se nanaša na članico, postane lista GATT 1994 v skladu z določbami prvega odstavka, taka članica lahko kadarkoli pridrži ali umakne v celoti ali deloma koncesijo v tej listi glede kateregakoli proizvoda, katerega glavni dobavitelj je neka druga udeleženka Urugvajskega kroga, katere lista še ni postala lista GATT 1994. Vendar pa se tak ukrep lahko sprejme samo potem, ko je bilo pisno sporočilo o pridržani ali umaknjeni koncesiji predloženo Svetu za trgovino z blagom in potem ko so bila na zahtevo opravljena posvetovanja z vsako članico, katere ustrezna lista je postala lista GATT 1994 in ima bistven interes za določeni proizvod. Vsaka tako pridržana ali umaknjena koncesija se uporablja od dneva, ko lista članice, ki ima glavni dobaviteljski interes, postane lista GATT 1994.

5. (a) Datum, ki se uporablja v zvezi z vsakim proizvodom, na katerega se nanaša koncesija, ki je določena v listi koncesij, priloženi k temu protokolu, je datum tega protokola brez poseganja v določbe drugega odstavka 4. člena Sporazuma o kmetijstvu za namen sklicevanja na datum tistega sporazuma v prvem (b) in prvem (c) odstavku II. člena GATT 1994.

(b)

Za namen sklicevanja na datum tistega sporazuma v šestem (a) odstavku II. člena GATT 1994 je datum tega protokola veljavni datum, ki se nanaša na listo koncesij, priloženo k temu protokolu.

6. V primerih spremembe ali umika koncesij, ki se nanašajo na necarinske ukrepe, kot so vsebovani v III. delu list, se uporabljajo določbe XXVIII. člena GATT 1994 in Postopki za pogajanja po XXVIII. členu, sprejeti 10. novembra 1980 (BISD 27S/26-28). To ne posega v pravice in obveznosti članic na podlagi GATT 1994.

7. V vsakem primeru, ko je lista, priložena k temu protokolu, za neki proizvod manj ugodna, kot je bilo za ta proizvod predvideno v listah GATT 1947 pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, se šteje, da je članica, na katero se lista nanaša, ustrezno ravnala, kot bi bilo sicer potrebno po ustreznih določbah XXVIII. člena GATT 1947 ali 1994. Določbe tega odstavka veljajo le za Egipt, Peru, Južno Afriko in Urugvaj.

8. Liste, ki so tu priložene, so verodostojne v angleškem, francoskem ali španskem jeziku, kakor je določeno v vsaki listi.

9. Ta protokol ima datum 15. april 1994.

S P O R A Z U M
O KMETIJSTVU

Članice se

po odločitvi, da vzpostavijo podlago za začetek postopka za preobrazbo trgovine na področju kmetijstva v skladu s cilji pogajanj, kot so določeni v Deklaraciji iz Punte del Este,

ob upoštevanju, da je njihov dolgoročni cilj, o katerem so se sporazumele v Srednjeročnem pregledu Urugvajskega kroga, “oblikovati pravičen in tržno naravnan sistem kmetijske trgovine in da bi bilo treba s pogajanji o obvezah glede podpore in zaščite ter z oblikovanjem okrepljenih in operativno učinkovitejših pravil in disciplin GATT začeti proces preobrazbe”,

ob nadaljnjem upoštevanju, da “je zgoraj omenjeni dolgoročni cilj zagotoviti znatna progresivna zmanjšanja kmetijske podpore in zaščite, ki se ohranjajo v dogovorjenem obdobju in pomenijo popravljanje in preprečevanje omejitev in izkrivljanja na svetovnih kmetijskih trgih”,

odločene doseči določene posebne zavezujoče obveze na vsakem od teh področij: dostop na trg, domača podpora, izvozna konkurenca in doseči sporazum o sanitarnih in fitosanitarnih vprašanjih,

glede na to, da so se sporazumele, da pri izpolnjevanju svojih obvez glede dostopa na trg razvite države članice povsem upoštevajo posebne potrebe in pogoje v članicah državah v razvoju, tako da zagotovljajo večjo izboljšavo možnosti in pogojev dostopa za kmetijske proizvode, ki so posebej pomembni za te članice, vključno z največjo možno liberalizacijo trgovine s tropskimi kmetijskimi proizvodi, kot je dogovorjeno v Srednjeročnem pregledu, in za proizvode, posebej pomembne z vidika raznolikosti proizvodnje, da se nadomesti pridelava nedovoljenih narkotičnih pridelkov,

ob ugotavljanju, da bi morale biti sprejete obveze na podlagi programa preobrazbe na pravičen način med vsemi članicami ob upoštevanju problemov netrgovinske narave, vključno z varnostjo preskrbe s hrano in potrebo po varstvu okolja; ob upoštevanju sporazuma, da je posebno in drugačno obravnavanje držav v razvoju sestavni element pogajanj, in ob upoštevanju možnih negativnih vplivov uresničevanja programa preobrazbe na najmanj razvite države in države v razvoju, ki so neto uvoznice hrane,

sporazumejo, kot sledi:

I. del

1. člen

Določitev izrazov

V tem sporazumu, razen če vsebina narekuje drugače:

(a)

“skupna mera podpore” (Aggregate Measurement of Support) in “AMS” pomenita denarno izraženo letno raven podpore, ki se daje za kmetijski proizvod v korist proizvajalcev osnovnega kmetijskega proizvoda, ali podpore v splošno korist kmetijskim proizvajalcem, ki ni specifična glede na proizvod, razen podpore, dane na podlagi programov, ki se uvrščajo med tiste, za katere velja oprostitev znižanja na podlagi Priloge 2 k temu sporazumu, ki se:

(i) nanaša na podporo, dano med temeljnim obdobjem, določeno v ustreznih tabelah spremljajočega gradiva, vključenega z napotilom v IV. delu liste članice; in

(ii) nanaša na podporo, dano med katerimkoli letom v obdobju izvajanja in kasneje, izračunano v skladu z določbami Priloge 3 k temu sporazumu in ob upoštevanju osnovnih podatkov in metodologije, uporabljene v tabelah spremljajočega gradiva, vključenega z napotilom v IV. delu liste članice;

(b)

“osnovni kmetijski proizvod” v povezavi z obvezami domače podpore je opredeljen kot proizvod, ki je, čim bližje je možno, prvi prodaji, kot je določen v listi članice in v spremljajočem gradivu;

(c)

“proračunski izdatki” ali “izdatki” vključujejo proračunske odhodke;

(d)

“ekvivalentna mera podpore” pomeni letno raven denarno izražene podpore, ki se daje proizvajalcem osnovnega kmetijskega proizvoda z uporabo enega ali več ukrepov, katere izračun po metodologiji za AMS ni izvedljiv, razen podpore, dane na podlagi programov, ki se uvrščajo med tiste,za katere velja oprostitev znižanja na podlagi Priloge 2, ter se:

(i) nanaša na podporo, dano med temeljnim obdobjem, določeno v ustreznih tabelah spremljajočega gradiva, vključenega z napotilom v IV. delu liste članice; in

(ii) nanaša na podporo, dano med katerimkoli letom v obdobju izvajanja in kasneje, izračunano v skladu z določbami Priloge 4 k temu sporazumu in ob upoštevanju osnovnih podatkov in metodologije, uporabljene v tabelah spremljajočega gradiva, vključenega z napotilom v IV. delu liste članice;

(e)

“izvozne subvencije” so subvencije, pogojene z opravljenim izvozom, vključno z izvoznimi subvencijami, navedenimi v 9. členu tega sporazuma;

(f)

“obdobje izvajanja” je šestletno obdobje, ki se začne leta 1995, razen za namene 13. člena, ko gre za devetletno obdobje, ki se začne leta 1995;

(g)

“koncesije za dostop na trg” vključujejo vse obveze za dostop na trg, sprejete v skladu s tem sporazumom;

(h)

“celotna skupna mera podpore” in “celotna AMS” pomenita vsoto vse domače podpore, dane v korist kmetijskih proizvajalcev, izračunane kot vsota vseh skupnih ukrepov podpore za osnovne kmetijske proizvode, vseh skupnih mer podpore, ki niso proizvodno specifične, in vseh ekvivalentnih mer podpore za kmetijske proizvode, ter se:

(i) nanaša na podporo, dano med temeljnim obdobjem (t.j. “osnovna celotna AMS”), in največjo podporo, ki je dovoljena med katerimkoli letom v obdobju izvajanja ali pozneje (t.j. “letne in končne vezane ravni”), kot je določena v IV. delu liste članice; in

(ii) nanaša na raven podpore, dejansko dane med vsakim letom v obdobju izvajanja in pozneje (t.j. “tekoča celotna AMS”), izračunane v skladu z določbami tega sporazuma, vključno s 6. členom ter z osnovnimi podatki in metodologijo, uporabljeno v tabelah spremljajočega gradiva, vključenega z napotilom v IV. delu liste članice;

(i)

“leto” v odstavku (f) zgoraj in v zvezi s posebnimi obvezami članice je koledarsko, finančno ali tržno leto, določeno v listi, ki se nanaša na to članico.

2. člen

Obseg proizvodov

Ta sporazum se nanaša na proizvode, navedene v Prilogi 1 k temu sporazumu, v nadaljnjem besedilu kmetijski proizvodi.

II. del

3. člen

Vključitev koncesij in obvez

1. Domača podpora in obveze v zvezi z izvoznimi subvencijami v IV. delu liste vsake članice so obveze, ki omejujejo subvencioniranje ter veljajo za sestavni del GATT 1994.

2. Pod pogoji določb 6. člena članica ne daje podpore v korist domačim proizvajalcem, ki presega raven obvez, določenih v I. poglavju IV. dela njene liste.

3. Pod pogoji določb drugega (b) odstavka in četrtega odstavka 9. člena članica ne daje izvoznih subvencij, navedenih v prvem odstavku 9. člena, v zvezi s kmetijskimi proizvodi ali skupinami proizvodov, določenimi v II. poglavju IV. dela njene liste, ki presegajo proračunske izdatke in ravni količinskih obvez, določenih v njej, ter ne zagotavlja takih subvencij v zvezi s katerimkoli kmetijskim proizvodom, ki ni naveden v tistem poglavju njene liste.

III. del

4. člen

Dostop na trg

1. Koncesije dostopa na trg, ki jih vsebujejo liste, se nanašajo na vezave in zniževanje carin ter na druge obveze dostopa na trg, ki so v njih določene.

2. Članice ne ohranjajo, se ne zatekajo ali se ne vračajo h kakršnimkoli ukrepom, ki so jih morale spremeniti v običajne carinske dajatve,(1) razen če ni drugače določeno v 5. členu in v Prilogi 5.

5. člen

Določbe o posebni zaščiti

1. Ne glede na določbe prvega (b) odstavka II. člena GATT 1994 se lahko vsaka članica zateče k določbam četrtega in petega odstavka spodaj glede uvoza nekega kmetijskega proizvoda, za katerega so bili ukrepi, na katere se nanaša drugi odstavek 4. člena tega sporazuma, spremenjeni v običajno carinsko dajatev in je v njeni listi označen z znakom “SSG”, ker je predmet koncesije, v zvezi s katero se lahko uporabijo določbe tega člena, če:

(a)

obseg uvoza tega proizvoda, ki se uvaža na carinsko območje članice, ki daje koncesijo, med katerimkoli letom preseže sprožitveno raven, ki temelji na obstoječih možnostih dostopa na trg, kot je določeno v četrtem odstavku; ali, vendar ne sočasno,

(b)

cena, po kateri se lahko ta proizvod uvaža na carinsko območje članice, ki daje koncesijo, kot je določena na osnovi c.i.f uvozne cene določene pošiljke, izražene v domači valuti, pade pod sprožitveno ceno, ki je enaka povprečni referenčni ceni(2) za določen proizvod v obdobju od 1986 do 1988.

2. Uvoz na osnovi obvez tekočega in minimalnega dostopa na trg, ki so del koncesije, omenjene v prvem odstavku zgoraj, se upošteva pri določanju obsega uvoza, ki je osnova za uporabo določb prvega (a) pododstavka in četrtega odstavka, vendar na uvoz na podlagi takih obvez ne vplivajo nikakršne dodatne dajatve, naložene na podlagi prvega (a) pododstavka in četrtega odstavka ali prvega (b) pododstavka in petega odstavka spodaj.

3. Vsaka dobava določenega proizvoda, ki je bila na poti na osnovi pogodbe, sklenjene pred uvedbo dodatne dajatve na podlagi prvega (a) pododstavka in četrtega odstavka, je oproščena take dodatne dajatve pod pogojem, da se upošteva pri obsegu uvoza določenega proizvoda v naslednjem letu, z namenom, da se sproži uporaba določb prvega (a) pododstavka v tistem letu.

4. Vsaka dodatna dajatev, naložena na podlagi prvega (a) pododstavka, se ohrani le do konca leta, v katerem je bila uvedena, ter se lahko odmeri le na ravni, ki ne sme preseči ene tretjine ravni običajne carinske dajatve, ki velja v letu, v katerem se ukrep izvaja. Sprožitvena raven se določi v skladu s tem razporedom, ki temelji na možnostih dostopa na trg, določenih kot odstotki uvoza, ki ustrezajo domači porabi(3) v treh predhodnih letih, za katera so na voljo podatki:

(a)

če so za proizvod take možnosti dostopa na trg manjše ali enake 10 odstotkom, velja osnovna sprožitvena raven, ki je enaka 125 odstotkom,

(b)

če so za proizvod take možnosti dostopa na trg večje od 10 odstotkov, toda manjše ali enake 30 odstotkom, velja osnovna sprožitvena raven, ki je enaka 110 odstotkom,

(c)

če so za proizvod take možnosti dostopa na trg večje od 30 odstotkov, velja osnovna sprožitvena raven, ki je enaka 105 odstotkom.

V vseh primerih se lahko uvede dodatna dajatev v vsakem letu, v katerem absolutni obseg uvoza določenih proizvodov, ki prihajajo na carinsko območje članice, ki daje koncesijo, presega vsoto (x) osnovne sprožitvene ravni, določene zgoraj, pomnožene s povprečno količino uvoza v treh predhodnih letih, za katera so na voljo podatki, ter (y) absolutno spremembo obsega v domači porabi določenega proizvoda v zadnjem letu, za katero so na voljo podatki, v primerjavi s predhodnim letom, pod pogojem, da sprožitvena raven ne bo manjša od 105 odstotkov povprečne količine uvoza v (x) zgoraj.

5. Dodatna dajatev, ki se uvede na podlagi prvega (b) pododstavka, mora biti določena po tem vrstnem redu:

(a)

Če je razlika med c.i.f. uvozno ceno pošiljke, izraženo v domači valuti (v nadaljnjem besedilu “uvozna cena”), in sprožitveno ceno, kot je definirana v tem pododstavku, manjša kot ali enaka 10 odstotkom sprožitvene cene, se dodatna dajatev ne uvede;

(b)

če je razlika med uvozno ceno in sprožitveno ceno (v nadaljnjem besedilu “razlika”) večja od 10 odstotkov, vendar manjša ali enaka 40 odstotkom sprožitvene cene, je dodatna dajatev enaka 30 odstotkom zneska, za katerega razlika presega 10 odstotkov;

(c)

če je razlika večja od 40 odstotkov, toda manjša ali enaka 60 odstotkom sprožitvene cene, je dodatna dajatev enaka 50 odstotkom zneska, za katerega razlika presega 40 odstotkov, pri čemer je dodana dodatna dajatev, dovoljena pod (b);

(d)

če je razlika večja od 60 odstotkov, toda manjša ali enaka 75 odstotkom, je dodatna dajatev enaka 70 odstotkom zneska, za katerega razlika presega 60 odstotkov sprožitvene cene, pri čemer sta dodani dodatni dajatvi, dovoljeni pod (b) in (c);

(e)

če je razlika večja od 75 odstotkov sprožitvene cene, je dodatna dajatev enaka 90 odstotkom zneska, za katerega razlika presega 75 odstotkov, pri čemer so dodane dodatne dajatve, dovoljene pod (b), (c) in (d).

6. Za pokvarljive in sezonske proizvode se zgornji pogoji uporabljajo tako, da se upoštevajo njihove posebne značilnosti. Še posebej se lahko uporabljajo krajša časovna obdobja po prvem (a) pododstavku in četrtem odstavku, upoštevajoč ustrezna obdobja v temeljnem obdobju, različne referenčne cene pa se lahko uporabljajo po prvem (b) pododstavku za različna obdobja.

7. Uporaba posebnih zaščitnih ukrepov se izvede na pregleden način. Vsaka članica, ki ukrepa po prvem (a) pododstavku zgoraj, pisno obvesti, skupaj z ustreznimi podatki, Odbor za kmetijstvo toliko vnaprej, kot je izvedljivo, v vsakem primeru pa v 10 dneh po uvedbi takega ukrepa. Kadar je treba spremembe v obsegu porabe razporediti na posamezne tarifne postavke, zaradi katerih je treba ukrepati na podlagi četrtega odstavka, morajo ustrezni podatki vključevati uporabljene informacije in metode za razporeditev teh sprememb. Članica, ki ukrepa na podlagi četrtega odstavka, mora dati vsem zainteresiranim članicam možnost, da se z njo posvetujejo v zvezi s pogoji uporabe takega ukrepa. Vsaka članica, ki ukrepa po prvem (b) pododstavku zgoraj, Odbor za kmetijstvo pisno obvesti, vključno z ustreznimi podatki, v 10 dneh po uvedbi prvega takega ukrepa ali prvega ukrepa za pokvarljive in sezonske proizvode v kateremkoli obdobju. Članice se obvezujejo, kolikor je izvedljivo, da se ne bodo zatekale k določbam prvega (b) pododstavka, kadar se zmanjšuje obseg uvoza določenih proizvodov. V obeh primerih članica, ki sprejme tak ukrep, nudi zainteresiranim članicam možnost, da se posvetujejo z njo o pogojih uporabe takega ukrepa.

8. Če se ukrepi sprejemajo v skladu s prvim do sedmim odstavkom zgoraj, se članice obvezujejo, da se v zvezi s temi ukrepi ne bodo zatekale k določbam prvega (a) odstavka in tretjega odstavka XIX. člena GATT 1994 ali drugega odstavka 8. člena Sporazuma o posebnih zaščitnih ukrepih.

9. Določbe tega člena ostanejo veljavne med potekom preobrazbe, kot je določen v 20. členu.

IV. del

6. člen

Obveze v zvezi z domačo podporo

1. Obveze vsake članice o znižanju domače podpore, vsebovane v IV. delu njene liste, veljajo za vse njene ukrepe domače podpore v korist kmetijskih proizvajalcev z izjemo domačih ukrepov, ki niso predmet zniževanja po merilih, določenih v tem členu in v Prilogi 2 k temu sporazumu. Obveznosti se izražajo v okviru skupne mere podpore in končnih vezanih ravni obvez.

2. V skladu s Sporazumom o srednjeročnem pregledu, da se vladni ukrepi pomoči, bodisi posredni ali neposredni, za pospeševanje kmetijskega razvoja in razvoja podeželja, ki so sestavni del razvojnih programov držav v razvoju, subvencionirana vlaganja, ki so na splošno na voljo kmetijstvu v članicah državah v razvoju, ter subvencije za kmetijske inpute, na splošno na voljo proizvajalcem z nizkimi dohodki ali revnimi viri v članicah državah v razvoju, oprostijo obvez zniževanja domače podpore, ki bi sicer za te ukrepe veljale, kakor tudi domače podpore proizvajalcem v članicah državah v razvoju za pospeševanje nadomestne pridelave nedovoljenih narkotičnih pridelkov. Domačo podporo, ki ustreza merilom tega odstavka, članici ni treba vključiti v tekočo celotno AMS.

3. Velja, da članica izpolnjuje svoje obveze zniževanja domače podpore v vsakem letu, ko njena domača podpora v korist kmetijskim proizvajalcem, izražena v tekoči celotni AMS, ne presega ustrezne letne ali končne ravni obveze, podrobno navedene v IV. delu liste članice.

4. (a) Od članice se ne zahteva, da v izračun svoje tekoče celotne AMS vključi in da zniža:

(i) domačo podporo za določen proizvod, ki bi sicer morala biti vključena v izračun tekoče AMS članice, če taka podpora ne presega 5 odstotkov celotne vrednosti proizvodnje osnovnega kmetijskega proizvoda te članice med določenim letom; in

(ii) domačo podporo, ki se ne daje za določen proizvod, ki bi sicer morala biti vključena v izračun tekoče AMS članice, če taka podpora ne presega 5 odstotkov vrednosti skupne kmetijske proizvodnje te članice.

(b)

Za članice države v razvoju je de minimis odstotek po tem odstavku 10 odstotkov.

5. (a) Neposredna plačila na podlagi programov omejevanja proizvodnje niso predmet obveze znižanja domače podpore, če:

(i) se taka plačila nanašajo na določeno območje in donose; ali

(ii) se taka plačila izvršujejo za 85 ali manj odstotkov osnovne ravni proizvodnje; ali

(iii) se plačila izvršujejo na določeno število glav živine.

(b)

Oprostitev obveze znižanja neposrednih plačil, ki izpolnjujejo zgornja merila, se izraža brez vrednosti teh neposrednih plačil v izračunu tekoče celotne AMS članice.

7. člen

Splošni režim pri domači podpori

1. Vsaka članica zagotavlja, da se vsi ukrepi domače podpore v korist kmetijskih proizvajalcev, ki niso predmet obvez zniževanja, ker izpolnjujejo pogoje v skladu z merili, določenimi v Prilogi 2 k temu sporazumu, ohranjajo v skladu z njim.

2. (a) Vsak ukrep domače podpore v korist kmetijskih proizvajalcev, vključno s kakršnokoli spremembo takega ukrepa, ter vsak ukrep, ki se uvede naknadno in ne more zadostiti merilom v Prilogi 2 k temu sporazumu ali biti oproščen znižanja zaradi katerekoli druge določbe tega sporazuma, se vključi v izračun tekoče celotne AMS članice.

(b)

Če v IV. delu liste članice ne obstaja obveza celotne AMS, članica ne sme zagotoviti podpore kmetijskim proizvajalcem, ki presega ustrezno de minimis raven, določeno v četrtem odstavku 6. člena.

V. del

8. člen

Obveze na področju izvozne konkurence

Vsaka članica se obvezuje, da ne bo dajala izvoznih subvencij drugače kot v skladu s tem sporazumom in obveznostmi, določenimi v listi članice.

9. člen

Obveze na področju izvoznih subvencij

1. Naslednje izvozno subvencioniranje je predmet znižanja po tem sporazumu:

(a)

neposredne subvencije vlad ali njihovih agencij, vključno s plačili v naravi, podjetju, določeni proizvodni panogi, proizvajalcem kmetijskega proizvoda, zadrugam ali drugemu združenju takih proizvajalcev ali odborom za trženje v zvezi z izvoznimi dosežki;

(b)

prodaja ali razdelitev za izvoz nekomercialnih zalog kmetijskih proizvodov s strani vlad ali njihovih agencij po nižji ceni, kot je primerljiva cena, ki se za podoben proizvod zaračuna kupcem na domačem trgu;

(c)

plačila na podlagi izvoza kmetijskega proizvoda, ki se financirajo na temelju vladnega ukrepa, ne glede na to, ali gre za plačilo iz proračunskih sredstev, vključno s plačili, ki se financirajo iz dajatev na določeni kmetijski proizvod ali na kmetijski proizvod, iz katerega izhaja izvozni proizvod;

(d)

subvencije za znižanje stroškov izvoznega trženja kmetijskih proizvodov (razen razpoložljive izvozne promocije in svetovalnih storitev), vključno z manipulativnimi stroški, stroški izboljševanja in drugimi stroški predelave ter stroški mednarodnega prevoza in tovorjenja;

(e)

stroški notranjega prevoza in tovorjenja za izvozne pošiljke, ki so določene s predpisom ali po pooblastilu vlade pod ugodnejšimi pogoji, kot veljajo za domače pošiljke;

(f)

subvencije za kmetijske proizvode, ki se uporabijo v proizvodnji za izvoz.

2. (a) Z izjemo pododstavka (b) ravni obvez pri izvoznih subvencijah članice za vsako leto obdobja izvajanja, ki je določeno v listi članice, pomenijo v zvezi z izvoznimi subvencijami, naštetimi v prvem odstavku tega člena:

(i) v primeru obvez znižanja proračunskih izdatkov najvišjo raven izdatkov za take subvencije, ki se lahko dodelijo ali do katerih pride v tistem letu v zvezi z določenim kmetijskim proizvodom ali skupino proizvodov; in

(ii) v primeru obvez znižanja izvozne količine največjo količino kmetijskega proizvoda ali skupine proizvodov, za katere se lahko v tistem letu dodelijo izvozne subvencije.

(b)

Članica lahko v kateremkoli od 2. do vključno 5. leta obdobja izvajanja uporablja izvozne subvencije, naštete v prvem odstavku zgoraj, ki presegajo ustrezne letne ravni obveze v zvezi s proizvodi ali skupinami proizvodov, določenih v IV. delu liste članice, pod pogojem, da:

(i) kumulativni zneski proračunskih izdatkov za take subvencije od začetka obdobja izvajanja skozi določeno leto ne presegajo kumulativnih zneskov, ki bi bili posledica polnega izpolnjevanja ustreznih ravni obvez letnih izdatkov, določenih v listi članice, za več kot 3 odstotke ravni proračunskih izdatkov v temeljnem obdobju;

(ii) kumulativne količine, ki se izvažajo z ugodnostjo takih izvoznih subvencij od začetka obdobja izvajanja skozi določeno leto, ne presegajo kumulativnih količin, ki bi bile posledica polnega izpolnjevanja ustreznih ravni obvez letnih količin, določenih v listi članice, za več kot 1,75 odstotka količin v temeljnem obdobju;

(iii) skupni kumulativni zneski proračunskih izdatkov za take izvozne subvencije in količine z ugodnostjo takih izvoznih subvencij v vsem obdobju izvajanja niso večji kot skupni zneski, ki bi bili posledica polnega izpolnjevanja ustreznih letnih ravni obvez, določenih v listi članice; in

(iv) proračunski izdatki članice za izvozne subvencije in količine z ugodnostjo takih subvencij ob koncu obdobja izvajanja niso večji od 64 odstotkov oziroma 79 odstotkov ravni temeljnega obdobja 1986-1990. Za države v razvoju ti odstotki znašajo 76 oziroma 86 odstotkov.

3. Obveze, ki se nanašajo na omejitve širjenja obsega proizvodov, ki so predmet izvoznih subvencij, so take, kot so določene v listah.

4. Med obdobjem izvajanja se od članic držav v razvoju ne sme zahtevati, da prevzamejo obveze v zvezi z izvoznimi subvencijami, navedenimi v pododstavkih (d) in (e) prvega odstavka zgoraj, pod pogojem, da se te ne uporabljajo na način, ki bi zaobšel obveze znižanja.

10. člen

Preprečevanje izogibanja izpolnjevanja obvez v zvezi z izvoznimi subvencijami

1. Izvozne subvencije, ki niso navedene v prvem odstavku 9. člena, se ne uporabljajo tako, da bi povzročile ali ogrozile povzročitev izogibanja obvezam v zvezi z izvoznimi subvencijami; prav tako se ne uporabjajo nekomercialne transakcije z namenom, da se take obveze zaobidejo.

2. Članice se obvezujejo, da si bodo prizadevale za razvoj mednarodno dogovorjenega režima uporabe izvoznih kreditov, izvoznih kreditnih garancij ali programov zavarovanja ter da bodo po takem dogovoru dodeljevale izvozne kredite, izvozne kreditne garancije ali programe zavarovanja le v skladu s tem režimom.

3. Katerakoli članica, ki zatrjuje, da katerakoli količina, ki je bila izvožena nad ravnijo obveze znižanja, ni subvencionirana, mora dokazati, da nobena izvozna subvencija, bodisi navedena v 9. členu ali pa ne, glede količine izvoza določenih proizvodov ni bila dodeljena.

4. Članice darovalke mednarodne pomoči v hrani morajo zagotoviti:

(a)

da dajanje mednarodne pomoči v hrani ni neposredno ali posredno povezano s komercialnim izvozom kmetijskih proizvodov v države sprejema;

(b)

da se mednarodne transakcije pomoči v hrani, vključno z dvostransko pomočjo v hrani, ki je denarno izražena, izvedejo v skladu z načeli FAO razdelitve presežkov in posvetovalnih obveznosti, vključno, kjer je to ustrezno, s sistemom Običajnih tržnih zahtev (Usual Marketing Requirements ali UMR); in

(c)

da se taka pomoč zagotovi, kolikor je to možno, povsem neodplačno ali pa ne pod slabšimi pogoji, ki so določeni v IV. členu Konvencije o pomoči v hrani iz leta 1986.

11. člen

Sestavni proizvodi

V nobenem primeru ne sme subvencija, plačana na enoto sestavnega primarnega kmetijskega proizvoda, preseči izvozne subvencije na enoto, ki bi se plačala na izvoz takega primarnega proizvoda.

VI. del

12. člen

Režim v zvezi z izvoznimi prepovedmi in omejitvami

1. Če katerakoli članica uvede novo izvozno prepoved ali omejitev za živila v skladu z drugim (a) odstavkom IX. člena GATT 1994, mora spoštovati naslednje določbe:

(a)

članica, ki uvaja izvozno prepoved ali omejitev, mora upoštevati učinke take prepovedi ali omejitve na varnost preskrbe s hrano v članici, ki je uvoznica;

(b)

preden katerakoli članica uvede izvozno prepoved ali omejitev, mora o tem toliko vnaprej, kot je to izvedljivo, pisno obvestiti Odbor za kmetijstvo, vključno s takimi informacijami, kot sta narava in trajanje takega ukrepa, ter se mora na zahtevo posvetovati z vsako drugo članico, ki ima znaten interes kot uvoznica, v zvezi s katerokoli zadevo, povezano z določenim ukrepom. Članica, ki uvaja tako izvozno prepoved ali omejitev, mora na zahtevo zagotoviti taki članici potrebno informacijo.

2. Določbe tega člena se ne uporabljajo za nobeno članico državo v razvoju, razen če je ukrep sprejela članica država v razvoju, ki je neto izvoznica hrane za to konkretno živilo.

VII. del

13. člen

Zmernost pri izvajanju

Ne glede na določbe GATT 1994 in Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih (v tem členu Sporazum o subvencijah) med obdobjem izvajanja:

(a)

so ukrepi domače podpore, ki se v celoti skladajo z določbami Priloge 2 k temu sporazumu:

(i) neizpodbojne subvencije za namen izravnalnih dajatev;(4)

(ii) izjema od postopkov, ki temeljijo na XVI. členu GATT 1994 in III. delu Sporazuma o subvencijah; ter

(iii) izjema od postopkov, ki temeljijo na sicer dopustni razveljavitvi ali zmanjšanju koristi carinskih koncesij, ki pripadajo drugi članici po II. členu GATT 1994 v smislu prvega (b) odstavka XXIII. člena GATT 1994;

(b)

so ukrepi domače podpore, ki so v celoti v skladu z določbami 6. člena tega sporazuma, vključno z neposrednimi plačili, ki so v skladu s pogoji petega odstavka sporazuma, kot izhajajo iz liste vsake članice, kakor tudi domača podpora v okviru de minimis ravni in v skladu z drugim odstavkom 6. člena:

(i) izjema od uvedbe izravnalnih dajatev, razen če se ugotovi škoda ali grožnja škode, določena v skladu s VI. členom GATT 1994 in V. delom Sporazuma o subvencijah, pri čemer je treba pokazati primerno zadržanost pri sprožitvi kakršnihkoli preiskav v zvezi z izravnalnimi dajatvami;

(ii) izjema od postopkov, ki temeljijo na prvem odstavku XVI. člena GATT 1994 ali 5. in 6. člena Sporazuma o subvencijah, pod pogojem, da taki ukrepi ne priznavajo podpore za določeno blago nad ravnijo tiste podpore, ki je bila določena v tržnem letu 1992; in

(iii) izjema od postopkov, ki temeljijo na sicer dopustni ali zmanjšani koristi carinskih koncesij, ki pripadajo drugi članici po II. členu GATT 1994 v smislu prvega (b)odstavka XXIII. člena GATT 1994, pod pogojem, da ti ukrepi ne priznavajo podpore za določeno blago nad ravnijo tiste podpore, ki je bila določena v tržnem letu 1992;

(c)

so izvozne subvencije, ki so povsem v skladu z določbami V. dela tega sporazuma in so določene v listi vsake članice:

(i) predmet izravnalnih dajatev le po ugotovitvi škode ali grožnje škode, ki temelji na obsegu, vplivu na cene ali posledičnem učinku, v skladu s VI. členom GATT 1994 in V. delom Sporazuma o subvencijah, pri čemer pa je treba pokazati tudi primerno zadržanost pri sprožitvi kakršnihkoli preiskav o izravnalnih dajatvah; in

(ii) izjema od postopkov, ki temeljijo na XVI. členu GATT 1994 ali 3., 5. in 6. členu Sporazuma o subvencijah.

VIII. del

14. člen

Sanitarni in fitosanitarni ukrepi

Članice se sporazumejo, da bodo izvajale Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov.

IX. del

15. člen

Posebna in pristranska obravnava

1. V skladu s spoznanjem, da je pristranska in ugodnejša obravnava članic držav v razvoju sestavni del pogajanj, se zagotovi posebna in pristranska obravnava v zvezi z obvezami, kot je določeno v ustreznih določbah tega sporazuma in vključeno v listah koncesij in obvez.

2. Članice države v razvoju lahko na prožen način izvajajo obveze znižanja v obdobju do 10 let. Od najmanj razvitih držav članic se ne zahteva, da izvajajo obveze znižanja.

X. del

16. člen

Najmanj razvite države in države v razvoju, neto uvoznice hrane

1. Razvite države članice sprejmejo take ukrepe, kot so predvideni v Odločitvi o ukrepih v zvezi z možnimi negativnimi posledicami programa preobrazbe na najmanj razvite države in države v razvoju, neto uvoznice hrane.

2. Odbor za kmetijstvo ustrezno spremlja vse, kar izhaja iz te Odločitve.

XI. del

17. člen

Odbor za kmetijstvo

Ustanovi se Odbor za kmetijstvo.

18. člen

Pregled izpolnjevanja obvez

1. Izpolnjevanje obvez, o katerih je dogovorjeno na podlagi programa preobrazbe Urugvajskega kroga, pregleduje Odbor za kmetijstvo.

2. Postopek pregleda se začne na podlagi notifikacij, ki jih članice predložijo v zvezi s takimi zadevami in v takih intervalih, kot se ti določijo, kakor tudi na podlagi take dokumentacije, ki se lahko zahteva od Sekretariata, da jo pripravi, da se omogoči postopek pregleda.

3. Poleg notifikacij, ki jih je treba predložiti po drugem odstavku, je treba takoj sporočiti vsak nov ukrep domače podpore ali spremembo obstoječega ukrepa, za katerega se zahteva oprostitev znižanja. Ta notifikacija mora vsebovati podrobnosti o novem ali spremenjenem ukrepu ter njegovi skladnosti z dogovorjenimi merili, kot so določena v 6. členu ali v Prilogi 2.

4. Pri pregledu članica ustrezno upošteva vplive visoke inflacije na sposobnost katerekoli članice, da spoštuje svoje obveze na področju domače podpore.

5. Članice soglašajo, da se letno posvetujejo v Odboru za kmetijstvo o svojem sodelovanju v normalni rasti svetovne trgovine s kmetijskimi proizvodi v okviru obvez pri izvoznih subvencijah po tem sporazumu.

6. Postopek pregleda članicam zagotovi možnost, da sprožijo katerokoli zadevo v zvezi z izvajanjem obvez na podlagi programa preobrazbe, kot ga določa ta sporazum.

7. Katerakoli članica lahko Odbor za kmetijstvo opozori na kakršenkoli ukrep, za katerega meni, da bi ga morala druga članica notificirati.

19. člen

Posvetovanje in reševanje sporov

Za posvetovanja in reševanje sporov na podlagi tega sporazuma se uporabljajo določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot jih razlaga in uporablja Sporazum o reševanju sporov.

XII. del

20. člen

Nadaljevanje procesa preobrazbe

Ob spoznanju, da je dolgoročni cilj bistvenega progresivnega zniževanja podpore in zaščite, katerega rezultat je temeljna preobrazba, nenehen proces, članice soglašajo, da se pogajanja za nadaljevanje tega procesa sprožijo eno leto pred koncem obdobja izvajanja ob upoštevanju:

(a)

izkušenj do tega datuma pri izpolnjevanju obvez znižanja;

(b)

učinkov obvez znižanja na svetovno trgovino v kmetijstvu;

(c)

vprašanj netrgovinske narave, posebne in pristranske obravnave članic držav v razvoju in cilja vzpostaviti pravičen in tržno usmerjen sistem kmetijske trgovine ter drugih ciljev in vprašanj, omenjenih v preambuli tega sporazuma; in

(d)

katere nadaljnje obveze so potrebne za doseganje zgoraj omenjenih dolgoročnih ciljev.

XIII. del

21. člen

Končne določbe

1. Določbe GATT 1994 in drugih mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksu 1 A k Sporazumu o WTO se uporabljajo na podlagi določb tega sporazuma.

2. Priloge k temu sporazumu so sestavni del tega sporazuma.

PRILOGA 1

OBSEG PROIZVODOV

1.   Ta sporazum vključuje te proizvode:
(i)  Poglavja    HS od 1 do 24 razen rib in ribjih proizvodov, plus*
(ii) Oznaka      HS2905.43           (manitol)
     Oznaka      HS2905.44           (sorbitol)
     Tar. št.    HS33.01             (eterična olja)
     Tar. št.    HS35.01 do 35.05    (beljakovinaste snovi, modificirani
                                     škrobi,lepila)
     Oznaka      HS3809.10           (sredstva za dodelavo)
     Oznaka      HS3823.60           (sorbitol n.e.p.)
     Tar. št.    HS41.01 do 41.03    (kože)
     Tar. št.    HS43.01             (surovo krzno)
     Tar. št.    HS50.01 do 50.03    (surova svila in svileni odpadki)
     Tar. št.    HS51.01 do 51.03    (volna in živalska dlaka)
     Tar. št.    HS52.01 do 52.03    (surovi bombaž,odpadki ter mikani ali česani
                                     bombaž)
     Tar. št.    HS53.01             (surovi lan)
     Tar. št.    HS53.02             (surova konoplja)

2. Zgornje ne omejuje obsega proizvodov, na katere se nanaša Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov.

* Opisi proizvodov v oklepajih niso nujno izčrpni.

PRILOGA 2

DOMAČA PODPORA: PODLAGA ZA OPROSTITEV OBVEZ ZNIŽANJA

1. Ukrepi domače podpore, za katere se zahteva oprostitev obvez znižanja, morajo zadostiti temeljni zahtevi, da nimajo nobenega vpliva na izkrivljanje trgovanja ali na proizvodnjo ali pa je ta vpliv minimalen. V skladu s tem morajo vsi ukrepi, za katere se zahteva oprostitev, ustrezati tem temeljnim merilom:

(a)

podpora se zagotavlja z javno financiranim vladnim programom (vključno z vladnimi izdatki), ki ne vključuje nakazil potrošnikov; in

(b)

ta podpora ne sme vplivati na zagotavljanje cenovne podpore proizvajalcem;

vključno z merili posebne politike in pogoji, določenimi spodaj.

Vladni programi storitev

2. Splošne storitve

Politika v tej kategoriji vključuje izdatke (ali državne odhodke) v zvezi s programi, ki zagotavljajo storitve ali koristi kmetijski ali podeželski skupnosti. Ne smejo vključevati neposrednih plačil proizvajalcem ali predelovalcem. Taki programi, ki vključujejo ta seznam, niso pa omejeni z njim, morajo izpolnjevati splošna merila v prvem odstavku zgoraj in pogoje posebne politike, kot so navedeni spodaj:

(a)

raziskave, vključno s splošnimi raziskavami, raziskave v zvezi s programi varstva okolja in raziskovalni programi, ki se nanašajo na določene proizvode;

(b)

zatiranje škodljivcev in bolezni, vključno s splošnimi in posebnimi ukrepi za zatiranje škodljivcev in bolezni v zvezi z določenimi proizvodi, kot so sistemi zgodnjega opozarjanja, karantene in uničevanja;

(c)

storitve usposabljanja, vključno z zmogljivostmi za splošno in specialistično uposabljanje;

(d)

kmetijske svetovalne in pospeševalne storitve, vključno z zagotavljanjem sredstev za pospeševanje prenosa informacij in izsledkov raziskav proizvajalcem in potrošnikom;

(e)

kontrolne storitve, vključno s splošnimi kontrolnimi storitvami, ter kontrola določenih proizvodov iz zdravstvenih in varnostnih razlogov, razlogov razvrščanja v kakovostne razrede in zaradi standardizacije;

(f)

promocijske storitve in storitve trženja, vključno s tržnimi informacijami, nasveti in promocijo, ki se nanašajo na določene proizvode, vendar brez izdatkov za nedoločene namene, ki bi jih lahko prodajalci uporabili za znižanje njihove prodajne cene ali jih spremenili v neposredne koristi kupcem; in

(g)

infrastrukturne storitve, vključno z električno napeljavo, cestami in drugimi prevoznimi možnostmi, tržnimi in pristaniškimi zmogljivostmi, zmogljivostmi oskrbe z vodo, programi za pregrade in izsuševanje in infrastrukturnimi deli, povezanimi s programi za varstvo okolja. V vseh primerih se izdatki usmerjajo v zagotavljanje ali gradnjo samo investicijskih del ter izključujejo subvencioniraje zmogljivosti na kmetijah, ki niso namenjene priključevanju komunalnim omrežjem v javni rabi. Ne vključujejo subvencij za inpute ali obratovalnih stroškov ali preferenčnih tarif.

3. Blagovne rezerve za varnost pri preskrbi s hrano(5)

Izdatki (ali državni odhodki) v zvezi z zbiranjem in hranjenjem zalog proizvodov, ki so sestavni del programa varnosti pri preskrbi s hrano, ki je določen v nacionalni zakonodaji. Lahko vključuje tudi vladno pomoč za zasebno skladiščenje proizvodov kot del tega programa.

Obseg in zbiranje teh zalog morata ustrezati vnaprej določenim ciljem, ki se nanašajo samo na varnost pri preskrbi s hrano. Postopek zbiranja in praznjenja zalog mora biti finančno pregleden. Vlada mora kupovati hrano po tekočih tržnih cenah, prodaja iz teh zalog pa mora biti po po cenah, ki niso nižje od tekoče domače tržne cene za določeni proizvod in kakovost.

4. Domača pomoč v hrani(6)

Izdatki (ali državni odhodki) v zvezi z zagotavljanjem domače pomoči v hrani za prebivalce, ki jo potrebujejo.

Upravičenost do prejema pomoči v hrani je predmet jasno določenih meril, povezanih s cilji prehranjevanja. Taka pomoč je v obliki neposrednega zagotavljanja hrane tistim, ki jo potrebujejo, ali zagotavljanja sredstev, da lahko prejemniki, ki za to izpolnjujejo pogoje, hrano kupijo na trgu ali pa po subvencioniranih cenah. Vlada hrano kupi po tekočih tržnih cenah, financiranje in razdeljevanje pomoči pa morata biti pregledni.

5. Neposredna plačila proizvajalcem

Podpora, ki se zagotavlja z neposrednimi plačili (ali državnimi odhodki, vključno s plačili v naravi) proizvajalcem, za katere se zahteva oprostitev obvez znižanja, mora ustrezati temeljnim merilom, določenim v prvem odstavku zgoraj, in posebnim merilom, ki se uporabljajo za različne vrste neposrednega plačila, kot so določena v šestem do trinajstem odstavku spodaj. Če se zahteva oprostitev znižanja za neko obstoječo ali novo neposredno vrsto plačila, drugačno od navedenih v šestem do trinajstem odstavku, mora poleg splošnih meril, določenih v prvem odstavku, ustrezati tudi merilom od (b) do (e) v šestem odstavku.

6. Nevezana dohodkovna podpora

(a)

Upravičenost do takih plačil se določi z jasno določenimi merili, kot so dohodki, status proizvajalca ali lastnika zemlje, uporaba faktorja ali proizvodna raven v določenem temeljnem obdobju.

(b)

Znesek takih plačil v kateremkoli določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na določeni vrsti ali obsegu proizvodnje (vključno z glavami živine), ki jo proizvajalec opravi v kateremkoli letu po temeljnem obdobju.

(c)

Znesek takih plačil v kateremkoli določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na domačih ali mednarodnih cenah, ki se uporabljajo za katerokoli proizvodnjo, ki se opravlja v kateremkoli letu po temeljnem obdobju.

(d)

Znesek takih plačil v kateremkoli določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na dejavnikih proizvodnje, uporabljenih v kateremkoli letu po temeljnem obdobju.

(e)

Za prejemanje takih plačil se ne zahteva opravljanje proizvodnje.

7. Vladno finančo sodelovanje pri zavarovanju dohodka in programi dohodkovne varnosti

(a)

Upravičenost do takih plačil je določena z izgubo dohodka ob upoštevanju samo dohodka, ki izvira iz kmetijske dejavnosti in presega 30 odstotkov povprečnega bruto dohodka ali enakovrednega neto dohodka (izključujoč kakršnakoli plačila na podlagi istih ali podobnih programov) v predhodnem triletnem obdobju ali triletnem povprečju, ki temelji na predhodnem petletnem obdobju, brez najvišje in najnižje postavke. Vsak proizvajalec, ki izpolnjuje te pogoje, je upravičen, da prejme ta plačila.

(b)

Znesek takih plačil nadomesti manj kot 70 odstotkov proizvajalčeve izgube dohodka v letu, v katerem proizvajalec dobi pravico do prejema te pomoči.

(c)

Znesek kateregakoli plačila je vezan zgolj na dohodek in ne sme biti vezan na vrsto ali obseg proizvodnje (vključno s številom glav živine), ki jo proizvajalec opravlja, ali na domače ali mednarodne cene, ki veljajo za tako proizvodnjo ali za uporabljene dejavnike proizvodnje.

(d)

Če proizvajalec v istem letu prejme plačila po tem odstavku in po osmem odstavku (pomoč zaradi naravnih nesreč), mora biti skupni znesek teh plačil manjši od 100 odstotkov proizvajalčeve celotne izgube.

8. Plačila (bodisi neposredno ali v obliki vladne finančne udeležbe v programih zavarovanja pridelka) za pomoč pri naravnih nesrečah

(a)

Upravičenost do takih plačil izhaja le iz formalnega priznanja vladnih oblasti, da je prišlo do naravne ali podobne nesreče (vključno z izbruhi bolezni, napadi škodljivcev, jedrskimi nesrečami in vojno na ozemlju določene članice), ter morajo biti določena z izgubo proizvodnje, ki presega 30 odstotkov povprečne proizvodnje v predhodnem triletnem obdobju ali triletnega povprečja, ki temelji na predhodnem petletnem obdobju, pri čemer sta najvišja in najnižja postavka izključeni.

(b)

Plačila po naravni nesreči se izvajajo le za izgubo dohodka, živine (vključno s plačili za veterinarsko zdravljenje živali), zemljiške in druge proizvodne dejavnike zaradi določene naravne nesreče.

(c)

Plačila ne smejo pokrivati več, kot je skupni strošek za nadomestitev teh izgub, ter ne smejo pogojevati ali določati vrste ali količine prihodnje proizvodnje.

(d)

Plačila med trajanjem nesreče ne smejo presegati ravni, potrebne za preprečevanje ali ublažitev nadaljnje škode, kot je določena v merilu (b) zgoraj.

(e)

Če proizvajalec v istem letu prejme plačila po tem odstavku in po sedmem odstavku (zavarovanje dohodka in programi dohodkovne varnosti), mora skupni znesek takih plačil znašati manj kot 100 odstotokov skupne proizvajalčeve izgube.

9. Pomoč za strukturno prilagajanje, ki jo zagotavljajo programi opuščanja proizvodnje

(a)

Upravičenost do takih plačil se določi v skladu z jasno določenimi merili v programih, namenjenih pospeševanju upokojitve oseb, ki se ukvarjajo s tržno kmetijsko proizvodnjo, ali njihovemu prehodu na nekmetijske dejavnosti.

(b)

Plačila so odvisna od popolnega in trajnega umika prejemnikov plačil iz tržne kmetijske proizvodnje.

10. Pomoč za strukturno prilagajanje, ki se zagotavlja na podlagi programov opuščanja resursov

(a)

Upravičenost do takih plačil se določi v skladu z jasno določenimi merili v programih, namenjenih opustitvi zemlje ali drugih resursov, vključno z živino, iz tržne kmetijske proizvodnje.

(b)

Plačila so odvisna od opustitve zemlje iz tržne kmetijske proizvodnje za najmanj tri leta, za živino pa z zakolom ali dokončno trajno odstranitvijo.

(c)

Plačila ne smejo zahtevati ali določati alternativne uporabe te zemlje ali drugih resursov, ki vključuje proizvodnjo tržnih kmetijskih proizvodov.

(d)

Plačila ne smejo pogojevati vrste ali obsega proizvodnje niti domačih ali mednarodnih cen, ki se nanašajo na določeno proizvodnjo ob uporabi zemlje ali drugih virov, ki se še naprej uporabljajo v proizvodnji.

11. Pomoč za strukturno prilagajanje, ki se zagotavlja v obliki pomoči pri vlaganjih

(a)

Upravičenost do takih plačil se določi v skladu z jasno določenimi merili v vladnih programih, namenjenih pomoči pri finančnem ali fizičnem prestrukturiranju proizvajalčevega poslovanja kot odgovor na objektivno dokazane strukturne pomanjkljivosti. Upravičenost do takih programov lahko temelji tudi na jasno določenih vladnih programih ponovnega lastninjenja kmetijske zemlje.

(b)

Znesek teh plačil v kateremkoli določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na vrsti ali obsegu proizvodnje (vključno z glavami živine), ki jo proizvajalec opravlja v kateremkoli letu po temeljnem obdobju in je drugačna, kot je predvidena po merilu (e) spodaj.

(c)

Znesek teh plačil v kateremkoli določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na domačih ali mednarodnih cenah, ki se uporabljajo za katerokoli proizvodnjo, ki se opravlja v kateremkoli letu po temeljnem obdobju.

(d)

Plačila se opravijo le za tisto obdobje, ki je potrebno za uresničitev vlaganja, v zvezi s katerimi se plačila zagotavljajo.

(e)

Plačila ne smejo pogojevati ali kakorkoli določati kmetijskih proizvodov, ki naj jih prejemniki proizvajajo, lahko pa se zahteva, naj določenega proizvoda ne proizvajajo.

(f)

Plačila morajo biti omejena na znesek, ki je potreben za nadomestilo strukturne pomanjkljivosti.

12. Plačila na podlagi programov varstva okolja

(a)

Upravičenost do takih plačil je določena kot del jasno določenih vladnih programov za varstvo ali ohranjanje okolja ter je odvisna od izpolnjevanja posebnih pogojev vladnega programa, vključno s pogoji, ki se nanašajo na načine ali inpute v proizvodnjo.

(b)

Znesek plačila mora biti omejen na dodatne stroške ali izgubo dohodka zaradi izpolnjevanja vladnega programa.

13. Plačila na podlagi programov regionalne pomoči

(a)

Upravičenost do takih plačil je omejena na proizvajalce v manj razvitih območjih. Vsako tako območje mora biti jasno določena zemljepisna enota z določljivo gospodarsko in upravno identiteto, ki velja za manj razvito na podlagi nevtralnih in objektivnih meril, ki so jasno navedena v zakonu ali predpisih in kažejo, da težave tega območja izvirajo iz okoliščin, ki so več kot začasne.

(b)

Znesek takih plačil v kateremkoli določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na vrsti ali obsegu proizvodnje (vključno z glavami živine), ki jo proizvajalec opravlja v kateremkoli letu po temeljnem obdobju, razen na zmanjšanju te proizvodnje.

(c)

Znesek takih plačil v določenem letu ne sme biti v zvezi z ali temeljiti na domačih ali mednarodnih cenah, ki se uporabljajo za proizvodnjo, opravljeno v kateremkoli letu po temeljnem obdobju.

(d)

Plačila so na voljo le proizvajalcem v upravičenih območjih, vendar na splošno na voljo vsem proizvajalcem v takih območjih.

(e)

Če so plačila v povezavi z dejavniki proizvodnje, jih je treba izvesti po degresivni stopnji nad vhodno ravnijo določenega dejavnika.

(f)

Plačila so omejena na dodatne stroške ali izgubo dohodka zaradi opravljanja kmetijske proizvodnje v določenem območju.

PRILOGA 3

DOMAČA PODPORA: IZRAČUN SKUPNE MERE PODPORE

1. V skladu z določbami 6. člena je treba Skupno mero podpore (AMS) izračunati na podlagi specifičnega proizvoda za vsak osnoven kmetijski proizvod, ki je deležen tržne cenovne podpore, neizvzetih neposrednih plačil ali katerihkoli drugih subvencij, ki niso oproščene obveze znižanja (“drugi neizvzeti ukrepi”). Podporo, ki ni vezana na določen proizvod, je treba prišteti k enotni AMS, ki ni proizvodno specifična, v celoti v denarni obliki.

2. Subvencije na podlagi prvega odstavka vključujejo tako proračunske izdatke kot odhodke vlad ali njihovih agencij.

3. Vključena mora biti tako podpora na državni kot na lokalni ravni.

4. Posebne kmetijske dajatve ali takse, ki jih plačujejo proizvajalci, se odštejejo od AMS.

5. AMS, izračunana na način, določen spodaj za temeljno obdobje, mora biti temeljna raven za izpolnjevanje obvez zniževanja domače podpore.

6. Za vsak osnoven kmetijski proizvod je treba ugotoviti posebno AMS, izraženo v celoti v denarni vrednosti.

7. AMS se izračuna, če je izvedljivo, najbližje prvi prodaji določenega osnovnega kmetijskega proizvoda. Ukrepi, usmerjeni k predelovalcem hrane, se vključijo v taki višini, ki za proizvajalce osnovnih kmetijskih proizvodov pomeni korist.

8. Tržna cenovna podpora: tržna cenovna podpora je izračunana z uporabo razlike med fiksno zunanjo referenčno ceno in uporabljeno administrativno ceno, pomnoženo s količino proizvodnje, ki je upravičena do uporabljene administrativne cene. Proračunska plačila za ohranjanje te razlike, kot so odkup ali stroški skladiščenja, se ne vključijo v AMS.

9. Fiksna zunanja referenčna cena temelji na letih 1986 do 1988 in je običajno povprečna f.o.b. vrednost na enoto določenega osnovnega kmetijskega proizvoda v državi neto izvoznici in povprečna c.i.f. vrednost na enoto določenega osnovnega kmetijskega proizvoda v državi neto uvoznici v temeljnem obdobju. Fiksna referenčna cena se lahko po potrebi prilagaja glede na razlike v kakovosti.

10. Neizvzeta neposredna plačila: neizvzeta neposredna plačila, ki so odvisna od razlike v cenah, so izračunana z uporabo razlike med fiksno referenčno ceno in uporabljeno administrativno ceno, pomnoženo s količino proizvodnje, ki je upravičena do administrativne cene ali do proračunskih izdatkov.

11. Fiksna referenčna cena temelji na letih 1986 do 1988 in je običajno dejanska cena, uporabljena za določitev plačilnih tarif.

12. Neizvzeta neposredna plačila, ki temeljijo na dejavnikih, z izjemo cen, se ugotavljajo s proračunskimi izdatki.

13. Drugi neizvzeti ukrepi, vključno s subvencijami inputov ter drugimi ukrepi, kot so ukrepi za zmanjšanje stroškov trženja: vrednost takih ukrepov je izmerjena ob uporabi vladnih proračunskih izdatkov, ali, če uporaba proračunskih izdatkov ne izraža določene subvencije v celoti, je osnova za izračun subvencije razlika med ceno subvencioniranega blaga ali storitve in reprezentativno tržno ceno za podobno blago ali storitev, pomnožena s količino blaga ali storitve.

PRILOGA 4

DOMAČA PODPORA: IZRAČUN EKVIVALENTNE MERE PODPORE

1. V skladu z določbami 6. člena se ekvivalentna mera podpore izračuna za vse osnovne kmetijske proizvode, če je tržna cenovna podpora taka, kot je določena v Prilogi 3, toda za katero izračun te komponente AMS ni izvedljiv. Za take proizvode je osnovna raven za izpolnjevanje obvez znižanja domače podpore sestavljena iz komponente tržne cenovne podpore, izražene v ekvivalentni meri podpore po drugem odstavku spodaj, kot tudi iz vseh neizvzetih neposrednih plačil ali drugih neizvzetih podpor, ki se ovrednotijo, kot je določeno v tretjem odstavku spodaj. Vključena mora biti podpora tako na državni kot na lokalni ravni.

2. Ekvivalentne mere podpore, določene v prvem odstavku, se izračunavajo na podlagi specifičnega proizvoda za vse osnovne kmetijske proizvode, kolikor je možno najbližje prvi prodaji, ki dobivajo tržno cenovno podporo in za katere izračun komponente tržne cenovne podpore AMS ni izvedljiv. Za te osnovne kmetijske proizvode se ekvivalentna mera tržne cenovne podpore ugotovi z uporabljeno administrativno ceno in količino proizvodnje, ki je upravičena do te cene, ali, če to ni izvedljivo, s proračunskimi izdatki, ki se uporabljajo za ohranjanje proizvajalčeve cene.

3. Če so osnovni kmetijski proizvodi, na katere se nanaša prvi odstavek, predmet neizvzetih neposrednih plačil ali nekih drugih subvencij za specifičen proizvod, ki ni oproščen obveze zniževanja, so osnova za ekvivalentno mero podpore v zvezi s temi ukrepi taki izračuni kot za ustrezne komponente AMS (določene od desetega do trinajstega odstavka Priloge 3).

4. Ekvivalentne mere podpore se izračunajo na podlagi zneska subvencije, ki je, kolikor je možno, najbližje prvi prodaji določenega osnovnega kmetijskega proizvoda. Ukrepi, namenjeni kmetijskim predelovalcem, se vključijo v takem obsegu, ki za prozvajalce osnovnih kmetijskih proizvodov pomenijo korist. Za posebne kmetijske dajatve ali takse, ki jih plačujejo proizvajalci, se zmanjša ustrezen znesek ekvivalentne mere podpore.

PRILOGA 5

POSEBNA OBRAVNAVA V ZVEZI Z DRUGIM ODSTAVKOM 4. ČLENA

Poglavje A

1. Določbe drugega odstavka 4. člena se ne uporabljajo od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO za vsak osnoven kmetijski proizvod ter njegove predelane in/ali pripravljene proizvode (“določene proizvode”), v zvezi s katerimi se izpolnjujejo ti pogoji (v nadaljnjem besedilu “posebna obravnava”):

(a)

uvoz določenih proizvodov obsega manj kot 3 odstotke ustrezne domače porabe v temeljnem obdobju 1986-1988 (“temeljno obdobje”);

(b)

od začetka temeljnega obdobja za določene proizvode niso bile dane nobene izvozne subvencije;

(c)

za omejevanje proizvodnje primarnih kmetijskih proizvodov se uporabijo učinkoviti ukrepi;

(d)

taki proizvodi so določeni z znakom “ST-Priloga 5” v poglavju I-B I. dela liste članice, priložene k Marakeškemu protokolu, ki so predmet posebne obravnave, ki izraža netrgovinske dejavnike, kot sta varnost pri preskrbi s hrano in varstvo okolja; in

(e)

minimalne možnosti dostopa na trg v zvezi z določenimi proizvodi ustrezajo, kot je določeno v poglavju I-B I. dela liste določene članice, 4 odstotkom domače porabe določenih proizvodov v temeljnem obdobju od začetka prvega leta obdobja izvajanja in se potem povečajo za 0,8 odstotka ustrezne domače porabe v temeljnem obdobju na leto v preostalem delu obdobja izvajanja.

2. Na začetku kateregakoli leta v obdobju izvajanja lahko članica preneha s posebno obravnavo določenih proizvodov, tako da izpolnjuje določbe šestega odstavka. V takem primeru mora določena članica ohranjati možnosti minimalnega dostopa, ki so že v veljavi, in v preostanku obdobja izvajanja povečati možnosti minimalnega dostopa za 0,4 odstotka ustrezne domače letne porabe v temeljnem obdobju. Potem bo raven možnosti minimalnega dostopa, ki izhaja iz te formule v zadnjem letu obdobja izvajanja, ohranjena v listi določene članice.

3. Katerokoli pogajanje o vprašanju, ali se posebna obravnava, kot je določena v prvem odstavku, po koncu obdobja izvajanja lahko nadaljuje, mora biti končano v časovnem okviru tega kot del pogajanj, določenih v 20. členu tega sporazuma, ob upoštevanju netrgovinskih dejavnikov.

4. Če se doseže sporazum na podlagi pogajanj, omenjenih v tretjem odstavku, da članica lahko nadaljuje s posebno obravnavo, mora ta članica dati dodatne in sprejemljive koncesije, kot je določeno s temi pogajanji.

5. Če se ne nadaljuje posebna obravnava na koncu obdobja izvajanja, mora ta članica uresničiti določbe šestega odstavka. V takem primeru morajo biti možnosti minimalnega dostopa za določene proizvode na koncu obdobja izvajanja v listi določene članice ohranjene na ravni 8 odstotkov ustrezne domače porabe v temeljnem obdobju.

6. Ukrepi na meji, ki niso običajne carinske dajatve, ohranjene v zvezi z določenimi proizvodi, so predmet določb drugega odstavka 4. člena in veljajo od začetka leta, v katerem se posebna obravnava preneha uporabljati. Ti proizvodi so predmet običajnih carinskih dajatev, ki so omejene v listi določene članice in se uporabljajo od začetka leta, v katerem se preneha uporabljati posebna obravnava, ter potem po stopnjah, ki bi se uporabljale, če bi bilo izpolnjeno vsaj 15-odstotno znižanje v enakih letnih obrokih v obdobju izvajanja. Te dajatve se ugotavljajo na osnovi carinskih ekvivalentov, ki se izračunavajo v skladu z navodili, predpisanimi v prilogi.

Poglavje B

7. Določbe drugega odstavka 4. člena se tudi ne uporabljajo od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO za primaren kmetijski proizvod, ki prevladuje v tradicionalni prehrani članice države v razvoju ter v zvezi s katerim se poleg pogojev, določenih v prvem (a) odstavku do prvega (d) odstavka, ki se uporabljajo za te proizvode, izpolnjujejo ti pogoji:

(a)

minimalne možnosti dostopa v zvezi s proizvodi, kot so določeni v poglavju I-B I. dela liste določene članice države v razvoju, ustrezajo enemu odstotku domače porabe določenega proizvoda v temeljnem obdobju od začetka prvega leta obdobja izvajanja ter se povečajo v enakih letnih obrokih na dva odstotka ustrezne domače porabe v temeljnem obdobju na začetku petega leta obdobja izvajanja. Od začetka šestega leta obdobja izvajanja možnosti minimalnega dostopa v zvezi s temi proizvodi ustrezajo dvema odstotkoma ustrezne domače porabe v temeljnem obdobju ter se v enakih letnih obrokih povečajo na 4 odstotke ustrezne domače porabe v temeljnem obdobju do začetka 10. leta. Potem se raven možnosti minimalnega dostopa, ki izhaja iz te formule v 10. letu, ohrani v listi določene članice države v razvoju;

(b)

na podlagi tega sporazuma so zagotovljene ustrezne možnosti dostopa na trg za druge proizvode po tem sporazumu.

8. Katerakoli pogajanja o vprašanju, ali se posebna obravnava, kot je določena v sedmem odstavku, lahko nadaljuje po koncu 10. leta po začetku obdobja izvajanja, se začnejo in končajo v 10. letu po začetku obdobja izvajanja.

9. Če se doseže sporazum kot rezultat pogajanj, omenjenih v osmem odstavku, da članica lahko nadaljuje s posebno obravnavo, mora ta članica dati dodatne in sprejemljive koncesije, kot je določeno s temi pogajanji.

10. Če se posebna obravnava po sedmem odstavku po 10. letu od začetka obdobja izvajanja ne nadaljuje, so ti proizvodi predmet običajnih carinskih dajatev, ugotovljenih na podlagi carinskega ekvivalenta, ki ga je treba izračunati v skladu z navodili, predpisanimi v prilogi, ki so vezane v listi določene članice. V drugih pogledih se določbe šestega odstavka uporabljajo take, kot so spremenjene na osnovi posebne in pristranske obravnave, dane članicam državam v razvoju na podlagi tega sporazuma.

Dodatek k Prilogi 5

Navodila za izračun carinskih ekvivalentov za posebne namene, določene v šestem in desetem odstavku te priloge

1. Carinski ekvivalenti, izraženi bodisi ad valorem ali s posebnimi stopnjami, se izračunajo na pregleden način z uporabo dejanske razlike med notranjimi in zunanjimi cenami. Uporabiti je treba podatke za leta 1986 do 1988. Carinski ekvivalenti:

(a)

morajo biti najprej določeni na štirimestni ravni HS;

(b)

morajo biti, če to ustreza, določeni na šestmestni ali bolj razčlenjeni ravni HS;

(c)

morajo biti na splošno ugotovljeni za predelane in/ali pripravljene proizvode z množenjem posebnega carinskega ekvivalenta (ov) za osnoven kmetijski proizvod(e) z deležem(i), izraženim v vrednosti ali fizični količini, kar je ustrezno, osnovnega kmetijskega proizvoda(ov) v predelanih ali pripravljenih proizvodih ter ob upoštevanju, če je potrebno, kakršnihkoli dodatnih elementov, ki zdaj ščitijo industrijo.

2. Zunanje cene so na splošno za državo uvoznico dejanske povprečne c.i.f. vrednosti na enoto. Če povprečne c.i.f. vrednosti na enoto niso znane ali niso ustrezne, so zunanje cene bodisi:

(a)

ustrezne povprečne c.i.f. vrednosti na enoto v sosednji državi; ali

(b)

izračunane iz povprečnih f.o.b. vrednosti na enoto ustreznega večjega izvoznika (ov) z upoštevanjem ocene stroškov zavarovanja, voznine in drugih ustreznih stroškov do države uvoznice.

3. Zunanje cene se na splošno preračunajo v domačo valuto ob uporabi letnega povprečnega tržnega tečaja za isto obdobje, za katero so na voljo podatki za ceno.

4. Notranja cena je na splošno reprezentativna cena na debelo, ki prevladuje na domačem trgu, ali ocena te cene, če ustreznih podatkov ni.

5. Začetni carinski ekvivalenti se lahko prilagajajo, če je to potrebno, zaradi upoštevanja razlike v kakovosti ali vrsti z uporabo ustreznega koeficienta.

6. Če je carinski ekvivalent, ki izhaja iz teh smernic, negativen ali nižji kot sedanja vezana stopnja, se lahko začetni carinski ekvivalent dvigne na sedanjo raven vezane stopnje ali na raven državnih ponudb tega proizvoda.

7. Če se prilagodi raven carinskega elvivalenta, ki bi izhajala iz zgornjih smernic, mora določena članica na zahtevo zagotoviti vse možnosti posvetovanja z namenom pogajanj o ustreznih rešitvah.

1 Ti ukrepi vključujejo količinske uvozne omejitve, varialbilne uvozne dajatve, minimalne uvozne cene, diskrecijska uvozna dovoljenja, necarinske ukrepe, ki se uveljavljajo skozi državna trgovinska podjetja, prostovljne izvozne omejitve in podobne ukrepe na meji, ki niso običajne carinske dajatve, ne glede na to ali se ukrepi uveljavljajo na osnovi odstopanj od določb GATT 1947, ki se nanašajo na določene države, toda ne ukrepov, ki se uveljavljajo na podlagi plačilnobilančnih določb ali drugih splošnih določb GATT 1994, ki niso značilne za kmetijstvo, ali določb drugih mnogostranskih trgovinskih sporazumov v Aneksu 1 A Sporazuma o WTO.

2 Referenčna cena, ki se uporablja za uveljavitev določb tega pododstavka, mora na splošno biti povprečna c.i.f. vrednost enote določenega proizvoda ali pa sicer ustrezna cena, odvisna od kakovosti proizvoda in njegove stopnje predelave. Po začetni uporabi mora biti objavljena in dostopna v takšni meri, kot je to potrebno, da lahko druge članice ovrednotijo dodatno dajatev, ki se lahko naloži.

3 Če se domača poraba ne upošteva, se uporablja osnovna sprožitvena raven na podlagi četrtega (a) pododstavka.

4 Izravnalne dajatve, omenjene v tem členu, so tiste, ki jih vključuje VI. člen GATT 1994 in V. del Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

5 Za namene tretjega odstavka te priloge velja, da so vladni programi blagovnih rezerv za zagotavljanje varnosti pri preskrbi s hrano v državah v razvoju, katerih izvajanje je pregledno in vodeno v skladu z uradno objavljenimi in objektivnimi merili ali smernicami, v skladu z določbami tega odstavka, vključno z nakupi zalog živil zaradi varnosti preskrbe, ki se sproščajo po administrativno določenih cenah pod pogojem, da se razlika med nabavo in zunanjo referenčno ceno vključi v AMS.

5&6 Za namene tretjega in četrtega odstavka te priloge velja, da je preskrba z živili po subvencioniranih cenah s ciljem rednega zadovoljevanja potreb po hrani revnih v mestih in na podeželju v državah v razvoju po razumnih cenah, v skladu z določbami tega odstavka.

S P O R A Z U M
O UPORABI SANITARNIH IN FITOSANITARNIH UKREPOV

Članice

ponovno potrjujejo, da ne bi smeli preprečevati nobeni članici, da sprejme ali uveljavlja ukrepe, potrebne za zaščito življenja ali zdravja ljudi, živali ali rastlin, pod pogojem, da se ti ukrepi ne uporabljajo na način, ki bi pomenil samovoljno ali neutemeljeno diskriminacijo med članicami, kjer prevladujejo enaki pogoji, ali kot prikrita omejitev mednarodne trgovine,

z željo izboljšati človekovo zdravje, zdravje živali in fitosanitarne razmere v vseh članicah,

ugotavljajo, da se sanitarni in fitosanitarni ukrepi pogosto uporabljajo na podlagi dvostranskih sporazumov ali protokolov,

z željo vzpostaviti mnogostranski okvir pravil in disciplin za vodenje razvoja, sprejema in izvajanja sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, da bi zmanjšali njihove negativne posledice na trgovino na najmanjšo možno mero,

ob spoznanju pomembnega prispevka, ki ga lahko v tem pogledu dajo mednarodni standardi, smernice in priporočila;

z željo, da bi pospešili uporabo harmoniziranih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov med članicami, ki temeljijo na mednarodnih standardih, smernicah in priporočilih, ki so jih razvile ustrezne mednarodne organizacije, vključno s Komisijo za Codex Alimentarius, Mednarodnim uradom za kužne bolezni živali in ustreznimi mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, ki delujejo v okviru Konvencije o mednarodnem varstvu rastlin, ne da bi zahtevali, da članice spremenijo ustrezno raven zaščite življenja ali zdravja ljudi, živali ali rastlin,

ob spoznanju, da lahko članice države v razvoju pri izpolnjevanju sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov članic uvoznic naletijo na posebne težave ter kot posledica tega na težave pri dostopu na trge, pa tudi pri oblikovanju in uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov na svojih lastnih ozemljih, ter z željo, da jim pri teh njihovih prizadevanjih pomagajo,

z željo, da zato razčlenijo pravila za uporabo določb GATT 1994, ki se nanašajo na uporabo sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, zlasti določb XX. (b) člena,(1)

se sporazumejo, kot sledi:

1. člen

Splošne določbe

1. Ta sporazum velja za vse sanitarne in fitosanitarne ukrepe, ki lahko posredno ali neposredno vplivajo na mednarodno trgovino. Taki ukrepi se določajo in uporabljajo v skladu z določbami tega sporazuma.

2. Za namene tega sporazuma se uporabljajo definicije, določene v Prilogi A.

3. Priloge so sestavni del tega sporazuma.

4. V tem sporazumu nič ne vpliva na pravice članic po Sporazumu o tehničnih ovirah v trgovini v zvezi z ukrepi, ki niso predmet tega sporazuma.

2. člen

Temeljne pravice in obveznosti

1. Članice imajo pravico sprejeti sanitarne in fitosanitarne ukrepe, ki so potrebni za zaščito življenja ali zdravja ljudi, živali ali rastlin, pod pogojem, da ti ukrepi niso v nasprotju z določbami tega sporazuma.

2. Članice morajo zagotoviti, da se katerikoli sanitarni ali fitosanitarni ukrep uporablja v mejah, potrebnih za zaščito življenja ali zdravja ljudi, živali ali rastlin, da temelji na znanstvenih načelih ter se ne ohranja brez zadovoljivih znanstvenih dokazov, razen kot je določeno v sedmem odstavku 5. člena.

3. Članice morajo zagotoviti, da sanitarni in fitosanitarni ukrepi ne povzročajo samovoljne ali neutemeljene diskriminacije med članicami, če prevladujejo enaki ali podobni pogoji, vključno med njihovim ozemljem in ozemljem drugih članic. Sanitarni in fitosanitarni ukrepi se ne smejo uporabljati tako, da bi prikrito omejevali mednarodno trgovino.

4. Za sanitarne ali fitosanitarne ukrepe, ki so v skladu z ustreznimi določbami tega sporazuma, se domneva, da so v skladu z obveznostmi članic po določbah GATT 1994, ki se nanašajo na uporabo sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, zlasti določb XX. (b) člena.

3. člen

Harmonizacija

1. Da bi sanitarne in fitosanitarne ukrepe harmonizirali na čim širši osnovi, članice svoje sanitarne in fitosanitarne ukrepe pripravljajo na podlagi mednarodnih standardov, smernic ali priporočil, če so na voljo, razen če je v tem sporazumu drugače določeno zlasti v tretjem odstavku.

2. Domneva se, da so sanitarni in fitosanitarni ukrepi, potrebni za zaščito življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, ki so usklajeni z mednarodnimi standardi, smernicami ali priporočili, v skladu z ustreznimi določbami tega sporazuma in GATT 1994.

3. Članice smejo uvajati ali ohranjati sanitarne ali fitosanitarne ukrepe, ki pomenijo večjo raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite, kot bi bila dosežena z ukrepi, ki temeljijo na ustreznih mednarodnih standardih, smernicah in priporočilih, če je to znanstveno utemeljeno ali kot posledica ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite, ki jo članica določa kot ustrezno v skladu z ustreznimi določbami od prvega do osmega odstavka 5. člena.(2) Ne glede na omenjeno pa vsi ukrepi, ki imajo za posledico tako raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite, ki je drugačna od tiste, ki bi bila dosežena z ukrepi, ki temeljijo na mednarodnih standardih, smernicah ali priporočilih, ne smejo biti v nasprotju s katerokoli drugo določbo tega sporazuma.

4. Članice v mejah svojih možnosti sodelujejo v polni meri v ustreznih mednarodnih organizacijah in njihovih podrejenih telesih, zlasti v Komisiji za Codex Alimentarius, Mednarodnem uradu za kužne bolezni živali ter v mednarodnih in regionalnih organizacijah, ki delujejo v okviru Mednarodne konvencije o varstvu rastlin, da bi v teh organizacijah pospeševale razvoj in občasno proučevanje standardov, smernic in priporočil v zvezi z vsemi vidiki sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov.

5. Odbor za sanitarne in fitosanitarne ukrepe, določen v prvem in četrtem odstavku 12. člena (v nadaljnjem besedilu sporazuma Odbor), razvija postopek za spremljanje procesa mednarodne harmonizacije in usklajuje ta prizadevanja z ustreznimi mednarodnimi organizacijami.

4. člen

Enakovrednost

1. Članice morajo sprejeti vse sanitarne in fitosanitarne ukrepe drugih članic kot enakovredne, četudi se ti ukrepi razlikujejo od njihovih ali od tistih, ki jih uporabljajo druge članice, ki trgujejo z enakim proizvodom, če članica izvoznica objektivno dokaže članici uvoznici, da njeni ukrepi dosegajo ustrezno raven sanitarne in fitosanitarne zaščite članice uvoznice. V ta namen je treba članici uvoznici na zahtevo omogočiti ustrezen dostop zaradi kontrole, testiranja in drugih ustreznih postopkov.

2. Članice na zahtevo sprožijo posvetovanja z namenom, da se dosežejo dvostranski in mnogostranski sporazumi o priznanju enakovrednosti določenih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov.

5. člen

Presoja tveganja in določitev ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite

1. Članice morajo zagotoviti, da njihovi sanitarni ali fitosanitarni ukrepi temeljijo na presoji, ki ustreza okoliščinam tveganja za življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin, ob upoštevanju tehničnih postopkov za presojo tveganj, ki so jih razvile ustrezne mednarodne organizacije.

2. Pri presoji tveganj morajo članice upoštevati razpoložljive znanstvene dokaze, ustrezne postopke in načine proizvodnje, ustrezno kontrolo, metode vzorčenja in testiranja, razširjenost določenih bolezni ali škodljivcev, obstoj območij brez škodljivcev in območij brez bolezni, ustrezne ekološke razmere in razmere okolja ter karanteno ali druge oblike zdravljenja.

3. Pri presoji tveganja za življenje ali zdravje živali ali rastlin in pri določanju ukrepa, ki ga je treba uporabiti, da bi dosegli ustrezno raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite pred takimi tveganji, članice upoštevajo kot ustrezne gospodarske dejavnike: možno škodo v smislu izgub v proizvodnji ali prodaji ob vnosu, obstoju ali širjenju škodljivcev ali bolezni; stroške kontrole ali odprave na ozemlju članice uvoznice ter relativno stroškovno učinkovitost drugačnih pristopov k omejevanju tveganj.

4. Pri določanju ustrezne ravni sanitarne in fitosanitarne zaščite bi morale členice upoštevati, da je cilj zmanjšanje negativnih posledic za trgovino.

5. Z namenom, da bi dosegli doslednosti pri izvajanju koncepta ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite pred tveganji za človekovo življenje ali zdravje ali za življenje in zdravje živali in rastlin, se mora vsaka članica izogibati samovoljnemu ali neutemeljenemu razlikovanju na ravneh, za katere meni, da so v različnih razmerah ustrezne, če je posledica takega razlikovanja diskriminacija ali prikrito omejevanje mednarodne trgovine. Članice sodelujejo v Odboru v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom 12. člena, da bi razvijale smernice za pospeševanje praktične uporabe teh določb. Pri razvoju smernic Odbor upošteva vse pomembne dejavnike, vključno z izjemno naravo tveganj za človekovo zdravje, ki so jim ljudje prostovoljno izpostavljeni.

6. Brez vpliva na drugi odstavek 3. člena morajo članice pri določanju ali ohranjanju sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov za doseganje ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite zagotoviti, da taki ukrepi ne omejujejo trgovine bolj, kot je potrebno za doseganje ustrezne ravni sanitarne in fitosanitarne zaščite ob upoštevanju tehnične in gospodarske izvedljivosti.(3)

7. Kadar ustrezni znanstveni dokazi ne zadoščajo, lahko članica začasno sprejme sanitarne ali fitosanitarne ukrepe na podlagi razpoložljivih primernih informacij, vključno z informacijami ustreznih mednarodnih organizacij, kakor tudi na podlagi sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki jih uporabljajo druge članice. V takih okoliščinah članica skuša pridobiti dodatne potrebne informacije za objektivnejšo presojo tveganja ter v razumnem obdobju prouči sanitarni ali fitosanitarni ukrep.

8. Kadar članica upravičeno meni, da določen sanitarni ali fitosanitarni ukrep, ki ga uvaja ali ohranja druga članica, ovira ali bi utegnil ovirati njen izvoz ter ne temelji na ustreznih mednarodnih standardih, smernicah ali priporočilih ali pa taki standardi, smernice ali priporočila ne obstajajo, lahko za tak sanitarni ali fitosanitarni ukrep zahteva pojasnilo, ki ga mora dati članica, ki ukrep ohranja.

6. člen

Prilagajanje regionalnim razmeram, vključno z območji brez škodljivcev ali brez bolezni ter območji, kjer bolezni ali škodljivci niso močno razširjeni

1. Članice morajo zagotoviti, da so njihovi sanitarni ali fitosanitarni ukrepi prilagojeni sanitarnim ali fitosanitarnim razmeram območja – bodisi celotne države, dela države ali vseh ali določenih delov več držav, v katerih ima proizvod poreklo in ki jim je proizvod namenjen. Pri presoji sanitarnih in fitosanitarnih razmer območja morajo članice med drugim upoštevati tudi raven razširjenosti določenih bolezni ali škodljivcev, obstoj programov zatiranja ali kontrole ter ustrezna merila ali smernice, ki jih utegnejo razvijati ustrezne mednarodne organizacije.

2. Članice še posebej priznajo koncept območij brez bolezni ali brez škodljivcev ter območij, kjer škodljivci ali bolezni niso močno razširjeni. Določitev takih območij mora upoštevati dejavnike, kot so zemljepisne značilnosti, ekosistemi, epidemiološki nadzor ter učinkovitost sanitarne ali fitosanitarne kontrole.

3. Članice izvoznice, ki trdijo, da so določena območja na njihovih ozemljih brez bolezni ali brez škodljivcev ali območja, kjer bolezni ali škodljivci niso močno razširjeni, morajo priskrbeti primerne dokaze za objektiven dokaz članici uvoznici, da so taka območja brez bolezni in brez škodljivcev ali območja, kjer škodljivci ali bolezni niso močno razširjeni, ter da obstaja verjetnost, da bodo taka tudi ostala. V ta namen je treba članici uvoznici na zahtevo zagotoviti ustrezen dostop zaradi kontrole, testiranja in drugih ustreznih postopkov.

7. člen

Preglednost

Članice sporočijo spremembe v svojih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepih ter priskrbijo informacije o svojih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepih v skladu z določbami Priloge B.

8. člen

Postopki kontrole, pregleda in odobritve

Članice morajo izpolnjevati določbe Priloge C pri postopkih kontrole, pregleda in odobritve, vključno z državnimi sistemi za dovoljenja za uporabo dodatkov ali za določanje dopustnosti kontaminacije hrane, pijač ali krmil, ter drugače zagotoviti, da njihovi postopki niso v nasprotju z določbami tega sporazuma.

9. člen

Tehnična pomoč

1. Članice soglašajo, da bodo omogočale zagotavljanje tehnične pomoči drugim članicam, zlasti članicam državam v razvoju, bodisi dvostransko ali z ustreznimi mednarodnimi organizacijami. Taka pomoč je lahko med drugim na področju tehnologij predelave, raziskav in infrastrukture, vključno z ustanovitvijo državnih izvršnih organov ter je lahko v obliki nasvetov, kreditov, daril in dotacij, vključno z namenom pridobivanja tehničnega znanja, usposabljanja in opremljanja, da bi se te države lahko prilagodile in ravnale v skladu s sanitarnimi ali fitosanitarnimi ukrepi, potrebnimi za doseganje ustrezne ravni sanitarne in fitosanitarne zaščite na njihovih izvoznih trgih.

2. Če so potrebna bistvena vlaganja, da bi lahko članica izvoznica država v razvoju izpolnila sanitarne ali fitosanitarne zahteve članice uvoznice, mora zadnja proučiti zagotovitev take tehnične pomoči, ki bo državi članici v razvoju dovoljevala, da ohrani in razširi svoje možnosti dostopa na trg za določen proizvod.

10. člen

Posebna in pristranska obravnava

1. Pri pripravi in uporabi sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov članice upoštevajo posebne potrebe članic držav v razvoju ter še posebej najmanj razvitih držav članic.

2. Če ustrezna raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite dovoljuje postopno uvajanje novih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, je treba za proizvode, za katere se članice države v razvoju zanimajo, opredeliti širše časovne okvire, tako da lahko ohranijo možnosti za svoj izvoz.

3. Da bi zagotovili, da članice države v razvoju lahko izpolnjujejo določbe tega sporazuma, je Odbor pooblaščen takim državam na zahtevo v celoti ali delno odobriti določene časovno omejene izjeme od obveznosti po tem sporazumu ob upoštevanju njihovih finančnih, trgovinskih in razvojnih potreb.

4. Članice bi morale spodbujati in omogočati dejavno sodelovanje članic držav v razvoju v ustreznih mednarodnih organizacijah.

11. člen

Posvetovanja in reševanje sporov

1. Določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in uporabljene v Dogovoru o reševanju sporov, se uporabljajo za posvetovanja in reševanje sporov po tem sporazumu, razen če v njem ni drugače določeno.

2. V sporu po tem sporazumu v zvezi z znanstvenimi ali tehničnimi vprašanji mora ugotovitveni svet poiskati nasvet pri strokovnjakih, ki jih izbere ob posvetovanju z udeleženci spora. V ta namen lahko ugotovitveni svet, če se mu zdi ustrezno, ustanovi svetovalno tehnično skupino strokovnjakov ali se posvetuje z ustreznimi mednarodnimi organizacijami bodisi na zahtevo udeleženca spora ali na svojo lastno pobudo.

3. V tem sporazumu ne more nič okrniti pravic članice po drugih mednarodnih sporazumih, vključno s pravico, da se zateče k posredovanju ali k mehanizmom za reševanje sporov v drugih mednarodnih organizacijah ali ustanovljenih po kateremkoli mednarodnem sporazumu.

12. člen

Upravljanje

1. Ustanovi se Odbor za sanitarne in fitosanitarne ukrepe, ki zagotavlja reden forum za posvetovanja. Opravlja naloge, potrebne za izvajanje določb tega sporazuma in za uresničevanje njegovih ciljev, še posebej glede harmonizacije. Odbor svoje odločitve sprejema s konsenzom.

2. Odbor spodbuja in omogoča ad hoc posvetovanja ali pogajanja med članicami o določenih sanitarnih ali fitosanitarnih vprašanjih. Odbor spodbuja uporabo mednarodnih standardov, smernic in priporočil pri vseh članicah ter v zvezi s tem prevzema pokroviteljstvo nad tehničnimi posvetovanji in študijami z namenom povečanja skladnosti in povezovanja med mednarodnimi in državnimi sistemi ter pristopi za odobravanje uporabe dodatkov v hrani ali za določitev toleranc kontaminantov v hrani, pijači ali krmi.

3. Odbor ohranja tesne stike z ustreznimi mednarodnimi organizacijami na področju sanitarne in fitosanitarne zaščite, še posebej s Komisijo za Codex Alimentarius, Mednarodnim uradom za kužne bolezni živali in Sekretariatom Mednarodne konvencije o varstvu rastlin, da zagotovi najboljši možni znanstveni ali tehnični nasvet za upravljanje v zvezi s tem sporazumom ter da se izogne nepotrebnemu podvajanju.

4. Odbor razvije postopek za spremljanje procesa mednarodne harmonizacije in uporabe mednarodnih standardov, smernic ali priporočil. V ta namen bi moral Odbor v povezavi z ustreznimi mednarodnimi organizacijami pripraviti seznam mednarodnih standardov, smernic ali priporočil, ki se nanašajo na sanitarne ali fitosanitarne ukrepe, za katere Odbor ugotavlja, da imajo velik učinek na trgovino. Ta seznam bi moral vključevati navedbe članic o tistih mednarodnih standardih, smernicah ali priporočilih, ki jih uporabljajo kot pogoj za uvoz ali na podlagi katerih imajo lahko uvoženi proizvodi, ki tem standardom ustrezajo, dostop na njihove trge. V primerih, ko članica ne uporablja mednarodnih standardov, smernic ali priporočil kot pogoj pri uvozu, bi morala navesti razloge za to, še posebej pa, če meni, da standard ni dovolj strog, da bi zagotavljal ustrezno raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite. Če članica spremeni svoje stališče po navedbi o uporabi standarda, smernice ali priporočila kot pogoja za uvoz, bi morala to spremembo pojasniti ter o tem obvestiti tako Sekretariat kot ustrezne mednarodne organizacije, razen če se taka notifikacija in pojasnilo dasta v skladu s postopki v Prilogi B.

5. Da se izogne nepotrebnemu podvajanju, lahko Odbor ustrezno odloči, da uporabi informacije, ki izhajajo iz postopkov, še posebej za notifikacijo, ki se uporabljajo v ustreznih mednarodnih organizacijah.

6. Odbor lahko na podlagi pobude ene od članic po ustreznih poteh povabi ustrezne mednarodne organizacije ali njihova podrejena telesa, da proučujejo določene zadeve, povezane s posebnim standardom, smernico ali priporočilom, vključno s pojasnili, zakaj se ne uporabljajo, ki so dana v skladu s četrtim odstavkom.

7. Odbor v treh letih po dnevu začetka veljavnosti Sporazuma o WTO pregleda njegovo delovanje in izvajanje, potem pa, kadar je potrebno. Če ustreza, Odbor lahko predloži Svetu za trgovino z blagom predloge za dopolnitev besedila tega sporazuma, med drugim ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih pri njegovem izvajanju.

13. člen

Izvajanje

Članice so po tem sporazumu v celoti odgovorne za spoštovanje vseh obveznosti, določenih v njem. Članice oblikujejo in izvajajo pozitivne ukrepe in mehanizme z namenom, da bi določbe tega sporazuma poleg osrednjih vladnih organov spoštovali tudi drugi. Članice sprejmejo take razumne ukrepe, kot so jim na voljo za zagotovitev, da se nevladni subjekti na njihovem ozemlju kakor tudi regionalni organi, katerih člani so določeni subjekti na njihovih ozemljih, ravnajo po ustreznih določbah tega sporazuma. Poleg tega članice ne smejo sprejeti ukrepov, ki imajo tak vpliv, posredno ali neposredno, da zahtevajo ali spodbujajo take regionalne ali nevladne subjekte ali lokalne oblasti, da delujejo na način, ki ni v skladu z določbami tega sporazuma. Članice morajo zagotoviti, da se zanesejo na storitve nevladnih subjektov za izvajanje sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov le, če ti subjekti izpolnjujejo določbe tega sporazuma.

14. člen

Končne določbe

Najmanj razvite države članice lahko odložijo uporabo določb tega sporazuma glede svojih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki vplivajo na uvoz ali uvožene proizvode, za obdobje pet let od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO. Druge članice države v razvoju lahko za dve leti od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO odložijo uporabo določb tega sporazuma, razen osmega odstavka 5. člena in 7. člena, glede svojih sanitarnih ali fitosanitarnih ukrepov, ki vplivajo na uvoz ali uvožene proizvode, kjer tako uporabo onemogoča pomanjkanje tehničnega strokovnega znanja, tehnične infrastrukture ali sredstev.

PRILOGA A

DEFINICIJE(4)

1. Sanitarni ali fitosanitarni ukrep – katerikoli ukrep, ki se uporabi:

(a)

za zavarovanje življenja ali zdravja živali ali rastlin na ozemlju članice pred tveganji zaradi vnosa, obstoja ali širjenja škodljivcev, bolezni in organizmov, ki prenašajo ali povzročajo bolezni;

(b)

za zavarovanje življenja ali zdravja ljudi ali živali na ozemlju članice pred tveganji, ki so posledica dodatkov, kontaminantov, strupov ali organizmov, ki povzročajo bolezni, v hrani, pijači in krmi;

(c)

za zavarovanje življenja ali zdravja ljudi na ozemlju članice pred tveganji zaradi bolezni, ki jih prenašajo živali, rastline ali proizvodi iz njih, ali zaradi vnosa, obstoja ali širjenja škodljivcev; ali

(d)

za preprečevanje ali omejevanje druge škode zaradi vnosa, obstoja ali širjenja škodljivcev na ozemlju članice.

Sanitarni ali fitosanitarni ukrepi vključujejo vse ustrezne zakone, uredbe, predpise, zahteve in postopke, ki med drugim vključujejo merila za končni proizvod; postopke in metode proizvodnje; testiranje, kontrolo, postopke izdaje certifikata in odobritve; karantenske postopke vključno z ustreznimi zahtevami, povezanimi s prevozom živali ali rastlin ali z materiali, potrebnimi za njihovo preživetje med prevozom; določbe o ustreznih statističnih metodah, postopke vzorčenja in metode presoje tveganja; zahteve, povezane s pakiranjem in označevanjem, ki se neposredno nanašajo na neoporečnost hrane.

2. Harmonizacija – vzpostavitev, priznavanje in uporaba skupnih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov v različnih članicah.

3. Mednarodni standardi, smernice in priporočila

(a)

za neoporečnost hrane, standardi, smernice in priporočila, ki jih je sprejela Komisija za Codex Alimentarius, ter se nanašajo na dodatke v hrani, veterinarska zdravila in ostanke pesticidov, kontaminante, postopke za analizo in vzorčenje ter kodekse in smernice za vzdrževanje higiene;

(b)

za zdravje živali in zoonoze, standardi, smernice in priporočila, razvita pod pokroviteljstvom Mednarodnega urada za kužne bolezni živali;

(c)

za zdravje rastlin, mednarodni standardi, smernice in priporočila, razvita pod pokroviteljstvom Sekretariata Mednarodne konvencije o varstvu rastlin v sodelovanju z regionalnimi organizacijami, ki delujejo v okviru Mednarodne konvencije o varstvu rastlin; in

(d)

za vprašanja, ki jih ne obravnavajo zgoraj navedene organizacije, ustrezni standardi, smernice in priporočila, ki jih oznanjajo ustrezne mednarodne organizacije, katerih članstvo je dostopno za vse članice, in ki jih Odbor ugotovi.

4. Presoja tveganja – presoja verjetnosti vnosa, obstoja ali širjenja škodljivca ali bolezni na ozemlju članice uvoznice v skladu s sanitarnimi ali fitosanitarnimi ukrepi, ki bi lahko bili uporabljeni, ter povezanih možnih bioloških in gospodarskih posledic; ali presoja možnih škodljivih posledic za zdravje človeka ali živali zaradi prisotnosti dodatkov, kontaminantov, strupov ali organizmov, ki povzročajo bolezni, v hrani, pijači ali krmi.

5. Ustrezna raven sanitarne in fitosanitarne zaščite – raven zaščite, za katero članica, ki uvaja sanitarni ali fitosanitarni ukrep za zaščito življenja ali zdravja ljudi, živali ali rastlin na svojem ozemlju, meni, da je ustrezna.

OPOMBA: Številne članice ta koncept omenjajo kot “sprejemljiva raven tveganja”.

6. Območje brez škodljivcev ali brez bolezni – območje, bodisi celotne države, dela države ali vseh ali določenih delov več držav, kot so ga določile pristojne oblasti, kjer se ne pojavljajo določeni škodljivci ali bolezni.

OPOMBA: Območje brez škodljivcev ali bolezni lahko obkrožuje, je obkroženo ali je poleg nekega območja – bodisi v delu države ali v geografskem območju, ki vključuje dele ali celote več držav – za katero se ve, da se je tam pojavila določena bolezen ali škodljivec, vendar se na njem izvajajo območni kontrolni ukrepi, kot je uvajanje zaščite, nadzora in vmesnih območij, ki bodo omejili ali zatrli določeno bolezen ali škodljivca.

7. Območje, kjer škodljivci ali bolezni niso močno razširjeni – območje bodisi celotne države, dela države ali vseh ali določenih delov več držav, kot so jih določile pristojne oblasti, kjer se je določena bolezen ali škodljivec pojavila na nizki stopnji ter se na njem izvajajo učinkoviti ukrepi nadzora, kontrole ali zatiranja.

PRILOGA B

PREGLEDNOST SANITARNIH IN FITOSANITARNIH PREDPISOV

Objava predpisov

1. Članice zagotovijo, da se vsi sanitarni in fitosanitarni predpisi(5), ki so bili sprejeti, takoj objavijo, tako da omogočijo zainteresiranim članicam, da se seznanijo z njimi.

2. Razen v nujnih primerih članice dopuščajo razumno časovno obdobje med objavo sanitarnega ali fitosanitarnega predpisa in njegovim začetkom veljavnosti, zato da proizvajalci v članicah izvoznicah ter še posebej v članicah državah v razvoju prilagodijo svoje proizvode in načine proizvodnje zahtevam članice uvoznice.

Informacijske točke

3. Vsaka članica zagotovi obstoj ene informacijske točke, katere naloga je odgovoriti na vsa ustrezna vprašanja zainteresiranih članic kakor tudi priskrbeti ustrezne dokumente o:

(a)

kateremkoli sanitarnem ali fitosanitarnem predpisu, sprejetem ali predlaganem na njenem ozemlju;

(b)

kateremkoli kontrolnem ali nadzornem postopku, proizvodnem ali karantenskem postopku, postopku določanja tolerance pesticidov in dodatkov v hrani, ki se izvajajo na njenem ozemlju;

(c)

postopkih presoje tveganj, dejavnikih, ki se upoštevajo, kakor tudi o določitvi ustrezne ravni sanitarne ali fitosanitarne zaščite;

(d)

članstvu in sodelovanju članice ali ustreznih teles na svojem ozemlju, v mednarodnih in regionalnih sanitarnih in fitosanitarnih organizacijah in sistemih kakor tudi v dvostranskih in mnogostranskih sporazumih v mejah tega sporazuma ter besedilih teh sporazumov in dogovorov.

4. Članice zagotovijo, da zainteresirane članice, ki zahtevajo kopije dokumentov, le-te dobijo po isti ceni (če obstaja), v katero niso vključeni stroški pošiljanja, kot državljani.(6)

Postopki notifikacije

5. Če neki mednarodni standard, smernica ali priporočilo ne obstaja ali pa vsebina predlaganega sanitarnega ali fitosanitarnega predpisa v pretežni meri ni enaka mednarodnemu standardu, smernici ali priporočilu, lahko pa pomembno vpliva na trgovino drugih članic, članice:

(a)

objavijo obvestilo na začetni stopnji, tako da omogočijo zainteresiranim članicam, da se seznanijo s predlogom za sprejem določenega predpisa;

(b)

prek Sekretariata obvestijo druge članice o proizvodih, ki jih predpis vključuje, skupaj s kratko navedbo namena in razlogov za predlagani predpis. Take notifikacije morajo biti opravljene na začetni stopnji, ko je še možno predlagati amandmaje in dajati pripombe;

(c)

na zahtevo drugih članic priskrbijo kopije predlaganih predpisov, če pa je možno, določijo dele, ki se po vsebini razlikujejo od mednarodnih standardov, smernic ali priporočil;

(d)

brez diskriminacije dopustijo drugim članicam razumno časovno obdobje za pisne pripombe, za razpravo o teh pripombah na njihovo zahtevo ter upoštevajo pripombe in izide razprav.

6. Če za neko članico nastanejo ali pa utegnejo nastati nujni problemi v zvezi z varstvom zdravja, lahko ta članica po potrebi izpusti vse tiste stopnje, naštete v petem odstavku te priloge, če:

(a)

takoj prek Sekretariata obvesti druge članice o posebnem predpisu in proizvodih, ki jih vključuje, s kratko navedbo namena in razlogov za predpis, vključno z navedbo narave problema (-ov);

(b)

na zahtevo zagotovi kopije predpisov drugim članicam;

(c)

dovoli drugim članicam, da dajo pisne pripombe, razpravlja o teh pripombah na njihovo zahtevo ter upošteva pripombe in izide razprav.

7. Notifikacije Sektretariatu so v angleškem, francoskem ali španskem jeziku.

8. Razvite države članice na zahtevo drugih članic priskrbijo kopije dokumentov, če so le-ti obsežni, pa povzetke dokumentov, ki jih vključuje posebna notifikacija v angleškem, francoskem ali španskem jeziku.

9. Sekretariat takoj pošlje kopije notifikacij vsem članicam in zainteresiranim mednarodnim organizacijam ter opozori članice države v razvoju o kakršnihkoli notifikacijah, ki se nanašajo na proizvode, ki so zanje še posebej zanimivi.

10. Članice določijo osrednji organ, ki je na državni ravni odgovoren za izvajanje določb v zvezi s postopki notifikacij v skladu s petim, šestim, sedmim in osmim odstavkom te priloge.

Splošni pridržki

11. V tem sporazumu nič ni možno razlagati kot zahtevo:

(a)

da se zagotavljajo podrobnosti ali kopije osnutkov ali objava besedil v kakšnem drugem jeziku, kot je jezik članice, razen kot je določeno v osmem odstavku te priloge; ali

(b)

da članice razkrijejo zaupne informacije, ki bi ovirale uveljavljanje sanitarne ali fitosanitarne zakonodaje ali ki bi posegale v zakonite trgovinske interese določenih podjetij.

PRILOGA C

POSTOPKI KONTROLE, PREGLEDA IN ODOBRITVE(7)

1. Članice glede kateregakoli postopka, s katerim preverjajo in zagotavljajo izvajanje sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, zagotavljajo, da:

(a)

se ti postopki izvedejo in končajo brez nepotrebnih zamud in na način, ki ni manj ugoden za uvožene proizvode kot za enake domače proizvode;

(b)

je običajno trajanje vsakega postopka objavljeno ali da se pričakovano trajanje postopka sporoči prosilcu na njegovo zahtevo; ko prejme neko vlogo, pristojni organ takoj pregleda, ali je dokumentacija popolna, in prosilca natančno in v celoti obvesti o vseh pomanjkljivostih; pristojni organ, takoj ko je mogoče, natančno in v celoti obvesti prosilca o odločitvi v postopku, tako da ta po potrebi lahko ustrezno ukrepa; četudi ima vloga pomanjkljivosti, pristojni organ v možnem obsegu nadaljuje s postopkom, če prosilec to zahteva, ter na zahtevo prosilca obvesti, na kateri stopnji je postopek, vsako zamudo pa pojasni;

(c)

so zahteve po informacijah omejene na potrebno za ustrezne postopke kontrole, pregleda in odobritve, vključno z odobritvijo uporabe dodatkov ali z določitvijo meja toleranc za kontaminante v hrani, pijači ali krmi;

(d)

se spoštuje zaupnost informacij o uvoženih proizvodih, ki izhajajo ali pa so dane v zvezi s kontrolo, pregledom ali odobritvijo na način, ki ni nič manj ugoden kot za domače proizvode in ki spoštuje zakonite trgovinske interese;

(e)

so vse zahteve za kontrolo, pregled in odobritev posameznih vzorcev ali proizvodov omejene na to, kar je razumno in potrebno;

(f)

so vse pristojbine za postopke za uvožene proizvode enake v primerjavi s pristojbinami, ki se zaračunavajo za enake domače proizvode ali za proizvode s poreklom v neki drugi članici, ter ne smejo biti višje, kot so dejanski stroški storitve;

(g)

bi se pri določanju kraja zmogljivosti, ki se uporabljajo za postopke, ter pri izbiri vzorcev uvoženih proizvodov uporabila enaka merila kot za domače proizvode, da bi zmanjšali težave prosilcev, uvoznikov, izvoznikov ali njihovih zastopnikov na najmanjšo možno mero;

(h)

kadarkoli se spremenijo specifikacije proizvoda po kontroli in pregledu v luči veljavnih predpisov, se postopek za spremenjeni proizvod omeji na potrebno za določitev, ali obstaja primerno zaupanje, da proizvod še vedno ustreza določenim predpisom; in

(i)

obstaja postopek za obravnavo pritožb v zvezi z uporabo teh postopkov ter za ustrezno ukrepanje, če je pritožba upravičena.

Če ima članica uvoznica sistem za odobravanje uporabe dodatkov v hrani ali določitev meja toleranc za kontaminante v hrani, pijači ali krmi, ki prepoveduje ali omejuje proizvodom, ki take odobritve nimajo, dostop na njen domači trg, mora članica uvoznica proučiti možnost uporabe ustreznega mednarodnega standarda kot podlage za dostop do sprejema končne odločitve.

2. Če sanitarni ali fitosanitarni ukrep določa kontrolo na ravni proizvodnje, članica, na katere ozemlju se proizvodnja odvija, zagotovi potrebno pomoč, da omogoči kontrolo in delo nadzornih organov.

3. V tem sporazumu nič ne preprečuje članicam, da na svojem ozemlju opravljajo razumen pregled.

1 V tem sporazumu sklicevanje na XX (b). člen vključuje tudi uvod k temu členu.

2 Za namene tretjega odstavka 3. člena obstaja znanstvena utemeljitev, če na podlagi proučitve in ovrednotenja vseh razpoložljivih znanstvenih informacij v skladu z ustreznimi določbami tega sporazuma članica ugotovi, da ustrezni mednarodni standardi, smernice ali priporočila niso zadostni, da bi dosegli ustrezno raven sanitarne in fitosanitarne zaščite.

3 Za namene šestega odstavka 5. člena ukrep ne omejuje trgovine bolj, kot je potrebno, razen če obstaja še drug ukrep, ki je razumno na voljo in upošteva tehnično in gospodarsko izvedljivost, s katerim se lahko doseže ustrezna raven sanitarne ali fitosanitarne zaščite in bistveno manj omejuje trgovina.

4 Za namene teh definicij “žival” vključuje ribe in divjad; “rastlina” vključuje gozdove in divje rastlinstvo; “škodljivci” vključujejo plevel; in “kontaminanti” vključujejo pesticide in ostanke veterinarskih zdravil in tujkov.

5 Sanitarni in fitosanitarni ukrepi v obliki zakonov, uredb ali pravilnikov, ki imajo splošno veljavo.

6 Če se ta sporazum sklicuje na “državljane”, ta izraz v primeru ločenega carinskega ozemlja članice WTO pomeni osebe, fizične ali pravne, s sedežem ali z dejansko in dejavno industrijsko ali trgovinsko enoto na tem carinskem ozemlju.

7 Postopki kontrole, pregleda in odobritve med drugim vključujejo tudi postopke vzorčenja, testiranja in izdaje potrdil.

S P O R A Z U M
O TEKSTILU IN OBLAČILIH

Članice se

sklicujejo na to, da so se ministri v Punti del Este sporazumeli, da “bo cilj pogajanj na področju tekstila in oblačil oblikovanje možnosti, ki bi dopuščale končno integracijo tega področja v GATT na osnovi poostrenih pravil in disciplin GATT, kar bi prispevalo k nadaljnji liberalizaciji trgovine”,

sklicujejo tudi na to, da je bilo z Odločitvijo Odbora za trgovinska pogajanja iz aprila 1989 dogovorjeno, da se mora proces integracije začeti po sklenitvi Urugvajskega kroga mnogostranskih trgovinskih pogajanj in da mora biti po naravi progresiven,

nadalje sklicujejo, da je bilo dogovorjeno, da bodo najmanj razvite države članice deležne posebne obravnave, ter se

sporazumejo, kot sledi:

1. člen

1. Ta sporazum vsebuje določbe, ki jih morajo članice uporabljati v prehodnem obdobju z namenom integracije področja tekstila in oblačil v GATT 1994.

2. Članice se sporazumejo, da bodo uporabljale določbe osemnajstega odstavka 2. člena in šestega (b) odstavka 6. člena tako, da se majhnim dobaviteljem bistveno poveča možnost dostopa in da se razvijejo gospodarsko pomembne trgovinske možnosti za nove dobavitelje v trgovini s tekstilom in oblačili.(1)

3. Članice upoštevajo razmere tistih članic, ki od leta 1986 niso sprejele Protokolov o podaljšanju Sporazuma o mednarodni trgovini s tekstilom (v nadaljnjem besedilu MFA) in jim morajo v največji možni meri omogočiti posebno obravnavo pri uporabi določb tega sporazuma.

4. Članice se sporazumejo, da se posebni interesi članic, ki pridelujejo in izvažajo bombaž, ob posvetovanju z njimi izražajo pri izvajanju določb tega sporazuma.

5. Z namenom integracije področja tekstila in oblačil v GATT 1994 bi morale članice omogočiti neprekinjeno samostojno prilagajanje industrije in večjo konkurenco na svojih trgih.

6. Če v tem sporazumu ni drugače določeno, določbe tega sporazuma ne vplivajo na pravice in obveznosti članic na podlagi določb Sporazuma o WTO in mnogostranskih trgovinskih sporazumov.

7. Tekstilni proizvodi in oblačila, za katere velja ta sporazum, so določeni v prilogi.

2. člen

1. Vse količinske omejitve po dvostranskih sporazumih, ki se ohranjajo po 4. členu ali pa so sporočene po 7. ali 8. členu MFA, v veljavi na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO morajo članice, ki ohranjajo take omejitve, v 60 dneh, potem ko sporazum začne veljati, natančno sporočiti Organu za spremljanje trgovine s tekstilom (Textiles Monitoring Body, v nadaljnjem besedilu TMB), ki ga določa 8. člen, vključno z ravnmi omejitev, stopnjami rasti in določbami o prožnosti. Članice se sporazumejo, da vse take omejitve, ki jih ohranjajo pogodbenice GATT 1947 in so v veljavi na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma v WTO, urejajo od dneva začetka njegove veljavnosti določbe tega sporazuma.

2. TMB te notifikacije pošlje vsem članicam. Vsaka članica lahko v 60 dneh po prejemu notifikacije sporoči TMB svoje pripombe, ki se ji zdijo primerne v zvezi s temi notifikacijami. O takih pripombah je treba obvestiti tudi druge članice. TMB lahko določenim članicam tudi daje priporočila, če se mu zdi primerno.

3. Če se 12-mesečno obdobje omejitev, ki so sporočene po prvem odstavku, ne ujema z 12-mesečnim obdobjem neposredno pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, bi se morale določene članice medsebojno dogovoriti o potrebnih postopkih, da se obdobje omejitev uskladi z letom tega sporazuma,(2) ter določiti osnovne nacionalne ravni takih omejitev, da lahko izvajajo določbe tega člena. Določene članice se sporazumejo, da se na zahtevo takoj posvetujejo, z namenom doseči tak medsebojni sporazum. Katerikoli taki dogovori morajo med drugim upoštevati sezonske razporeditve dobav v zadnjih letih. Rezultati teh posvetovanj se sporočijo TMB, ki da taka priporočila, kot se mu zdijo primerna za določeno članico.

4. Za omejitve, sporočene po prvem odstavku, se domneva, da sestavljajo celoto tistih omejitev, ki jih uporabljajo določene članice na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO. Nobena nova omejitev se ne sme uvajati, razen na podlagi določb tega sporazuma ali ustreznih določb GATT 1994.(3) Omejitve, ki se ne sporočijo v 60 dneh od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, se takoj ukinejo.

5. Vsak enostranski ukrep, ki se sprejme na podlagi 3. člena MFA pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, lahko velja tako dolgo, kot je v njem določeno – a ne več kot 12 mesecev – če ga je proučil Organ za nadzor nad trgovino s tekstilom (Textiles Surveillance Body, v nadaljnjem besedilu TSB), ki je bil ustanovljen na podlagi MFA. Če TSB ne bi imel možnosti proučiti takega enostranskega ukrepa, ga mora proučiti TMB v skladu s pravili in postopki v zvezi z ukrepi 3. člena MFA. Vsak ukrep, ki se uporablja na podlagi sporazuma, ki temelji na 4. členu MFA, pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO in je predmet spora in ga TSB še ni imel možnosti proučiti, mora proučiti še TMB v skladu s pravili in postopki MFA, kot se uporabljajo za tako proučitev.

6. Z dnem, ko začne veljati Sporazum o WTO, mora vsaka članica integrirati v GATT 1994 proizvode iz priloge na ravni tarifnih postavk HS, ki predstavljajo vsaj 16 odstotkov celotnega uvoza proizvodov neke članice v letu 1990. Proizvodi, ki jih je treba integrirati, vključujejo proizvode iz vseh teh štirih skupin: česanka in preja, tkanine, končni tekstilni proizvodi in oblačila.

7. Vse podrobnosti o ukrepih v skladu s šestim odstavkom članice sporočijo, kot sledi:

(a)

Članice, ki ohranjajo omejitve iz prvega odstavka, obvestijo o tem Sekretariat GATT ne glede na dan začetka veljavnosti Sporazuma o WTO najkasneje do dneva, ki ga je določila Ministrska odločitev z dne 15. aprila 1994. Sekretariat GATT pravočasno pošlje te notifikacije drugim udeleženkam v vednost. Te notifikacije morajo biti dostopne TMB, ko se ustanovi, za namene enaindvajsetega odstavka;

(b)

Članice, ki so si na podlagi prvega odstavka 6. člena pridržale pravico do uporabe določb 6. člena, te podatke najkasneje v 60 dneh od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO sporočijo TMB ali v primeru tistih članic, na katere se nanaša tretji odstavek 1. člena, najkasneje do konca 12. meseca od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO. TMB te notifikacije pošlje še drugim članicam v vednost in jih prouči, kot to določa enaindvajseti odstavek.

8. Drugi proizvodi, t.j. proizvodi, ki niso integrirani v GATT 1994 na podlagi šestega odstavka, se integrirajo v smislu postavk ali kategorij HS v treh fazah, in sicer:

(a)

prvega dne 37. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO tisti proizvodi iz priloge, ki predstavljajo najmanj 17 odstotkov celotnega uvoza neke članice v letu 1990. Proizvodi, ki jih članice integrirajo, vključujejo proizvode iz vseh teh štirih skupin: česanka in preja, tkanine, končni tekstilni proizvodi in oblačila;

(b)

prvega dne 85. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO proizvodi iz priloge, ki predstavljajo najmanj 18 odstotkov celotnega uvoza neke članice v letu 1990. Proizvodi, ki jih članice integrirajo, vključujejo proizvode iz vseh teh štirih skupin: česanka in preja, tkanine, končni tekstilni proizvodi in oblačila;

(c)

prvega dne 121. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO je področje tekstila in oblačil integrirano v GATT 1994 in so vse omejitve po tem sporazumu odpravljene.

9. Za članice, ki so v skladu s prvim odstavkom 6. člena sporočile svoj namen, da si ne bodo pridržale pravice do uporabe določb 6. člena po tem sporazumu, se šteje, da so integrirale svoje tekstilne proizvode in oblačila v GATT 1994. Zato so take članice oproščene izvajanja določb od šestega do osmega odstavka in enajstega odstavka.

10. V tem sporazumu nič ne preprečuje članici, ki je predložila program integracije na podlagi šestega ali osmega odstavka, da integracije proizvodov v GATT 1994 opravi prej, kot je določeno v programu. Vendar pa vsaka taka integracija proizvodov začne veljati na začetku leta, ki ga določa sporazum, podatke o tem pa je treba sporočiti TMB vsaj tri mesece pred tem datumom, da lahko obvesti vse druge članice.

11. Posamezne programe integracije je treba na podlagi osmega odstavka natančno sporočiti TMB vsaj 12 mesecev prej, preden začnejo veljati, in TMB o tem obvesti vse druge članice.

12. Osnovne ravni omejitev drugih proizvodov, omenjenih v osmem odstavku, so ravni omejitev iz prvega odstavka.

13. Med prvo fazo tega sporazuma (od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO do vključno 36. meseca njegove veljavnosti) se raven vsake omejitve na podlagi dvostranskih sporazumov MFA, ki veljajo 12 mesecev pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, vsako leto poveča vsaj za stopnjo rasti, ki je določena za posamezne omejitve, povečane za 16 odstotkov.

14. Razen če v skladu z dvanajstim odstavkom 8. člena Svet za trgovino z blagom ali Organ za reševanje sporov drugače odločita, se raven vsake preostale omejitve letno poveča v zaporednih fazah najmanj:

(a)

v drugi fazi (od 37. do vključno 84. meseca od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO) se stopnja rasti za posamezne omejitve med prvo fazo poveča za 25 odstotkov;

(b)

v tretji fazi (od 85. do vključno 120. meseca od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO) se stopnja rasti za posamezne omejitve med drugo fazo poveča za 27 odstotkov.

15. V tem sporazumu nič ne preprečuje članici, da odpravi kakršnokoli omejitev, ki jo ohranja na podlagi tega člena, ki začne veljati na začetku kateregakoli leta, ki ga določa sporazum v prehodnem obdobju, pod pogojem, da sta določena članica izvoznica in TMB o tem obveščena vsaj tri mesece pred začetkom veljavnosti odprave omejitve. Rok predhodne notifikacije je lahko skrajšan na 30 dni v soglasju z določeno članico, ki je pri izvozu omejena. TMB o tem obvesti vse članice. Pri obravnavi možnosti odprave omejitev, kot je predvidena v tem odstavku, ustrezne članice upoštevajo obravnavo podobnega izvoza iz drugih članic.

16. Določbe o prožnosti, t.j. zamenjava, podaljšanje in prenos, ki se uporabljajo pri vseh omejitvah, ki se ohranjajo na podlagi tega člena, so enake kot tiste, ki jih vsebujejo dvostranski sporazumi MFA za 12 mesecev pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO. Za kombinirano uporabo zamenjav, podaljšanj in prenosov se ne uporabljajo nobene količinske omejitve.

17. Upravni dogovori, potrebni za izvajanje katerekoli določbe tega člena, so predmet sporazuma določenih članic. Vsak tak dogovor je treba sporočiti TMB.

18. Za tiste članice, za katere veljajo omejitve izvoza na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO in za katere omejitve pomenijo 1,2 odstotka ali manj od celotnega obsega omejitev, ki jih je uporabljala članica uvoznica od 31. decembra 1991 in so sporočene na podlagi tega člena, je treba ob začetku veljavnosti Sporazuma o WTO in za ves čas veljavnosti tega sporazuma zagotoviti bistveno izboljšanje dostopa za njihov izvoz, in sicer z napredovanjem za eno fazo rasti, kot je določena v trinajstem in štirinajstem odstavku, ali vsaj z enakovrednimi spremembami, za katere se lahko sporazumejo glede na različne kombinacije osnovnih ravni, rasti in določb o prožnosti. Taka izboljšanja je treba sporočiti TMB.

19. V vsakem primeru, če med veljavnostjo tega sporazuma članica uporabi poseben zaščitni ukrep za določen proizvod na podlagi XIX. člena GATT 1994 za obdobje enega leta po integraciji tega proizvoda v GATT 1994 v skladu z določbami tega člena, veljajo določbe XIX. člena, kot jih razlaga Sporazum o posebnih zaščitnih ukrepih, z izjemo določbe v dvajsetem odstavku.

20. Če se uporablja tak ukrep z uporabo necarinskih ukrepov, določena članica uvoznica na zahtevo katerekoli članice izvoznice, katere izvoz takih proizvodov je bil omejen, kot določa ta sporazum ob kateremkoli času v dobi enega leta pred uvedbo zaščitnega ukrepa, uporablja ta ukrep tako, kot to določa drugi (d) odstavek XIII. člena GATT 1994. Članica izvoznica tak ukrep spremlja. Uporabljena raven zaščite ne sme vplivati na zmanjšanje ustreznega izvoza pod raven zadnjega reprezentativnega obdobja, ki je običajno povprečje izvoza določene članice v zadnjem triletnem reprezentativnem obdobju, za katero so na voljo statistični podatki. Kadar se uporabljajo posebni zaščitni ukrepi dlje kot eno leto, je treba uporabljeno raven na progresiven način liberalizirati v rednih časovnih presledkih v obdobju uporabe. V takih primerih določena članica izvoznica ne sme uporabiti pravice do bistvenega odloga enakovrednih koncesij ali drugih obveznosti na podlagi tretjega (a) odstavka XIX. člena GATT 1994.

21. TMB stalno proučuje izvajanje tega člena. Na zahtevo katerekoli članice prouči katerokoli posamezno vprašanje, ki se nanaša na izvajanje določb tega člena. V 30 dneh določeni članici ali članicam sporoči ustrezna priporočila ali ugotovitve, potem ko jih je povabil k sodelovanju.

3. člen

1. V 60 dneh od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO članice, ki ohranjajo omejitve(4) za tekstilne proizvode in oblačila (razen omejitev iz MFA, ki jih pokrivajo določbe 2. člena), skladne z GATT 1994 ali ne, (a) to podrobno sporočijo TMB ali (b) priskrbijo TMB notifikacije v zvezi s tistim, kar je bilo predloženo kateremukoli drugemu organu WTO. Notifikacije bi morale, če je primerno, zagotoviti informacije v zvezi s katerokoli utemeljitvijo GATT 1994 za omejitve, vključno z določbami GATT 1994, na katerih temeljijo.

2. Članice, ki ohranjajo omejitve na podlagi prvega odstavka, z izjemo tistih, ki so utemeljene na podlagi določb GATT 1994, jih ali:

(a)

v enem letu po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO uskladijo z GATT 1994 in o tem obvestijo TMB ali

(b)

postopoma odpravijo v skladu s programom, ki ga mora članica najkasneje v šestih mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO predložiti TMB. Ta program poskrbi, da se vse omejitve postopoma odpravijo v obdobju, ki ni daljše od veljavnosti tega sporazuma. TMB lahko sprejme določena priporočila za določeno članico v zvezi s takim programom.

3. Med veljavnostjo tega sporazuma članice v 60 dneh, potem ko so omejitve začele veljati, obvestijo TMB o vseh notifikacijah, ki so bile predane kateremukoli organu WTO v zvezi s kakršnokoli novo omejitvijo ali spremembo v obstoječih omejitvah za tekstil in oblačila v skladu z določbami GATT 1994.

4. Vsaka članica ima možnost, da da TMB povratno notifikacijo v njegovo informacijo v zvezi z utemeljitvami na podlagi GATT 1994 ali v zvezi s kakršnokoli omejitvijo, ki morda ni bila sporočena na podlagi določb tega člena. Katerakoli članica lahko pri ustreznem organu WTO na podlagi ustreznih določb ali postopkov GATT 1994 sproži kakršnokoli dejavnost v zvezi s takimi notifikacijami.

5. TMB pošlje notifikacije na podlagi tega člena vsem članicam v njihovo informacijo.

4. člen

1. Omejitve iz 2. člena in tiste, ki se uporabljajo na podlagi 6. člena, morajo spremljati članice izvoznice. Članice uvoznice niso dolžne sprejeti pošiljk, ki presegajo omejitve, sporočene na podlagi 2. člena, ali tiste, ki se uporabljajo na podlagi 6. člena.

2. Članice se sporazumejo, da uvajanje sprememb, kot so spremembe v praksi, pravilih, postopkih in razvrščanju tekstila in oblačil, vključno s spremembami, ki se nanašajo na harmonizirani sistem, pri izvajanju ali upravljanju teh omejitev, ki so sporočene ali se uporabljajo na podlagi tega sporazuma, ne bi smelo porušiti ravnotežja med pravicami in obveznostmi med določenimi članicami na podlagi tega sporazuma; škodljivo vplivati na dostop, ki je članici omogočen; omejevati polno izrabo takega dostopa; ali motiti trgovino na podlagi tega sporazuma.

3. Če se proizvod, ki predstavlja samo del omejitev, sporoči kot proizvod, ki se bo integriral na podlagi določb 2. člena, se članice sporazumejo, da nobena sprememba v ravni te omejitve ne sme porušiti ravnotežja med pravicami in obveznostmi med določenimi članicami tega sporazuma.

4. Kadar pa so spremembe, omenjene v drugem in tretjem odstavku, potrebne, se članice sporazumejo, da članica, ki uvaja take spremembe, pred začetkom izvajanja teh sprememb obvesti in, če je mogoče, predlaga posvetovanje z določeno članico ali članicami z namenom, da dosežeta(jo) medsebojno sprejemljivo rešitev za primerno in enakovredno prilagajanje. Članice se nadalje sporazumejo, če pred začetkom izvajanja sprememb posvetovanje ni mogoče, se članica, ki uvaja take spremembe, na zahtevo določene članice po možnosti v 60 dneh, posvetuje z drugimi članicami z namenom, da dosežejo medsebojno sprejemljivo rešitev za primerno in enakovredno prilagajanje. Če se medsebojno sprejemljiva rešitev ne doseže, lahko vsaka vključena članica sproži zadevo pred TMB z namenom, da TMB da priporočila, kot so določena v 8. členu. Če TSB ne bi imel priložnosti proučiti spora zaradi takih sprememb, ki so bile uvedene pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, ga prouči TMB v skladu s pravili in postopki MFA, ki veljajo za tako proučitev.

5. člen

1. Članice se sporazumejo, da izogibanje s pretovarjanjem, preusmerjanjem, napačnim deklariranjem določene države ali kraja porekla in ponarejanjem uradnih dokumentov otežuje izvajanje tega sporazuma v zvezi z integracijo področja tekstila in oblačil v GATT 1994. Članice bi morale temu primerno oblikovati potrebne predpise in/ali upravne postopke in izvajati ukrepe proti takemu izogibanju. Članice se dalje sporazumejo, da bodo v skladu s svojimi domačimi zakoni in postopki v celoti sodelovale pri reševanju problemov, ki nastajajo zaradi izogibanj.

2. Če bi katerakoli članica menila, da se temu sporazumu izogiba s pretovarjanjem, preusmerjanjem, napačnim deklariranjem države ali kraja porekla ali s ponarejanjem uradnih dokumentov in da se ne uporabljajo nobeni ukrepi ali pa se uporabljajo neustrezni ukrepi z namenom obravnave in/ali ukrepanja proti takemu izogibanju, se mora ta članica posvetovati z določeno članico ali članicami z namenom, da dosežejo zadovoljivo skupno rešitev. Taka posvetovanja bi morala biti takoj in v 30 dneh, če je možno. Če se ne doseže medsebojna zadovoljiva rešitev, lahko katerakoli članica zadevo predloži TMB, zato da ta oblikuje priporočila.

3. Članice se sporazumejo, da sprožijo potrebne akcije v skladu s svojimi zakoni in postopki, da bi preprečile, raziskale in, če je ustrezno, sprejele zakonske in/ali upravne ukrepe proti praksi izogibanja na svojem ozemlju. Članice se sporazumejo, da bodo v primerih izogibanja ali domnevnega izogibanja temu sporazumu tesno sodelovale v skladu s svojimi zakoni in postopki, da ugotovijo ustrezna dejstva na krajih uvoza, izvoza in, kjer pride v poštev, pretovarjanja. Dogovorjeno je, da tako sodelovanje v skladu z njihovimi zakoni in postopki vključuje: preiskavo načina izogibanja, ki povečuje omejeni izvoz v članico, ki ohranja omejitve; izmenjavo dokumentov, korespondenco, poročila in druge ustrezne podatke v možnem obsegu; in na zahtevo od primera do primera omogoča stike in obiske v proizvodnji. Članice bi si morale prizadevati, da razjasnijo okoliščine takih primerov izogibanj ali domnevnih izogibanj, vključno z vlogo ustreznih izvoznikov in uvoznikov.

4. Če je na podlagi rezultatov preiskave dovolj dokazov, da je prišlo do izogibanja (npr. če je na voljo dokaz o državi ali kraju resničnega porekla in okoliščinah takega izogibanja), se članice sporazumejo za ustrezen ukrep v obsegu, kot je potreben za rešitev tega vprašanja. Tak ukrep lahko vključuje odklonitev takega blaga ali, če je blago že uvoženo, z upoštevanjem dejanskih okoliščin in vpletenosti države ali kraja resničnega porekla prilagoditev dajatev ravnem omejitev z namenom, da te dajatve izražajo državo ali kraj dejanskega porekla. Prav tako, če obstaja dokaz, da so pri tem vključena posamezna območja neke članice, na katerih se je blago pretovarjalo, lahko ukrep vključuje uvedbo omejitev za te članice. Katerikoli taki ukrepi, vključno s časovno naravnanostjo in obsegom, se lahko uvedejo po posvetovanju, ki ima namen najti medsebojno zadovoljivo rešitev med določenimi članicami. O ukrepih je treba obvestiti TMB z zadovoljivo utemeljitvijo. Določene članice se lahko s posvetom dogovorijo o drugih ukrepih. Vsak tak sporazum se sporoči TMB in TMB lahko sprejme priporočila za določene članice, kot se mu zdi primerno. Če se ne doseže zadovoljiva rešitev, lahko katerakoli članica sproži zadevo pred TMB zaradi takojšnje proučitve in priporočil.

5. Članice ugotavljajo, da gre lahko v nekaterih primerih izogibanja za tranzitne pošiljke skozi države ali kraje brez sprememb na blagu, ki sestavlja pošiljko v krajih tranzita. Zato ugotavljajo, da na splošno ni izvedljivo, da se v teh krajih tranzita nadzorujejo take pošiljke.

6. Članice se sporazumejo, da napačna deklaracija o sestavi vlaken, količini, opisu ali razvrstitvi blaga prav tako otežuje cilje tega sporazuma. Če obstaja dokaz, da so imele napačne deklaracije namen izogibanja, se članice sporazumejo, da je treba proti udeleženim izvoznikom ali uvoznikom sprožiti ustrezne ukrepe, ki bodo v skladu z njihovimi domačimi zakoni in postopki. Če katerakoli članica meni, da se s tako napačno deklaracijo izogiba temu sporazumu in da se ne uporabljajo nobeni ukrepi ali pa se uporabljajo neustrezni upravni ukrepi, da se obravnava in/ali izvaja ukrep proti takemu izogibaju, se mora ta članica nemudoma posvetovati z ustrezno članico z namenom, da dosežeta obojestransko zadovoljivo rešitev. Če take rešitve ne dosežeta, lahko katerakoli udeležena članica zadevo sproži pred TMB zaradi priporočil. Ta določba nima namena članicam preprečevati tehničnih popravkov ob morebitnih napakah v deklaracijah.

6. člen

1. Članice spoznavajo, da bo v prehodnem obdobju verjetno treba uporabljati poseben prehodni zaščitni mehanizem (v nadaljevanju prehodna zaščita). Prehodno zaščito lahko uporablja katerakoli članica za proizvode iz priloge, razen za tiste, ki so integrirani v GATT 1994 v skladu z določbami 2. člena. Članice, ki ne ohranjajo omejitev na podlagi 2. člena, morajo v 60 dneh po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO obvestiti TMB o tem, ali si želijo pridržati pravico do uporabe določb tega člena. Članice, ki niso sprejele Protokolov o podaljšanju MFA od leta 1986, morajo to sporočiti v 6 mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO. Prehodno zaščito je treba uporabljati čim bolj zmerno v skladu z določbami tega člena in učinkovitim izvajanjem integracijskega procesa na podlagi tega sporazuma.

2. Zaščitni ukrep iz tega člena se lahko sproži, kadar je na osnovi ugotovitve članice(5) dokazano, da se določen proizvod uvaža na njeno ozemlje v tako povečanih količinah, da ta povzroča resno škodo ali dejansko grožnjo škode domači industriji, ki proizvaja enak in/ali neposredno konkurenčen proizvod. Resna škoda ali dejanska grožnja škode mora biti dokazana kot posledica tako povečane količine uvoženega proizvoda in ne s takimi drugimi dejavniki, kot so tehnološke spremembe ali spremembe okusa potrošnikov.

3. Pri ugotavljanju resne škode ali dejanske grožnje le-te iz drugega odstavka mora članica preveriti vpliv takega uvoza na stanje določene industrije, kar se kaže v ustreznih ekonomskih spremenljivkah, kot so obseg proizvodnje, storilnost, izkoriščenost zmogljivosti, zaloge, tržni delež, izvoz, plače, zaposlenost, domače cene, dobički in vlaganja. Nobeden od teh dejavnikov sam ali v povezavi z drugimi dejavniki ni nujno odločilen.

4. Katerikoli ukrep, ki se uporablja na podlagi določb tega člena, se uporablja za vsako posamezno članico posebej. Članico ali članice, ki se jim pripisuje resna škoda ali dejanska grožnja škode v skladu z drugim in tretjim odstavkom, se ugotavlja na osnovi nenadnega in bistvenega povečanja uvoza – dejanskega ali pričakovanega(6) – iz posamezne članice ali članic in na osnovi ravni uvoza v primerjavi z uvozom iz drugih virov, tržnega deleža in uvoznih in domačih cen na primerljivi ravni trgovinske transakcije; nobeden od teh dejavnikov sam ali skupaj z drugimi dejavniki ni nujno odločilen. Tak zaščitni ukrep ne velja za izvoz članice, katere izvoz določenega proizvoda je že omejen s tem sporazumom.

5. Obdobje veljavnosti ugotavljanja resne škode ali dejanske grožnje škode iz tega člena za namen uvajanja zaščitnih ukrepov ne sme presegati 90 dni od dneva prve notifikacije, ki je določena v sedmem odstavku.

6. Pri uporabi prehodne zaščite je treba posebno pozornost posvetiti interesom članic izvoznic, kot sledi:

(a)

najmanj razvite države članice se bistveno ugodneje obravnavajo v primerjavi z drugimi skupinami držav članic iz tega odstavka po možnosti v vseh elementih, a vsaj pri splošnih pogojih;

(b)

članice, katerih celoten obseg izvoza tekstila in oblačil je majhen v primerjavi s celotnim obsegom izvoza drugih članic in ki predstavljajo le majhen odstotek celotnega uvoza tega proizvoda v članice uvoznice, se pristransko in ugodneje obravnavajo pri določanju gospodarskih pogojev, ki jih določajo osmi, trinajsti in štirinajsti odstavek. Za te dobavitelje se na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena upoštevajo prihodnje možnosti za razvoj njihove trgovine in potreba, da se zanje odobrijo komercialne uvozne količine;

(c)

glede volnenih priozvodov iz članic držav v razvoju, ki proizvajajo volno, in katerih gospodarstvo in trgovina s tekstilom in oblačili je odvisna od volne in katerih celoten izvoz tekstila in oblačil sestoji skoraj izključno iz volnenih proizvodov in katerih obseg izvoza tekstila in oblačil je sorazmerno majhen na trgu članic uvoznic, se posebej upoštevajo izvozne potrebe takih članic, kadar se določajo ravni kvot, stopenj rasti in prožnost;

(d)

ponovni uvoz tekstila in oblačil, ki ga je neka članica izvozila v drugo članico v dodelavo in z namenom ponovnega uvoza, kot to določajo zakoni in običajni postopki uvoznice, mora biti deležen ugodnejše obravnave pod pogojem zadovoljivega nadzora in postopkov izdajanja potrdil, kadar se ti proizvodi uvažajo iz države članice, za katero predstavlja ta vrsta trgovine znaten del celotnega izvoza tekstila in oblačil.

7. Članica, ki predlaga zaščitne ukrepe, se mora poskušati posvetovati s članico ali članicami, ki bi jih tak ukrep prizadel. Zahtevo po posvetovanju morajo spremljati specifični in ustrezni najnovejši podatki, zlasti o: (a) dejavnikih, na katere se nanaša tretji odstavek, na katerih članica, ki uporablja ukrep, utemeljuje svojo ugotovitev o obstoju resne škode ali dejanske grožnje škode; in (b) dejavnikih, na katere se nanaša četrti odstavek, na osnovi katerih predlaga uvedbo zaščitnega ukrepa za določeno članico ali članice. Kar se tiče zahtev na podlagi tega odstavka, morajo biti informacije čim bolj povezane z določljivimi deli proizvodnje in obdobjem, na katero se sklicuje, ki je določeno v osmem odstavku. Članica, ki uvaja ukrep, mora tudi določiti raven, pri kateri predlaga omejitev uvoza določenega proizvoda iz določene članice ali članic; ta raven ne sme biti nižja od ravni, ki jo določa osmi odstavek. Članica, ki se želi posvetovati, hkrati sporoči predsedujočemu TMB zahtevo po posvetovanjih vključno z ustreznimi dejanskimi podatki, ki so določeni v 3. in 4. členu, skupaj s predlagano ravnijo omejitve. Predsedujoči obvesti člane TMB o zahtevi za posvetovanja z navedbo članice, ki je poslala zahtevo, določenega proizvoda in članice, ki je prejela zahtevo. Članica ali članice morajo nemudoma odgovoriti na to zahtevo in brez odlašanja se skliče posvet, ki mora biti običajno končan v 60 dneh od prejema zahteve.

8. Če se med posvetovanjem vse članice strinjajo, da situacija zahteva omejitev izvoza določenega proizvoda iz določene članice ali članic, je treba določiti raven teh omejitev, ki ne sme biti nižja od dejanske ravni izvoza ali uvoza iz te članice v obdobju 12 mesecev, ki se konča dva meseca pred mesecem, ko je bila vložena zahteva za posvetovanje.

9. Podrobnosti o dogovorjenem ukrepu omejitve je treba v 60 dneh po sklenitvi sporazuma sporočiti TMB. TMB mora ugotoviti, ali je sporazum utemeljen v skladu z določbami tega člena. Da bi lahko TMB sprejel tako ugotovitev, mu je treba predložiti vse dejanske podatke, ki so bili dani predsedujočemu TMB, kot je določeno v sedmem odstavku, kakor tudi vse druge ustrezne informacije, ki jih predložijo določene članice. TMB lahko sprejme priporočila, kot se mu zdijo ustrezna za določene članice.

10. Če pa v 60 dneh po prejemu zahteve za posvetovanje ni bil dosežen sporazum med članicami, lahko članica, ki je predlagala zaščitni ukrep, v 30 dneh po preteku 60-dnevnega roka za posvetovanje določi omejitev ali od dneva uvoza ali od dneva izvoza v skladu z določbami tega člena in zadevo predloži TMB. Vsaki članici je dana možnost, da zadevo predloži TMB pred potekom 60-dnevnega roka. V obeh primerih TMB nemudoma sproži preverjanje zadeve, vključno z ugotovitvijo resnosti škode ali dejanske grožnje le-te in njenih vzrokih ter v 30 dneh da ustrezna priporočila določenim članicam. Da bi lahko vodil tako preiskavo, mora TMB od določenih članic prejeti vse dejanske podatke, ki so bili dani predsedujočemu TMB v skladu s sedmim odstavkom, kakor tudi vse druge ustrezne informacije, ki so jih dale določene članice.

11. V skrajno nenavadnih in kritičnih okoliščinah, če bi zamuda povzročila težko popravljivo škodo, se lahko ukrep iz desetega odstavka uvede začasno pod pogojem, da bo zahteva za posvetovanje in notifikacija TMB dana najpozneje v 5 delovnih dneh po uvedbi ukrepa. Če se s posvetovanji ne doseže sporazum, je treba obvestiti TMB na koncu posvetovanja, a v nobenem primeru ne pozneje kot v 60 dneh od uvedbe ukrepa. TMB nemudoma prouči zadevo in v 30 dneh da ustrezna priporočila določenim članicam. Če se posvetovanje konča s sporazumom, članice na koncu obvestijo TMB, a v vsakem primeru najkasneje v 90 dneh od dneva uvedbe ukrepa. TMB lahko sprejme taka priporočila, kot se mu zdijo primerna za določene članice.

12. Članica lahko ohranja ukrepe, ki jih uporablja na podlagi določb tega člena: (a) do treh let brez podaljšanja ali (b) dokler proizvod ni integriran v GATT 1994, kar je prej.

13. Če omejitveni ukrep velja več kot eno leto, mora biti raven za naslednja leta raven, ki je določena za prvo leto, povečana najmanj za 6-odstotno letno stopnjo rasti, če ni drugače utemeljeno TMB. Raven omejitve za določen proizvod se lahko preseže v enem ali drugem letu dveletnega obdobja za 10 odstotkov s prenosom in/ali podaljšanjem, s tem da prenos ne sme predstavljati več kot 5 odstotkov. Pri kombinirani uporabi podaljšanja prenosa in določbe štirinajstega odstavka ne sme biti nobenih količinskih omejitev.

14. Kadar se sprejme omejitev za več kot en proizvod iz druge članice v smislu tega člena, lahko dogovorjena raven omejitve v skladu z določbami tega člena preseže 7 odstotkov za vsak proizvod, če celoten omejeni izvoz ne presega celote ravni za vse proizvode, omejene s tem členom na osnovi dogovorjenih skupnih enot. Če se obdobja izvajanja omejitev za te proizvode ne ujemajo, velja ta določba za vsako podaljšano obdobje na osnovi pro rata.

15. Če se uporablja zaščitni ukrep iz tega člena za proizvod, za katerega je do zdaj veljala omejitev, ki jo je določal MFA v obdobju 12 mesecev pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, ali v skladu z določbami 2. ali 6. člena, mora biti raven nove omejitve raven, ki jo določa osmi odstavek, razen če začne nova omejitev veljati v enem letu od:

(a)

dneva notifikacije iz petnajstega odstavka 2. člena v zvezi z odpravo prejšnje omejitve, ali

(b)

dneva odprave prejšnje omejitve, ki je bila določena v skladu z določbami tega člena ali MFA,

in v tem primeru raven ne sme biti manj kakor višja od (i) ravni omejitve za zadnje 12-mesečno obdobje, v katerem je bil proizvod omejen, ali (ii) ravni omejitve, kot je določena v osmem odstavku.

16. Če članica ne ohranja omejitve iz 2. člena in se odloči uporabiti omejitev na podlagi določb tega člena, poskrbi da: (a) v celoti upošteva take dejavnike, kot so veljavna carinska razvrstitev in količinske enote, ki temeljijo na normalni trgovinski praksi pri izvoznih in uvoznih transakcijah, tako glede sestave vlaken kot pogojev konkurence za isti del domačega trga, in da se (b) izogiba pretirani kategorizaciji. Zahteva za posvetovanje iz sedmega ali enajstega odstavka mora zajemati vse informacije o taki ureditvi.

7. člen

1. Kot del integracijskega procesa in v zvezi s posebnimi obveznostmi, ki so jih prevzele članice kot rezultat Urugvajskega kroga, vse članice ukrepajo, kot je potrebno za uskladitev s pravili in disciplinami GATT 1994 zato, da bi:

(a)

dosegle izboljšani dostop na trg za tekstil in oblačila z ukrepi, kot so znižanje in vezava carin, znižanje ali odprava necarinskih omejitev in poenostavitev carinskih in upravnih postopkov in postopkov za izdajanje dovoljenj,

(b)

zagotovile izvajanje politike, ki se nanaša na pravične in enakovredne pogoje glede tekstila in oblačil na področjih dumpinga in protidumpinških pravil in postopkov, subvencij in izravnalnih ukrepov ter zaščite pravic intelektualne lastnine, in

(c)

se izognile diskriminaciji uvoza na področju tekstila in oblačil pri uveljavljanju ukrepov iz razlogov splošne trgovinske politike.

Taki ukrepi ne posegajo v pravice in obveznosti članic na podlagi GATT 1994.

2. Članice sporočijo TMB vse ukrepe iz prvega odstavka, ki vplivajo na izvajanje tega sporazuma. Do mere, kot je bilo to sporočeno drugim organom WTO, povzetek, ki se sklicuje na izvirne notifikacije, zadostuje, da bi lahko izpolnili zahteve tega odstavka. Vsaka članica ima možnost dati povratne notifikacije TMB.

3. Če katerakoli članica meni, da druga članica ni upoštevala ukrepov, na katere se nanaša prvi odstavek, in da je bilo porušeno ravnotežje med pravicami in obveznostmi iz tega sporazuma, lahko sproži postopek pri ustreznem organu WTO in o tem obvesti TMB. Vsaka kasnejša ugotovitev ali sklepi ustreznih organov WTO sestavljajo del celovitega poročila TMB.

8. člen

1. Z namenom nadzora nad izvajanjem tega sporazuma, preverjanja vseh ukrepov, ki se uporabljajo na podlagi tega sporazuma in njihove skladnosti z njim, ter z namenom ukrepanja, če to posebej določa ta sporazum, se ustanovi Organ za spremljanje trgovine s tekstilom (TMB). TMB sestavljajo predsedujoči in 10 članov. Članstvo TMB mora biti uravnoteženo in mora dovolj široko predstavljati članice. Zagotavljati mora izmenjavo njegovih članov v ustreznih časovnih presledkih. Člane imenujejo članice, ki jih določil Svet za trgovino z blagom, za opravljanje nalog v TMB. Člani pa svoje naloge opravljajo na osebni podlagi.

2. TMB sam razvija lastne delovne postopke. Razume se, da konsenz v TMB ne pomeni, da morajo članice, ki so imenovale člane TMB dati pristanek ali soglašati z nerešenim vprašanjem, ki ga proučuje TMB.

3. TMB je stalen organ in se sestaja po potrebi za opravljanje nalog, ki so zanj določene v tem sporazumu. Zanaša se na notifikacije in informacije, ki mu jih dajejo članice v skladu z ustreznimi členi tega sporazuma, ter na dodatne informacije ali potrebne podrobnosti, ki jih predložijo članice ali pa se TMB odloči, da jih od njih zahteva. Zanašati se sme tudi na notifikcije drugih organov WTO ter na take vire, kot se mu zdijo primerni.

4. Članice medsebojno omogočajo ustrezna posvetovanja o vseh zadevah, ki vplivajo na izvajanje tega sporazuma.

5. Če ni možno doseči medsebojno zadovoljive rešitve pri dvostranskih posvetovanjih, kot jih predvideva ta sporazum, da TMB na zahtevo ene ali druge članice ob temeljiti in takojšnji proučitvi zadeve priporočila neposredno prizadetim članicam.

6. Na zahtevo katerekoli članice TMB nemudoma prouči vsako posamezno zadevo, za katero se članici zdi, da škoduje njenim interesom v smislu tega sporazuma in če posvetovanja med njo in določeno drugo članico ali članicami niso dala medsebojne zadovoljive rešitve. V takih primerih lahko TMB oblikuje mnenja, kot se mu zdijo primerna za določene članice in za namene proučitve, kot jo določa enajsti odstavek.

7. Pred oblikovanjem svojih priporočil ali opažanj TMB povabi k sodelovanju tiste članice, ki so neposredno prizadete v sporni zadevi.

8. Kadarkoli se od TBM zahteva, da sprejme priporočila ali ugotovitve, to stori po možnosti v 30 dneh, razen če v tem sporazumu ni določen drugačen rok. Vsa taka priporočila ali ugotovitve je treba sporočiti članicam, ki so neposredno prizadete. Priporočila in ugotovitve je treba prav tako sporočiti Svetu za trgovino z blagom.

9. Članice si prizadevajo v celoti sprejeti priporočila TMB, ki poskrbi za primeren nadzor nad izvajanjem takih priporočil.

10. Če članica meni, da se ni sposobna ravnati v skladu z priporočili TMB, najkasneje v enem mesecu po sprejetju takih priporočil navede razloge za to in jih pošlje TMB. Po temeljiti obravnavi navedenih razlogov TMB izda dodatna priporočila, kot se mu zdijo primerna. Če ostane zadeva nerešena tudi po teh dodatnih priporočilih, lahko katerakoli članica sproži zadevo pred Organom za reševanje sporov in se pri tem sklicuje na drugi odstavek XXIII. člena GATT 1994 in ustrezne določbe Dogovora o reševanju sporov.

11. Zaradi nadzora nad izvajanjem tega sporazuma Svet za trgovino z blagom sproži pred koncem vsake faze integracijskega procesa širšo proučitev tega procesa. Kot pomoč v tem postopku TMB najkasneje v petih mesecih pred koncem vsake faze pošlje Svetu za trgovino z blagom celovito poročilo o izvajanju tega sporazuma med fazo, ki se proučuje – posebej v zadevah, ki se nanašajo na integracijo, uporabo prehodnih zaščitnih mehanizmov in v zvezi z upoštevanjem pravil in disciplin GATT 1994, kot je določeno v 2.,3.,6. in 7. členu. Celovito poročilo TMB lahko vključuje katerokoli priporočilo, ki se zdi TMB primerno za Svet za trgovino z blagom.

12. V luči proučevanj Svet za trgovino z blagom s konsenzom sprejema odločitve, ki se mu zdijo primerne, da se ravnotežje med pravicami in obveznostmi, ki so vsebovane v tem sporazumu, ne poruši. Za reševanje kateregakoli spora, ki bi nastal zaradi zadev, omenjenih v 7. členu, lahko Organ za reševanje sporov pooblasti brez vpliva na končni rok, ki je določen v 9. členu, prilagoditev štirinajstemu odstavku 2. člena za fazo, ki sledi proučitvi za katerokoli članico, za katero se ugotovi, da ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi na podlagi tega sporazuma.

9. člen

Ta sporazum in vse omejitve, ki izhajajo iz njega, prenehajo veljati prvi dan 121. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, ko se področje tekstila in oblačil v celoti integrira v GATT 1994. Ta sporazum se ne bo podaljševal.

PRILOGA

SEZNAM PROIZVODOV, NA KATERE SE NANAŠA TA SPORAZUM

1. Ta priloga našteva tekstilne proizvode in oblačila, ki so določena na šestmestnem nivoju Harmoniziranega sistema opisa in šifriranja blaga (HS).

2. Ukrepi na podlagi določb 6. člena o posebnih zaščitnih ukrepih se uporabijo za posamezne tekstilne proizvode in oblačila in ne na osnovi postavk HS kot takih.

3. Ukrepi na podlagi določb 6. člena tega sporazuma o posebnih zaščitnih ukrepih se ne uporabljajo za:

(a)

izvoz ročno tkanega blaga domače obrti članic držav v razvoju ali ročno izdelanih proizvodov domače obrti iz takega blaga ali tradicionalno folklorno ročno izdelani tekstilni proizvodi in oblačila pod pogojem, da so ti proizvodi pravilno potrjeni v skladu z dogovori med določenimi članicami;

(b)

zgodovinsko trgovino s tekstilnimi proizvodi, s katerimi se je trgovalo v komercialno pomembnih količinah pred letom 1982, kot so torbe, vreče, potovalne torbe iz preprog, vrvi, kovčki , talna pregrinjala in preproge, izdelane iz vlaken, kot so juta, kokosova vlakna, sisal, abaka, mageja in heneken;

(c)

proizvode iz čiste svile.

Za take proizvode veljajo določbe XIX. člena GATT 1994, kot jih razlaga Sporazum o posebnih zaščitnih ukrepih.

Proizvodi XI. oddelka (Tekstil in tekstilni izdelki) Harmoniziranega sistema opisa in šifriranja blaga (HS-nomenklatura) http://www.uradni-list.si/priloge/RS_-1995-010-00043-MP~P002-0001.PDF

1 Izvoz iz najmanj razvitih držav članic ima lahko v največji možni meri koristi od te določbe.

2 Leto sporazuma je 12-mesečno obdobje, ki se začne z dnem, ko začne veljati Sporazum o WTO, in vsako nadaljnje 12- mesečno obdobje.

3 Ustrezne določbe GATT 1994 ne vključujejo XIX. člena glede proizvodov, ki še niso integrirani v GATT 1994, razen če ni posebej določeno v tretjem odstavku priloge.

4 Omejitve pomenijo vse enostranske količinske omejitve, dvostranske dogovore in druge ukrepe, ki imajo podoben učinek.

5 Carinska unija lahko uporabi zaščitni ukrep enotno ali v korist neke države članice. Kadar carinska unija sproži zaščitni ukrep enotno, morajo vse zahteve po določanju resne škode ali dejanske grožnje škode v skladu s tem sporazumom temeljiti na pogojih, ki veljajo v carinski uniji kot celoti. Kadar se sproži zaščitni ukrep v korist neke države članice, morajo vse zahteve pri določanju škode ali dejanske grožnje škode temeljiti na pogojih, ki obstajajo v tej državi članici in mora biti omejen na to državo članico.

6 Tako pričakovano povečanje mora biti merljivo in se ne sme ugotavljati le na osnovi suma, trditev ali gole možnosti, da nastane na primer že iz obstoja določene proizvodne zmogljivosti v državi izvoznici.

S P O R A Z U M
O TEHNIČNIH OVIRAH V TRGOVINI

Članice se

ob upoštevanju Urugvajskega kroga mnogostranskih trgovinskih pogajanj,

z željo, da pospešujejo cilje GATT 1994,

ob spoznanju, da lahko mednarodni standardi in sistemi za presojo skladnosti pomembno prispevajo k izboljšanju učinkovitosti proizvodnje in olajšajo mednarodno trgovino,

z željo, da bi spodbudile razvoj teh mednarodnih standardov in sistemov za presojo skladnosti,

toda z željo zagotoviti, da tehnični predpisi in standardi, vključno z zahtevami v zvezi s pakiranjem, označevanjem in etiketiranjem ter postopki za presojo skladnosti s tehničnimi predpisi in standardi, ne bi povzročali nepotrebnih ovir v mednarodni trgovini,

ob spoznanju, da nobeni državi ne bi smeli preprečevati, da sprejema ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje kakovosti njihovega izvoza ali zaradi zaščite življenja in zdravja ljudi in živali ter rastlin, varstva okolja ali preprečevanja zlorab v praksi, na ustreznih ravneh, ki se ji zdijo primerne, vendar pod pogojem, da se ti ukrepi ne uporabljajo na način, ki bi pomenil samovoljno in neutemeljeno diskriminacijo med državami, v katerih prevladujejo enake razmere, ali kot prikrito omejevanje mednarodne trgovine, čeprav so v skladu z določbami tega sporazuma,

ob spoznanju, da nobeni državi ne bi smeli preprečevati, da sprejema ukrepe, ki so potrebni za zaščito njenih temeljnih varnostnih interesov,

ob priznanju prispevka mednarodne standardizacije k prenosu tehnologije iz razvitih držav v države v razvoju,

ob spoznanju, da se države v razvoju utegnejo srečati s posebnimi težavami pri oblikovanju in uporabi tehničnih predpisov in standardov ter postopkov za presojo skladnosti s tehničnimi predpisi in standardi in z željo, da se jim pri tem pomaga,

sporazumejo, kot sledi:

1. člen

Splošne določbe

1.1 Splošni pojmi za standardizacijo in postopki za presojo skladnosti imajo običajno pomen, kot ga določajo definicije, sprejete v okviru sistema Združenih narodov in v mednarodnih organizacijah za standardizacijo, glede na njihovo naravo in v luči cilja in namena tega sporazuma.

1.2 Za namene tega sporazuma pa se uporablja pomen posameznih pojmov, ki je določen v Prilogi 1.

1.3 Določbe tega sporazuma veljajo za vse proizvode, vključno z industrijskimi in kmetijskimi proizvodi.

1.4 Za specifikacije nabav, ki jih pripravljajo vladni organi za potrebe svoje proizvodnje ali porabe, niso predmet določb tega sporazuma, pač pa se v ustreznem obsegu nanje nanaša Sporazum o vladnih nabavah.

1.5 Določbe tega sporazuma se ne nanašajo na sanitarne in fitosanitarne ukrepe, ki so določeni v Prilogi A k Sporazumu o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov.

1.6 Vse, kar se v tem sporazumu nanaša na tehnične predpise, standarde in postopke za presojo skladnosti, velja tudi za vse njihove spremembe in za katerekoli dopolnitve k pravilom ali k obsegu proizvodov, na katere se nanašajo, razen nepomembnih sprememb in dopolnitev.

TEHNIČNI PREDPISI IN STANDARDI

2. člen

Tehnični predpisi, ki jih pripravljajo, sprejemajo in uporabljajo centralni vladni organi

V zvezi s svojimi centralnimi vladnimi organi:

2.1 Članice zagotavljajo, da na podlagi tehničnih predpisov s proizvodi, ki se uvažajo z ozemlja katerekoli druge članice, ravnajo na enak način kot z enakimi domačimi proizvodi in z enakimi proizvodi, ki izvirajo iz katerekoli druge države.

2.2 Članice zagotavljajo, da se tehnični predpisi ne pripravljajo, sprejemajo ali uporabljajo z namenom ali z učinkom nepotrebnega oviranja mednarodne trgovine. Zato smejo biti tehnični predpisi glede trgovine le toliko omejevalni, kot je to potrebno za izpolnitev legitimnih ciljev, pri čemer je treba upoštevati tveganja, ki bi nastala zaradi neizpolnitve le-teh. Taki legitimni cilji so med drugim: potrebe državne varnosti, preprečevanje zlorab, zaščita človekovega zdravja ali varnosti, zaščita življenja in zdravja živali ali rastlin ali okolja. Pri presoji takih tveganj je med drugim treba upoštevati te ustrezne elemente: razpoložljive znanstvene in tehnične informacije, ustrezno predelovalno tehnologijo ali predvidene končne uporabe proizvodov.

2.3 Tehnični predpisi se ne ohranjajo, če okoliščine ali cilji, zaradi katerih so bili le-ti sprejeti, ne obstajajo več, ali če za spremenjene okoliščine ali cilje zadoščajo trgovinsko manj omejevalni ukrepi.

2.4 Če so potrebni tehnični predpisi, obstajajo pa že ustrezni mednarodni standardi ali pa je njihova izdelava v zadnji fazi, jih članice uporabljajo v celoti ali delno kot podlago za svoje tehnične predpise, razen kadar taki mednarodni standardi ali njihovi posamezni deli članicam ne ustrezajo ali niso učinkoviti pri izpolnjevanju njihovih legitimnih ciljev, npr. zaradi osnovnih podnebnih ali geografskih razmer ali osnovnih tehnoloških problemov.

2.5 Članica, ki pripravlja, sprejema ali uporablja tehnični predpis, ki bi lahko bistveno vplival na trgovino drugih članic, na zahtevo druge članice obrazloži upravičenost tega tehničnega predpisa v skladu z določbami iz drugega do četrtega odstavka. Kadarkoli se neki tehnični predpis pripravlja, sprejema ali se uporablja za enega od legitimnih ciljev, ki so izrecno omenjeni v drugem odstavku, in je v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi, se domneva, da ne ustvarja nepotrebnih ovir v mednarodni trgovini, razen če se ne ugotovi drugače.

2.6 Z namenom čim širše harmonizacije tehničnih predpisov članice v okviru svojih možnosti v polni meri sodelujejo pri oblikovanju mednarodnih standardov, ki jih pripravljajo ustrezni mednarodni organi za standardizacijo, za proizvode, za katere so sprejele ali bodo v kratkem sprejele tehnične predpise.

2.7 Članice pozitivno presojajo možnost sprejemanja tehničnih predpisov drugih članic kot enakovredne svojim, četudi se ti predpisi razlikujejo od njihovih lastnih, pod pogojem, da ti predpisi po njihovem mnenju ustrezno izpolnjujejo cilje njihovih lastnih predpisov.

2.8 Kadarkoli ustreza, članice določijo tehnične predpise, ki temeljijo na zahtevah proizvoda, upoštevajoč njegovo funkcionalnost, ne pa obliko ali opisne značilnosti.

2.9 Če ni ustreznega mednarodnega standarda ali če tehnična vsebina predlaganega tehničnega predpisa ne ustreza tehnični vsebini ustreznih mednarodnih standardov, utegne pa tehnični predpis v večji meri vplivati na trgovino drugih članic, članice:

2.9.1 v ustrezni zgodnji fazi objavijo obvestilo v publikaciji, tako da se lahko zainteresirani v drugih članicah seznanijo, da nameravajo uvesti poseben tehničen predpis;

2.9.2 po sekretariatu obvestijo druge članice, kateri proizvodi so zajeti v predlaganem tehničnem predpisu, in na kratko opišejo cilje in razloge za ta predpis. Take notifikacije se pošljejo v ustrezni zgodnji fazi, tako da je še vedno možno predlagati spremembe in upoštevati pripombe;

2.9.3 na zahtevo dostavijo drugim članicam podrobno vsebino ali izvode predlaganega tehničnega predpisa in po možnosti označijo dele, kjer se le-ta bistveno razlikuje od ustreznih mednarodnih standardov;

2.9.4 brez diskriminacije omogočijo drugim članicam dovolj časa za njihove pisne pripombe, jih na zahtevo obravnavajo in te pisne pripombe ter rezultate obravnave upoštevajo.

2.10 Kadar pod pogoji določb v uvodu devetega odstavka pri članici nastanejo ali bi utegnili nastati nujni problemi na področju varnosti, zdravja, varstva okolja ali državne varnosti, lahko ta članica po potrebi opusti take postopke, ki so našteti v devetem odstavku, vendar po sprejetju tehničnega predpisa:

2.10.1 po sekretariatu takoj obvesti druge članice o posebnem tehničnem predpisu in o proizvodih, ki jih ta vključuje, na kratko navede cilj in razloge tehničnega predpisa ter naravo nujnih problemov;

2.10.2 na zahtevo pošlje drugim članicam izvod tehničnega predpisa;

2.10.3 brez diskriminacije omogoči drugim članicam, da dajo pisne pripombe, jih na zahtevo obravnava in te pisne pripombe ter rezultate obravnave upošteva.

2.11 Članice zagotavljajo, da se takoj objavijo sprejeti tehnični predpisi ali pa postanejo dostopni na tak način, da se z njimi seznanijo zainteresirani v drugih članicah.

2.12 Razen v nujnih primerih, omenjenih v desetem odstavku, članice dopuščajo razumen časovni presledek med objavo tehničnih predpisov in njihovim začetkom veljavnosti, da bi imeli proizvajalci v članicah izvoznicah, zlasti pa v članicah državah v razvoju, dovolj časa, da prilagodijo svoje proizvode ali proizvodne metode zahtevam članice uvoznice.

3. člen

Tehnični predpisi, ki jih pripravljajo, sprejemajo in uporabljajo lokalni vladni in nevladni organi

V zvezi z lokalnimi vladnimi in nevladnimi organi na njihovih ozemljih:

3.1 Članice z razumnimi ukrepi, ki so jim na voljo, zagotavljajo, da ti organi ravnajo v skladu z določbami 2. člena, razen obveznosti sporočanja, ki je navedena v odstavkih 9.2 in 10.1 2. člena.

3.2 Članice zagotavljajo, da so tehnični predpisi lokalnih vlad, ki so neposredno pod centralno vlado v članicah, sporočeni v skladu z določbami odstavkov 9.2 in 10.1 2. člena, pri čemer pa se ne zahteva notifikacija za tehnične predpise, katerih tehnična vsebina je v glavnem enaka vsebini tehničnih predpisov, ki so jih že sporočili centralni vladni organi te članice.

3.3 Članice lahko zahtevajo, da preko centralne vlade vzpostavijo stik z drugimi članicami, vključno z notifikacijami, dajanjem informacij, pripombami in razpravami, ki so omenjene v devetem in desetem odstavku 2. člena.

3.4 Članice ne smejo sprejeti nobenih ukrepov, s katerimi bi zahtevale od lokalnih vladnih ali nevladnih organov ali pa bi jih spodbujale, da lahko na svojih območjih delujejo na način, ki bi bil v nasprotju z določbami 2. člena.

3.5 Članice so po tem sporazumu v celoti odgovorne za spoštovanje vseh določb 2. člena. Članice sprejmejo in izvajajo pozitivne ukrepe in mehanizme, ki prispevajo k temu, da določbe 2. člena poleg centralnih vladnih organov upoštevajo tudi drugi.

4. člen

Priprava, sprejetje in uporaba standardov

4.1 Članice zagotavljajo, da njihovi centralni vladni organi za standardizacijo sprejmejo in spoštujejo Kodeks dobrih navad za pripravo, sprejetje in uporabo standardov iz Priloge 3 k temu sporazumu (v nadaljnjem besedilu Kodeks dobrih navad). S primernimi ukrepi, ki so jim na voljo, zagotavljajo, da tako lokalni vladni in nevladni organi za standardizacijo na svojem ozemlju kot tudi regionalni organi za standardizacijo, članice katerih so te države ali organi na njenem ozemlju, sprejmejo in spoštujejo Kodeks dobrih navad. Poleg tega članice ne bodo sprejemale ukrepov, s katerimi bi neposredno ali posredno zahtevale ali spodbujale take organe za standardizacijo, da ravnajo na način, ki ni v skladu s Kodeksom dobrih navad. Obveznosti članic glede usklajenosti organov za standardizacijo z določbami Kodeksa dobrih navad veljajo ne glede na to, ali je organ za standardizacijo sprejel ta kodeks ali ne.

4.2 Organe za standardizacijo, ki so sprejeli ta kodeks in ga upoštevajo, članice priznajo za organe, ki ravnajo v skladu z načeli tega sporazuma.

SKLADNOST S TEHNIČNIMI PREDPISI IN STANDARDI

5. člen

Postopki za presojo skladnosti pri centralnih vladnih organih

5.1 Če se zahteva pozitivna potrditev skladnosti s tehničnimi predpisi ali standardi, članice zagotavljajo, da njihovi centralni vladni organi za proizvode, ki izvirajo z ozemlja drugih članic, uporabljajo te določbe:

5.1.1 postopki za presojo skladnosti se pripravljajo, sprejemajo in uporabljajo tako, da omogočajo dobaviteljem enakih proizvodov, ki izvirajo iz ozemlja drugih članic, dostop na trg pod pogoji, ki niso manj ugodni od tistih, ki veljajo v podobnih okoliščinah za dobavitelje enakih proizvodov domačega porekla ali porekla v katerikoli drugi državi; dostop vključuje pravico dobavitelja do presoje skladnosti v skladu s pravili postopka, ki - če ta postopek to predvideva - vključuje možnost, da dejavnosti v zvezi s presojo skladnosti potekajo v obratih, in možnost, da prejme ustrezen znak;

5.1.2 postopki za presojo skladnosti ne smejo biti pripravljeni, sprejeti ali uporabljeni z namenom, da bi povzročali nepotrebne ovire v mednarodni trgovini. To med drugim pomeni, da postopki za presojo skladnosti ne smejo biti strožji ali pa se uporabljati strožje kot je potrebno, da članica uvoznica pridobi ustrezno zaupanje, da so proizvodi v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi ali standardi, pri čemer je treba upoštevati tveganja, ki bi nastala zaradi neskladnosti.

5.2 Pri izvajanju določb prvega odstavka članice zagotavljajo:

5.2.1 da se postopki za presojo skladnosti izvajajo in končajo čim hitreje in po nič manj ugodnem vrstnem redu za proizvode, ki izhajajo z ozemlja drugih članic, kot za enake domače proizvode;

5.2.2 da se objavi običajno trajanje vsakega postopka za presojo skladnosti ali pa se pričakovani čas trajanja postopka sporoči na zahtevo predlagatelja; po prejemu vloge mora pristojni organ takoj pregledati, ali je dokumentacija popolna, in natančno in v celoti sporočiti vse pomanjkljivosti; pristojni organ mora čim prej, in to natančno in v celoti, predložiti rezultate presoje predlagatelju, tako da lahko po potrebi sprejme ustrezne ukrepe, da se pomanjkljivosti odpravijo; četudi je vloga pomanjkljiva, mora pristojni organ na zahtevo predlagatelja, če je to mogoče, začeti s postopkom; predlagatelj pa mora biti, če to zahteva, obveščen, v kateri fazi je postopek, ter o vzrokih za morebitno zamudo;

5.2.3 da so podatki, ki jih je treba dati, omejeni na podatke, potrebne za presojo skladnosti in določitev pristojbin;

5.2.4 da je treba tajnost podatkov o proizvodih, ki izvirajo z ozemelj drugih članic in so dani v zvezi s postopkom presoje skladnosti, spoštovati enako kot tajnost podatkov o domačih proizvodih ter tako, da so zaščiteni legitimni trgovinski interesi;

5.2.5 da so vse pristojbine za presojo skladnosti proizvodov, ki izhajajo z ozemlja drugih članic, enake pristojbinam, ki se zaračunavajo za presojo skladnosti enakih domačih proizvodov ali proizvodov, ki izvirajo iz katerekoli druge države, pri čemer je treba upoštevati zveze, prevoz in druge stroške, ki nastanejo zaradi različne lokacije obratov predlagatelja in organa za presojo skladnosti;

5.2.6 da izbira kraja za izvajanje postopkov za presojo skladnosti in izbira vzorcev ne bi smeli povzročati nepotrebnih težav predlagateljem ali njihovim predstavnikom;

5.2.7 da se ob spremembi specifikacije proizvoda, potem ko je bila ugotovljena skladnost z veljavnimi tehničnimi predpisi ali standardi, v postopku za presojo skladnosti za spremenjeni proizvod samo presodi, ali je možno zaupati, da je proizvod še vedno v skladu z ustreznimi tehničnimi predpisi in zahtevami;

5.2.8 da obstaja postopek za obravnavo pritožb v zvezi z izvedbo postopka o presoji skladnosti in da se uvedejo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, če je pritožba utemeljena.

5.3 V prvem in drugem odstavku nič ne preprečuje članicam, da ne bi izvajale razumne kontrole na kraju samem na njihovem ozemlju.

5.4 Če je potrebno zagotovilo, da so proizvodi v skladu s tehničnimi predpisi ali standardi in ko obstajajo ustrezne smernice ali priporočila, ki so jih izdali mednarodni organi za standardizacijo, ali pa so le-ta v sklepni fazi, članice zagotavljajo, da jih centralni vladni organi v celoti ali pa samo v ustreznih delih uporabljajo kot podlago za svoje postopke za presojo skladnosti, razen če so take smernice in priporočila ali njihovi deli neustrezni za te članice ob ustrezni obrazložitvi, med drugim iz razlogov, kot so: zahteve državne varnosti, preprečevanje zlorab, zaščita človekovega zdravja ali varnosti, zaščita življenja in zdravja živali ali rastlin ali okolja, osnovni podnebni ali drugi geografski dejavniki, osnovni tehnološki ali infrastrukturni problemi.

5.5. Z namenom, da bi v čim večjem obsegu harmonizirale postopke za presojo skladnosti, članice v okviru svojih možnosti v polni meri sodelujejo pri pripravi smernic in priporočil za te postopke pri ustreznih mednarodnih organih za standardizacijo.

5.6 Če ni ustrezne smernice ali priporočila, ki bi ga izdal mednarodni organ za standardizacijo, ali če tehnična vsebina predlaganega postopka za presojo skladnosti ni v skladu z ustreznimi smernicami in priporočili, ki so jih izdali mednarodni organi za standardizacijo, utegne pa tehnični predpis v večji meri vplivati na trgovino drugih članic, članice:

5.6.1 pravočasno objavijo v publikaciji sporočilo, da nameravajo uvesti posebni postopek za presojo skladnosti na tak način, da se zainteresirani v drugih članicah s tem seznanijo;

5.6.2 po Sekretariatu obvestijo druge članice, kateri proizvodi so zajeti v predlaganem postopku za presojo skladnosti in na kratko opiše cilje in razloge za to. Take notifikacije se pošljejo v ustrezni zgodnji fazi, tako da je še vedno možno predlagati spremembe in upoštevati pripombe;

5.6.3 na zahtevo dostavijo drugim članicam podrobno vsebino ali izvode predlaganega postopka in po možnosti označijo dele, kjer se le-ta bistveno razlikuje od ustreznih mednarodnih smernic in priporočil, ki so jih izdali mednarodni organi za standardizacijo;

5.6.4 brez diskriminacije omogočijo drugim članicam dovolj časa za njihove pisne pripombe, jih na zahtevo obravnavajo in upoštevajo te pisne pripombe ter rezultate obravnave.

5.7 Kadar v zvezi z določbami v uvodu šestega odstavka pri članici nastanejo ali utegnejo nastati nujni problemi pri varnosti, zdravju, varstvu okolja ali državni varnosti, lahko ta članica po potrebi opusti postopke iz šestega odstavka, vendar po sprejetju postopka:

5.7.1 po Sekretariatu takoj obvesti druge članice o posebnem postopku in o proizvodih, ki jih ta zajema, na kratko navede cilj in razloge tega postopka ter naravo nujnih problemov;

5.7.2 na zahtevo pošlje drugim članicam izvod pravil o postopku;

5.7.3 brez diskriminacije omogoči drugim članicam, da dajo pisne pripombe, jih na zahtevo obravnava in upošteva te pisne pripombe ter rezultate obravnave;

5.8 Članice zagotavljajo, da se takoj objavijo sprejeti postopki za presojo skladnosti ali pa postanejo razpoložljivi na tak način, da se z njimi seznanijo zainteresirani predlagatelji v drugih članicah.

5.9 Razen v nujnih primerih, omenjenih v sedmem odstavku, članice dopuščajo primeren časovni presledek med objavo zahtev v zvezi s postopki za oceno skladnosti in njihovim začetkom veljavnosti, da bi imeli proizvajalci v članicah izvoznicah, zlasti pa v članicah državah v razvoju, dovolj časa, da prilagodijo svoje proizvode oziroma proizvodne metode zahtevam države uvoznice.

6. člen

Priznanje presoje skladnosti pri centralnih vladnih organih

Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (MMSTO)

Časovnica

Za ogled celotnega čistopisa z dodatnimi funkcijami prikaza je potrebna prijava v portal.

Obvestilo o uporabi piškotkov

O predpisu

Povezave med predpisi

Področje

Eko-Lex področje

Citati

Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (MMSTO)

Časovnica

Za ogled celotnega čistopisa z dodatnimi funkcijami prikaza je potrebna prijava v portal.

Obvestilo o uporabi piškotkov