TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu, kar pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu lahko vloži banka.

Tožeča stranka ima pa možnost, da toži in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa. Zahteva lahko razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik delnic in obveznic in med višino poplačila, do katere bi bila kot njihov imetnik upravičena v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.

Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti. Zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti izpostavljenih določb ZBan-1 pred Ustavnim sodiščem.