TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se

obdolženi A. A.,

sin D. in T., rojene H., rojen ... v Celju, EMŠO ..., stanujoč ..., Slovenec, državljan Republike Slovenije, s končano pravno fakulteto, po poklicu univ. dipl. pravnik, brez zaposlitve, brez dohodkov, poročen z G., oče dveh polnoletnih otrok, lastnik stanovanja na naslovu bivanja, solastnik stanovanjske hiše približno 250 m², že kaznovan, na prostosti,

iz razloga 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe, da je kot priča v kazenskem postopku krivo izpovedal, ko je 16. 5. 2007 v Mariboru na Okrajnem sodišču v Mariboru, v kazenski zadevi opr. št. III K 671/2005 zoper obdolženega M. N., ki se mu je očitalo kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ, krivo izpovedal, "spominjam se, da sem večkrat sodil R., tudi obsodil sem ga", čeprav je vedel, da R. nikoli ni izrekel obsodilne sodbe,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Postopek nove razsoje je bilo treba končati v roku dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe.

Pri kaznivem dejanju krive izpovedbe se mora lažnost izpovedi nanašati na bistvene oziroma pomembne stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Vsebina krive izpovedbe mora biti takšna, da lahko vpliva oziroma prispeva k odločitvi sodišča v konkretni zadevi. Nevarna je samo lažna izpovedba, ki lahko povzroči napačno odločitev sodišča, pri čemer so lahko relevantne tudi okoliščine, ki niso v neposredni, temveč posredni povezavi s predmetom obravnavanja.

Obdolženčeva lažna izpovedba, da je obsodil osebo, za oprostitev katere naj bi prejel podkupnino, za presojo zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena. Lažna poved, ki jo je izrekel obdolženec, se ne nanaša na bistvene stvari. Tudi če bi obdolženec N. kdaj obsodil, to ne bi bilo ovira za sprejem podkupnine v naslednjem sojenju. Poleg tega je obdolženec govoril po spominu, dejstva o sojenju in obsodbi pa je mogoče kadarkoli preveriti z vpogledom v ustrezne evidence sodišča. Ker na podlagi splošne obdolženčeve izpovedbe, da je R. sodil in ga obsodil, ni mogoče zaključiti, da mu v drugem postopku ni izrekel oprostilne sodbe, obdolženčeva kriva izpovedba za presojo kaznivega dejanja krive ovadbe ni bistvena oziroma pomembna.