TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožečima strankama njune stroške revizijskega postopka v znesku 2.752,32 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Očitek o storitvi procesne kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi v tem okviru implicite uveljavljan očitek nadaljnje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, sta prvič uveljavljana v reviziji in gre zato za nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Na ti kršitvi pritožbeno sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se glede teh v reviziji prvič uveljavljanih procesnih očitkov, ki zadevajo način ravnanja sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje niti ni smelo niti moglo opredeljevati.

Protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili.

Naročilo, ki je zaupne narave, sicer res preneha s smrtjo prevzemnika naročila (prvi odstavek 784. člena OZ), vendar pa s tem ne preneha že nastala pričakovana pravica do plačila na podlagi že pred tem izvršenega naročila. V konkretnem primeru je torej terjatev, ki je pod sicer odložnim pogojem, nastala s trenutkom izvršitve naročila (zaključkom zastopanja s strani odvetnika, ki sovpada s trenutkom zaključka denacionalizacijskega postopka), zapadla pa sicer že po odvetnikovi smrti (v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe), podedljiva (2. člen ZD) in sta zato tožeči stranki aktivno stvarnopravno legitimirani stranki. Enak materialnopravni rezultat izhaja tudi iz splošne določbe o prenehanju obveznosti. V skladu z določbo 334. člena OZ obveznost plačila preneha s smrtjo dolžnika ali upnika samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Terjatev plačila za opravljeno storitev v konkretnem primeru ni nastala glede na osebne lastnosti prvotnega (umrlega) upnika, temveč glede na njegovo do tedaj že opravljeno delo.

Revidentka ima sicer načelno prav, ko opozarja na možnost obstoja objektivnega elementa oderuškosti – torej nesorazmerja med opravljeno storitvijo ter višino plačila, kljub opisani ureditvi tarife, vendar pa iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je odvetnik približno dve leti in pol zastopal toženko v zahtevnem denacionalizacijskem postopku in da je zaradi svoje strokovnosti uspel. Dogovor je bil sicer takšen, da v primeru neuspeha ne bi prejel nikakršnega plačila (navkljub temu, da je mandatna pogodba celo pogodba prizadevanja in ne rezultata). Nepremičnine so bile na revidentkino zahtevo vrnjene denacionalizacijski upravičenki, katere dedinja je, in zato nesorazmerja dajatev ni. Ob takšnih ugotovitvah revizijski očitek, da je bil dogovor o zastopanju podpisan šele leta 2006, postopek pa je sicer potekal skupaj 16 let, ne more biti pravno upošteven.

Glede subjektivnega elementa oderuškosti pogodbe sta sodišči poudarili, da sta bili pogodbeni stranki v zaupnem razmerju in da sta se poznali že od prej, ko jo je odvetnik prav tako zastopal, da ga je v tej zadevi ponovno zaprosila za zastopanje, da ji je bila že prej vrnjena nepremičnina, da je bila torej s poteki postopkov, povezanih z vračanjem nacionaliziranega oziroma podržavljenega premoženja, že seznanjena. Toženka sicer tudi ni zatrjevala ali izpovedovala o kakšni konkretni pravno upoštevni prisili, zlorabi oziroma stiski. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je izpodbijani pravni zaključek, da dejstvo, da je toženka iz Južnoafriške Republike in da ne pozna slovenskega jezika in slovenske pravne ureditve, ne izkazuje njene odvisnosti, lahkomiselnosti ali stiske, pravilen.

Revizijsko sklicevanje na 82. člen OZ o razlagalnih metodah pogodbenih določil pomeni nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Revidentka namreč v pritožbi teh očitkov, ki so tako dejanske (trditve o drugačnem dogovoru od izrecno zapisanega), kot tudi materialno pravne narave (opustitev predpisanih dopolnilnih razlagalnih metod pogodbenih določil), ni uveljavljala.