TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika, ugodi in se sodba Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11688/2017 z dne 16. 4. 2021, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020, razveljavi.

II. Kazen 8 (osmih) let zapora, določena na podlagi prvega odstavka 115. člena in drugega odstavka 34. člena Kazenskega zakonika s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11688/2017 z dne 7. 3. 2019, se izreče.

Na podlagi prvega odstavka 56. člena Kazenskega zakonika se obdolženemu A. A. v izrečeno kazen zapora všteje čas pripora in predčasnega prestajanja kazni od 23.40 ure dne 13. 3. 2017 do 16.50 ure dne 22. 10. 2019 ter čas prestane kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru III K 11688/2017 z dne 1. 6. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 11688/2017 z dne 16. 4. 2021 ter sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 11688/2017 z dne 21. 2. 2022.

Oškodovanega B. B. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom zaradi poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku napoti na pravdo.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženega A. A. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka zaradi poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku. Obdolženec je v tem delu dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenih zagovornikov, odvetnice Tanje Kompara in odvetnika dr. Mihe Šošića, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovanca, Odvetniške pisarne Matjašec, d. o. o., prej Odvetniška pisarna Žiger, d. o. o., iz Maribora, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

III. V ostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.

Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.