Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (ReNPPND0914)

Na podlagi 11. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 27. maja 2009 sprejel

Nasilje v družini se pojavlja ne glede na socialno-ekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine družinskih članic in članov (v nadaljnjem besedilu: članov). Po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS, št. 16/08) je nasilje vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje družinskega člana. Gre za vprašanje zlorabe družbene moči, potrebe po prevladi in nadzorovanju ene osebe nad drugo. Tovrstni vedenjski vzorci so posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma ter med starši in otroki. Nasilje v družini je pogosto v razmerjih, v katerih ga dovolijo ali celo jemljejo za družbeno sprejemljivo vedenje.

Družina kot temeljna skupnost naj bi bila varno okolje, ki omogoča potešitev osnovnih bioloških, duševnih in socialnih potreb. Kadar ne deluje kot varno okolje, utrpijo največjo škodo njeni najranljivejši člani, med katere gotovo sodijo otroci. Ti nimajo razvitih obramb, s katerimi se obvarujejo destruktivnih vplivov okolja odrasli ljudje. Prav tako otroci nimajo socialne moči, da bi si poiskali pomoč zunaj družine ali si celo izbrali drug dom. V podobnem položaju so velikokrat tudi najstarejši člani družin in invalidi. Statistika dokazuje še, da so pogosteje izpostavljene nasilju v družini ženske. K temu prispeva patriarhalno usmerjena družba, v kateri imajo moški višji socialno-ekonomski položaj.

Nasilje v družini zajema različne oblike: fizični (telesni) napad, prisiljevanje v spolne odnose, spolno zlorabo, posilstvo, grožnje, ustrahovanje, ekonomsko nasilje, opustitev dolžne skrbi oziroma zanemarjanje in podobno. Še vedno se to nasilje velikokrat dojema izključno kot zasebna zadeva. »Zapoved molka« oziroma pretirane lojalnosti pa je izjemno škodljiva in neetična, ko se znotraj družine dogajajo zlorabe oziroma nasilje. Nesprejemljivost zapovedi molka je predvsem v tem, da zahteva lojalnost žrtev, s čimer se krog nasilja v družini oži ter onemogoča pomoč okolice in pristojnih organov.

Nasilje v družini je splošni družbeni problem, saj posega v temeljne človekove pravice. Tak pogled nanj je izražen tudi v Kazenskem zakoniku (KZ-1, Uradni list RS, št. 55/08 in 66/08-popr.), ki je začel veljati prvega novembra 2008. V poglavju Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke je nasilje v družini določeno kot samostojno kaznivo dejanje.

Mednarodno pravo človekovih pravic mora biti v celoti preneseno v domačo zakonodajo, tako da omogoča tudi učinkovite preventivne in kurativne ukrepe v zvezi z nasiljem v družini. Dolžnost države je med drugim, da ozavešča, preprečuje, raziskuje, rešuje in kaznuje nasilje. Države, ki dovoljujejo, da kršitve človekovih pravic v zasebni sferi niso obravnavane in kaznovane, kršijo dolžnost ščititi človekove pravice, ki izhajajo iz mednarodnega prava.

Bistveno pri opredelitvi nasilja v družini torej je, da ena oseba zlorablja svojo (pre)moč nad drugo, s katero je ali je bila v posebnem duševnem razmerju. Ta njun čustveni odnos lahko izhaja iz sorodstvenih vezi ali partnerske zveze (zakonska, zunajzakonska, istospolna skupnost). Čeprav raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja v družini ženske in otroci, se nacionalni program ne omejuje samo na njihovo varstvo, ampak zajema tudi varstvo moških žrtev, nasilje nad starejšimi družinskimi člani ter zlorabe nad osebami z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami.

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) je strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od leta 2009 do 2014. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Konkretne naloge in dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov bodo opredeljene v akcijskih načrtih (12. člen ZPND), ki bodo izdelani vsaki dve leti ter bodo natančno določali časovne roke in izvedbene načine.

Temeljni akt za pripravo nacionalnega programa je Ustava Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06). Ustava opredeljuje Republiko Slovenijo kot demokratično, pravno in socialno državo, ki zagotavlja uživanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem, ne glede na narodnost, raso, spol, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino. Po ustavi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Otroci v Republiki Sloveniji po ustavi uživajo posebno varstvo in skrb, človekove pravice in temeljne svoboščine pa v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.

Neposredno pravno podlago za sprejetje nacionalnega programa je Republika Slovenija dobila z ZPND, ki poudarja tri temeljne namene:

1) Opredelitev nasilja v družini – strokovnjaki z različnih področij, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami in povzročitelji nasilja, so doslej pogrešali jasno pravno opredelitev tega pojava, ki naj bi bila izhodišče njihovega dela.

2) Določitev mreže organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini – jasna opredelitev pravil in postopkov, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij pri obravnavanju teh primerov.

3) Določitev ukrepov za varstvo žrtev nasilja v družini – polnoletne žrtve se same odločajo, ali bodo ukrepe uveljavljale na sodišču. Nekateri so določeni že v drugih področnih zakonih, npr. Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08), Zakonu o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo in 14/07 – ZVS), KZ-1 in Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07 – ZSKZDČEU, 68/08). Ukrepi v ZPND tako le dopolnjujejo že obstoječe in jih ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihovega pomena. Ta poudarek je pomemben predvsem pri varstvu mladoletnih žrtev nasilja v družini. Varstvo ogroženih otrok, med katere sodijo tudi mladoletne žrtve nasilja v družini, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo in 101/07 – odločba US) ter je ne glede na vrsto ali vir ogrožanja sistemsko urejeno v družinski zakonodaji. Varstvo otrok pa zahteva tudi drugačne prijeme, saj je dolžnost države slediti otrokovim koristim ne glede na njegovo željo ali pričakovanja. Zato se ZPND glede ukrepov za varstvo mladoletnih žrtev sklicuje na zakonodajo, ki ureja družinska razmerja.

Nasilje kot vsesplošni problem je splošna kršitev temeljnih človekovih pravic, med drugim: pravice do življenja, varnosti, dostojanstva, zaščite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, pravice do enakosti v družini ter do najvišjega možnega standarda telesnega in duševnega zdravja. Leta 1993 je Generalna skupščina ZN sprejela Deklaracijo o odpravi nasilja nad ženskami, prvi mednarodni instrument človekovih pravic, ki se ukvarja izključno z vprašanjem nasilja nad ženskami. Poudarja, da to nasilje krši človekove pravice in temeljne svoboščine žensk, ter postavlja v ospredje odgovornost vlad za njihovo zaščito. Nasilje se dogaja v družini (nasilje v družini, spolno pohabljanje, poškodovanje spolnih organov, kastracija) in v družbi nasploh (posilstvo, spolni napad, spolno nadlegovanje, suženjstvo v gospodinjstvu, prisilna prostitucija, trgovina z ženskami in otroki, seksualni turizem). Nasilje moških nad ženskami je bilo dolgo časa »neviden pojav«, a je v sedemdesetih in osemdesetih letih v zahodnih državah postal viden. Zlasti ustanavljanje zatočišč, nevladnih ženskih organizacij in svetovalnic za ženske, ki želijo sebe in otroke obvarovati pred spolnim nasiljem (posilstvom v partnerski zvezi in zunaj nje, spolnimi zlorabami otrok), je prineslo v domove sporočilo, da je takšno nasilje kršitev posameznikove celovitosti. Do takrat je bilo namreč razumljeno kot zasebni socialni in ne kot temeljni družbeni problem.

Republika Slovenija se je zavezala, da bo spoštovala Splošno deklaracijo človekovih pravic, Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92 in MP, št. 9/92), Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW, Uradni list SFRJ – MP, št. 11/81, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradnem listu RS – MP, št. 9/92), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, Uradni list RS – MP, št. 7/94), Evropsko socialno listino (Uradni list RS, št. 24/99 in 7/99) ter Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja (Uradni list RS – MP, št. 1/94).

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 18. členu poudarja spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, v 16. in 17. členu Evropske socialne listine pa je posebej opredeljena pravica družine do socialne, zakonske in ekonomske zaščite, s poudarkom na pravici mater in otrok do socialne in ekonomske varnosti. Na Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk se nanaša sklep Vlade Republike Slovenije, št. 56000-1/2008/3, z dne 24. 12. 2008, s katerim je bilo pristojnim ministrstvom in vladnim službam naloženo, da preučijo priporočila Odbora za odpravo diskriminacije žensk ter sprejmejo ukrepe za njihovo pravočasno in učinkovito uresničevanje.

Evropski parlament je januarja 2008 sprejel resolucijo (INI/2007/2093 – Towards an European Union Strategy on the Rights of the Child), ki na podlagi KOP predlaga državam članicam, da iz svojih medijskih programov izključijo vse škodljive vsebine za otroke in mladino, ki spodbujajo k nasilju, vključno s trženjem nasilnih videoiger in dostopnostjo do pornografskih spletnih strani (posledično spolne zlorabe otrok).

Zaščita otrok pred trpinčenjem je vključena v številne dokumente Sveta Evrope, ki zadevajo otroke kot posebno ranljivo skupino, pa tudi odnos do žrtev. Iz priporočil izhaja načelno soglasje, da zahteva problematika nasilja v družini ukrepanje v državah članicah in širše, na mednarodni ravni. Priporočilo št. R (90) 2 o družbenih ukrepih v zvezi z nasiljem v družini vključuje splošno preprečevanje in posebne ukrepe. Na obeh ravneh poudarja potrebo po posebni obravnavi otrok in starejših oseb zaradi njihove večje ranljivosti in manjših možnosti dejanskega reševanja problema nasilja v družini. Tudi v Sloveniji so strokovne razprave pogosto spregledale starejše prebivalstvo, ki se srečuje z nasiljem, praviloma znotraj družine. Nedavno je bila pri Svetu Evrope ustanovljena skupina strokovnjakov za uresničevanje in nadaljevanje priporočila iz leta 2002 (Recommendation (2002) 5 of the Committee of Ministers to Member States on the protection of women against violence), ki obravnava vse vidike nasilja nad ženskami, vključno s spolnim. Začela se je pripravljati Konvencija Sveta Evrope o ukrepih proti nasilju nad ženskami in v družini.

V državah članicah Evropske unije je razmeroma malo zakonov, ki se ukvarjajo neposredno z nasiljem v družini. Kljub temu pa obstajajo, čeravno ne pravno zavezujoča, tovrstna priporočila in smernice,(1) ki jih je sprejel Svet Evrope, ter resolucije, ki jih je sprejel in objavil Evropski parlament(2); ki nakazujejo, da je kriminaliziranje nasilja v družini splošno sprejeto in potrebno, če naj posamične države članice izpolnjujejo obveznosti do Evropske Unije. Tako je poudarjeno, da mora biti nasilje v družini določeno in obravnavano kot kaznivo dejanje ter da mora biti osebam z izkušnjo nasilja zagotovljena primerna pravna, finančna in psihološka pomoč (Recommendation 1582, 2002). V splošnem je bila nasilju v družini v Evropskem svetu posvečena še posebna pozornost, saj je bilo prvo priporočilo št. R (85) 4 o nasilju v družini sprejeto že leta 1985 ter se nanaša na psihološke, socialne, kriminološke in pravne vidike s tega področja.

Svet Evrope in Organizacija združenih narodov predlagata državam spremembe obstoječih nacionalnih zakonodaj, saj te določajo celoten okvir obravnave nasilja v družini in pomembno vplivajo na odzivanje na nasilje. Priporočeno je tudi, da se v državah spodbujajo policija, zdravstvo, šolstvo in centri za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: CSD) k oblikovanju usklajenega akcijskega načrta, ki bo opredeljeval dejavnosti za preprečevanje nasilja v družini in v podporo žrtvam nasilja.

Pravna določila, ki urejajo nasilje v družini, morajo biti čim jasnejša, usmerjena k takojšnji fizični ločitvi žrtve od povzročitelja in morebitni odstranitvi tega iz skupnega gospodinjstva. Predstavniki policije, ki pogosto prvi pridejo posredovat na kraj nasilja v družini, morajo dajati natančna in jasna navodila o tovrstnih ukrepih, prav tako pa se morajo v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi in organizacijami izvajati nadaljnji ukrepi, ki so usmerjeni v zaščito osebe z izkušnjo nasilja. Pomembna je tudi uvedba nadzora izvajanja ukrepov.

Sistemskost obravnavanja nasilja v družini je prijem, naravnan k celovitemu pregledu pristojnosti in učinkovitemu sodelovanju različnih institucij. Državi, ki sta poleg usklajenih zakonodajnih sprememb med prvimi uspešno uvedli celovitejše in sistemske rešitve problematike nasilja v družini tudi z medinstitucionalnim sodelovanjem, sta Avstrija in Nemčija.

Akcijski načrt kot operacionalizacija nacionalnega programa navadno določa konkretne cilje. Sprejetje tega načrta, kot nadaljevanje nacionalnega programa, je predlagano tudi v priporočilih Evropske Unije in v nekaterih državah so ga že sprejeli (Finska, Španija, Norveška, Belgija, Velika Britanija). Največkrat se oblikuje s sodelovanjem nevladnih organizacij in dopolnjuje zakonodajo, ki se nanaša na nasilje v družini. V Belgiji kot primeru dobre prakse s tega področja je preprečevanje nasilja v družini nacionalna prednostna naloga – v svoj akcijski načrt (2001) so sprejeli različne ukrepe za preprečevanje, kaznovanje in podporo žrtvam ter ukrepe, ki se nanašajo na nasilne osebe.

Eden večjih problemov v razviti družbi je nedosledno izvajanje veljavnih zakonov ali priporočil oziroma velik razkorak med zakoni in njihovim izvajanjem. Poleg samih sprememb zakonodaje je državam v velik izziv prav zagotavljanje njenega učinkovitega izvajanja. Kot dober ukrep v tem pogledu se je izkazala ustanovitev posebnega organa, v Avstriji npr. intervencijskih centrov za preprečevanje nasilja v družini. Ti dajejo žrtvam nasilja v družini pomoč in podporo ter povezujejo vse vključene stranke – policijo, sodstvo, organizacije za mladostnike, zavetišča za ženske idr. Intervencijski center kot nevladna organizacija tesno sodeluje z državnimi organi (predvsem s policijo), ki zagotavljajo pomoč osebam z izkušnjo nasilja, in tako pripomore k izvajanju ukrepov, ki se nanašajo na pravice žrtev nasilja. Druga funkcija, ki jo ti centri opravljajo, je pomoč in podpora žrtvam med samim sodnim procesom.

Po vzoru Norveške, ki je leta 2000 vzpostavila akcijski program za preprečevanje nasilja v družini, bi bilo v Sloveniji smiselno ustanoviti intermediarno skupino, ki bi poskrbela za spremembe na tem področju. Norveška skupina, ki vključuje tudi predstavnike ministrstev, usklajuje splošne akcije za preprečevanje nasilja v družini in številne iz akcijskega programa. Ena od njih je bila uvedba delovne skupine, katere cilj so tudi nekatere spremembe v zakonodaji. Nekoliko več pozornosti je namenjeno izobraževanju strokovnih delavcev, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, in delu s povzročitelji nasilja.

Podobno funkcijo ima irski Nacionalni odbor za preprečevanje nasilja nad ženskami, ki je bil ustanovljen leta 1997. V njegovem okviru poskušajo vzpostavljati, razvijati in izvajati medijske kampanje na regionalnih in lokalnih ravneh ter znotraj regionalnih in lokalnih struktur. Predvsem ženske spodbujajo, da se odločajo za iskanje pomoči ter prijavljajo nasilje in njegove povzročitelje. Odbor ima tudi usklajevalno in svetovalno vlogo pri razdelitvi sredstev ter vodi razvoj različnih politik in deluje na tem področju.

Nasilje v družini se dogaja v zasebnih prostorih, zaradi česar laže ostaja skrito in ga je teže prepoznati kakor nasilje, ki poteka na javnih krajih. Na različne oblike nasilja v družini strokovne službe zato praviloma naletijo šele, ko traja dalj časa in se nemalokrat pokaže v usodnih posledicah.

Najpogostejše težave pri ugotavljanju obsega in vrst nasilja v družini so:

Na nacionalni ravni so žrtvam na voljo različne oblike pomoči (CSD, nevladne organizacije, telefoni, internet), vendar je njihova dostopnost (zlasti programov nevladnih organizacij) po območjih razporejena neenakomerno. Vprašanje dostopnosti ustreznih programov pomoči je pomembno zlasti za:

Edini organ v Sloveniji, ki je do sprejetja ZPND zbiral uradne statistike na tem področju, je bilo Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Ukrepanje policistov pri posredovanju zaradi nasilja je kompleksno. Prvič zato, ker družina v vseh svojih oblikah pripada zasebni in hkrati javni sferi. Državni poseg mora zato spoštovati pravico do zasebnega življenja. Drugič, ker je nasilje v družini trdno zakoreninjeno v tradicijah patriarhalne slovenske skupnosti.

Policija, ki je navadno prva poklicana k posredovanju, mora žrtev nasilja v družini zaščititi pred neposredno ogroženostjo in jo seznaniti z možnimi oblikami pomoči. Zpol v 39. a členu daje policiji možnost, da povzročitelju prepove približevanje določenemu kraju ali osebi. Ta ukrep lahko izreče ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek z elementi nasilja, ali če je bil zaloten pri tem kaznivem dejanju ali prekršku ali če obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozil življenje, osebno varnost ali svobodo druge osebe, s katero je ali je bil v bližnjem razmerju. Takšno policijsko dejanje ima tudi simbolični pomen, saj kaže na težo nasilnega dejanja in poudarja povzročiteljevo odgovornost. Pomembno je zagotoviti trajno spremembo vedenja nasilneža, pomagati žrtvi (z otroki) z izkušnjo nasilja, da predela travmatično izkušnjo in zagotoviti, da celotna družba dojame nasilje kot nesprejemljivo obliko vedenja.

Od leta 1999 policija pri vsakem zaznanem kaznivem dejanju opredeli tudi razmerje med povzročiteljem in žrtvijo nasilja. Tako je zaznala 1502 kaznivi dejanji nasilja v družini v letu 2000, 1952 v letu 2001, 2224 v letu 2002, 2837 v letu 2003, 2607 v letu 2004, 3009 v letu 2005, 2999 v letu 2006 in 4329 v letu 2007. Iz podatkov je razvidno, da število zabeleženih oziroma prijavljenih tovrstnih kaznivih dejanj strmo narašča. Razlog je najbrž večja ozaveščenost in pozornost javnosti, ne pa več nasilja v družini. V zadnjem obdobju se namreč veliko govori o nasilju, poudarja se nedopustnost takšnih dejanj, organizirane so številne konference in mediji o tem izčrpno poročajo. V skladu z naraščanjem števila kaznivih dejanj nasilja v družini narašča tudi število osumljencev in žrtev (preglednica 1).

Preglednica 1: Število osumljencev in žrtev kaznivih dejanj nasilja v družini v obdobju 2000–2007

+----------------------+----------------------+----------------+
|         Leto         |  Štev. osumljencev   |  Štev. žrtev   |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2000         |         1199         |      1392      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2001         |         1447         |      1670      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2002         |         1656         |      1974      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2003         |         1878         |      2251      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2004         |         1941         |      2284      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2005         |         2110         |      2413      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2006         |         2103         |      2450      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2007         |         2289         |      2714      |
+----------------------+----------------------+----------------+

CSD, katerih javno pooblastilo in naloge izhajajo iz Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr. in 41/07 – popr.) so z ZPND dobili dodatno nalogo, da na zakonski podlagi zbirajo podatke, ki jih potrebujejo za obdelavo osebnih podatkov in zbiranje po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Za pripravo nacionalnega programa je pomembna tudi statistika CSD. Iz nje je razvidno število vodenih obravnav otrok v letu 2007, prve socialne pomoči, stanje v varnih hišah, materinskih domovih ter kriznih centrih za otroke in mladostnike.

V letu 2007 so CSD obravnavali 4012 otrok z izkušnjo nasilja v celotni Sloveniji: 1316 zaradi suma o neustreznem ravnanju, 1098 zaradi zanemarjanja, 814 je bilo med njimi žrtev psihičnega in 369 žrtev telesnega nasilja, 266 otrok so obravnavali zaradi prijave suma kaznivega dejanja in 149, ker so bili žrtve spolne zlorabe. Podrobni podatki po regijah so prikazani v preglednici 2.

Preglednica 2: Pregled podatkov CSD o primerih nasilja – vodene obravnave otrok v letu 2007

Tabela ( Priloga PDF )

V Sloveniji imamo 24 varnih hiš za ženske in materinskih domov, v katerih je skupaj na voljo približno 110 sob in 330 ležišč, treba pa je poudariti, da materinski domovi v osnovi niso namenjeni reševanju problematike nasilja v družini. Poleg naštetih programov (preglednici 3 in 4) v okviru preprečevanja nasilja delujejo še nekateri, ki vključujejo psihosocialno pomoč posameznikom in družinam. Vsi se financirajo iz programov socialnega varstva. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva v obdobju 2006–2010 (Uradni list RS, št. 39/06) predvideva do leta 2010 širitev mreže po vseh statističnih regijah do okvirno 350 mest.

V preglednici 3 so na voljo podatki o številu uporabnic oziroma uporabnikov materinskih domov. Ti kažejo, da se je zasedenost v decembru 2008 glede na december 2007 povečala za 30 %.

Preglednica 3: Število uporabnic oziroma uporabnikov materinskih domov (MD) v Sloveniji

Tabela ( Priloga PDF )

Preglednica 4: Število uporabnic oziroma uporabnikov varnih hiš (VH) v Sloveniji

Tabela ( Priloga PDF )

V preglednici 4 so podatki o številu uporabnic oziroma uporabnikov varnih hiš v Sloveniji. Razlika v zasedenosti varnih hiš je v decembru 2007 in decembru 2008 manjša kakor pri materinskih domovih, saj se je zasedenost v varnih hišah povečala le za 1,6 %.

Pri programih materinskih domov in zavetišč za ženske se kot merilo upošteva število uporabnikov, raznovrstnost dejavnosti posameznega izvajalca in nujni materialni stroški, potrebni za izvajanje programa. Pri materinskih domovih in pri zavetiščih za ženske se pri dodeljevanju sredstev upoštevata tudi prostorska zmogljivost in specifičnost programa (npr. delovanje na več lokacijah, zagotavljanje dežurstva pri kriznih namestitvah).

V Sloveniji imamo sedem kriznih centrov za mladostnike, in sicer v Celju, Krškem, Lj. Bežigradu, Mariboru, Murski Soboti, Radovljici in Slovenj Gradcu, ter enega za otroke do starosti šest let v Grosupljem, ki deluje od prvega septembra 2007. Preglednica 6 prikazuje, da so prvo socialno pomoč v letu 2008 skupno ponudili 1228 otrokom in mladostnikom, 420 otrok in mladostnikov pa je v letu 2008 prebivalo v kriznem centru za mladostnike. Skupno število vseh prenočitev v letu 2008 je bilo 5912, povprečna dolžina bivanja v kriznem centru za mladostnike je bila 14,47 dneva; po visokem številu povprečnih dni bivanja otroka izstopa Krizni center za mladostnike v Murski Soboti.

Glede na statistične podatke iz leta 2007 (preglednica 5) se je število uporabnikov prve socialne pomoči v letu 2008 povečalo za več od polovice, in sicer za 60,02 %, naraslo je tudi število vseh prenočitev v kriznem centru za mladostnike (za 14 %) in povprečno število dni bivanja otroka (za 27 %). Število otrok in mladostnikov, ki so prebivali v kriznem centru za mladostnike, se je od leta 2007 do 2008 sicer zmanjšalo, vendar le za 1,90 %.

Preglednica 5: Statistika uporabnikov kriznih centrov za mladostnike (KCM) v letu 2007

+------+--------------+---------------+-------------+----------+
| Leto |    Štev.     |Štev. otrok in |  Štev. vseh |Povprečno |
|      | uporabnikov  | mladostnikov, |  prenočitev |štev. dni |
|      |prve socialne |ki so bivali v |             | bivanja  |
|      |    pomoči    |      KCM      |             |  otroka  |
+------+--------------+---------------+-------------+----------+
|2007  |           491|            428|         5103|     10,59|
+------+--------------+---------------+-------------+----------+

Preglednica 6: Statistika uporabnikov kriznih centrov za mladostnike (KCM) v letu 2008

+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|2008       |    Štev.    | Štev. otrok | Štev. vseh|  Povprečno   |
|           | uporabnikov |     in      | prenočitev|  štev. dni   |
|           |prve socialne|mladostnikov,|           |   bivanja    |
|           |   pomoči    |ki so bivali |           |  otroka in   |
|           |             |    v KCM    |           | mladostnika  |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|CELJE      |          175|           56|       1088|            19|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|GROSUPLJE  |            4|           40|        546|         13,65|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|KRŠKO      |           87|           60|        890|         14,83|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|LJ.        |          159|           72|        772|         10,72|
|BEŽIGRAD   |             |             |           |              |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|MARIBOR    |          122|           89|       1107|         12,44|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|MURSKA     |          171|           32|        950|            30|
|SOBOTA     |             |             |           |              |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|RADOVLJICA |          110|           43|        388|          9,02|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|SLOVENJ    |          400|           28|        171|           6,1|
|GRADEC     |             |             |           |              |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|SKUPAJ     |         1228|          420|      5.912|        115,76|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+

Glede podatkov o kriznih centrih za mladostnike je treba poudariti, da so zajeti vsi uporabniki, ki se zatečejo v krizni center za mladostnike za kratkotrajno namestitev, čeprav ni vedno vzrok nasilje, temveč tudi vzgojne težave in primeri, ko otroci ostanejo brez staršev – za prehodno obdobje pred namestitvijo v rejniško družino ali zavod.

Za preprečevanje nasilja, zagotavljanje učinkovitejše pomoči v primerih nasilja nad otroki in uspešno ozaveščanje o tej problematiki je bil v partnerstvu med ministrstvoma za delo, družino in socialne zadeve ter za šolstvo in šport marca 2006 prvič izveden skupen projekt z naslovom »Odrasli smo tu, da ti pomagamo« za vse osnovnošolce v Sloveniji.

Kot del projekta so vsi osnovnošolci prejeli informativno zloženko s ključnimi informacijami o tem, katere oblike nasilja obstajajo, v njej so navedeni stiki za svetovanje in pomoč ter ključno sporočilo, da naj se ob morebitnem nasilju obrnejo na odraslo osebo, ki ji zaupajo, da jim bo pomagala iz tega položaja. Poleg tega je bila ena razredna ura posvečena izključno osvetlitvi problematike nasilja, vzrokov in posledic nasilnih odnosov ter oblikam pomoči. Tako so učenci dobili informacije o svojih temeljnih pravicah in o spoštovanju pravic drugih, znanje, kako prepoznati nasilje in kako ravnati, če doživljajo, opazujejo ali izvajajo nasilje, ter informacije, na koga se obrniti po pomoč ob morebitnem nasilju, bodisi da se dogaja v šoli bodisi na igrišču ali doma.

Pomembno je, da otrokom in mladostnikom država zagotovi različne, njim poznane in dostopne možnosti, da o svojih težavah in stiskah obvestijo odrasle, ki jim lahko in so jim dolžni pomagati. Zato je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru projekta z naslovom »Odrasli smo tu, da ti pomagamo« sprejelo tudi odločitev, da odpre in financira brezplačno anonimno modro številko (080 1552) – telefon Petra Klepca, na katero lahko otroci in mladostniki pokličejo ob morebitnem nasilju. S to možnostjo so bili seznanjeni tudi v omenjeni zloženki in razredni uri. Poleg dostopnosti takšna oblika pomoči otroku ali mladostniku omogoča, da ostane anonimen, kar povečuje občutek varnosti. Čeprav ne gre za osebni stik, se vzpostavi neposreden dialog z usposobljenim strokovnjakom, ki usmerja pogovor in spodbuja otroka ali mladostnika k iskanju možnih rešitev. Pri tem ima ta možnost soodločati pri načrtovanju pomoči, kar pomembno prispeva k njegovi dejavni vlogi pri iskanju izhoda iz nastalega položaja.

Ker so krizni centri za mlade namenjeni otrokom in mladostnikom, ki se iz različnih razlogov (zlasti nevzdržnih razmer v družini, pogosto povezanih z nasiljem in zlorabo) znajdejo v stiski, ter so jim dostopni 24 ur na dan, je telefonski klic urejen s preusmerjanjem z omenjene brezplačne modre številke na najbližjega od sedmih kriznih centrov za mlade. Prednost vključevanja teh centrov v takšno obliko pomoči je tudi, da otrokom in mladostnikom poleg strokovne podpore in svetovanja po potrebi lahko ponudijo takojšnjo varno namestitev.

Od konca 80. let so se z nasiljem nad ženskami in otroki kot najpogostejšimi žrtvami nasilja v družini in žrtvami nasilja nasploh ukvarjale predvsem nevladne organizacije ter so zanje prve razvile posebne strokovne oblike pomoči. Nasilje v družini vse do sredine 90. let ni bila klasična tema socialnovarstvenih institucij. Država je začela financirati te programe prek rednih javnih razpisov socialnega varstva in jih danes financira v obsegu, predvidenem z Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva 2006–2010. V mreži pomoči žrtvam nasilja delujejo različni programi: materinski domovi (ki prvotno niso namenjeni tem žrtvam), varne hiše, zatočišča in krizni centri za žrtve nasilja. Država sofinancira deset materinskih domov, 13 varnih hiš in tri krizne centre. Za žrtve nasilja se izvaja več programov psihosocialne pomoči in krizni telefoni, za storilce nasilnih dejanj pa poseben program svetovanja.

Prihodnji razpisi bodo usmerjeni v spodbujanje novih oblik pomoči za žrtve nasilja s posebnimi potrebami in programov za delo s povzročitelji nasilja. Naslednja socialnovarstvena resolucija bo sledila nadaljnjemu razvoju mreže nevladnih organizacij za potrebe preprečevanja nasilja v družini.

V zvezi z nasiljem v družini so bile opravljene redke raziskave nekaterih tipov nasilja, ki so geografsko, časovno, vsebinsko ali disciplinarno omejene. Edino obsežnejšo empirično tako raziskavo sta po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v letu 2005 izvedla Znanstveno-raziskovalno središče Koper Univerze na Primorskem in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. V okviru projekta »Analiza družinskega nasilja v Sloveniji – predlogi preventive in ukrepov« sta pripravila in izvedla javnomnenjsko raziskavo »Nasilje v družinah« na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Republike Slovenije. Velikost končnega (anketiranega vzorca) je bila 1006 anketirancev. Fakulteta za družbene vede pa je opravila analizo medijske predstavitve nasilja v družini. Z namenom ugotoviti kakšne so potrebe žrtev nasilja, kakšne so vrste nasilja, kakšen je prag nasilja, kdo so posebej ranljive skupine, kakšna je pogostost nasilja, oceniti ustreznost in učinkovitost odzivnosti pristojnih institucij ter posledično vzpostavitev sistema zbiranja podatkov sta Urad za enake možnosti in Policija sofinancerja projekta Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih v okviru Ciljno-raziskovalnega programa, ki se je začel izvajati leta 2008 in se bo zaključil leta 2011.

Strokovnjaki Znanstveno-raziskovalnega središče Koper Univerze na Primorskem so oblikovali anketni vprašalnik, sestavljen iz osmih vsebinskih sklopov in 67 vprašanj.

Na vprašanje, ali ste osebno doživeli nasilje v družini, je odgovorilo pritrdilno 23,7 % anketiranih, nikalno pa 76,3 %. Med tistimi, ki so osebno doživeli izkušnjo nasilja v družini, je 73 % vprašanih izjavilo, da se je to zgodilo v družini, v kateri so odraščali, 38,6 % pa, da v družini, v kateri so živeli kot odrasli (nekaj jih ima torej izkušnjo nasilja iz otroštva in nekaj iz partnerskega odnosa). Statistično značilne razlike v odgovorih glede na spol anketiranih nakazujejo, da je bilo med tistimi, ki so osebno doživeli nasilje v družini, v kateri so živeli kot odrasli, bistveno več žensk (71,4 %; moških 28,6 %).

Med anketiranci je 33,1 % takih, ki poznajo vsaj eno družino, v kateri je klofuta otrokom običajno kaznovanje; 56,1 % jih pozna vsaj eno družino, v kateri je vsakdanji način komunikacije kričanje na otroka; 22,4 % jih pozna vsaj eno družino, v kateri se izvaja vsaj ena izmed oblik nasilja nad ženo, in 7,5 % jih pozna vsaj eno družino, v kateri se nasilje izvaja nad možem. Velika večina anketirancev (86,4 %) pa ne pozna niti ene družine, v kateri bi se izvajalo nasilje nad starejšimi.

Preglednica 7: Stališča o nasilnosti posameznih dejanj

+--------------------------------+--------+--------+
|Ali je naslednje dejanje nasilno|Da (v %)|Ne (v %)|
|ravnanje?                       |        |        |
+--------------------------------+--------+--------+
|Klofuta                         |    63,6|    36,4|
+--------------------------------+--------+--------+
|Pregledovanje žepov             |    49,3|    50,7|
+--------------------------------+--------+--------+
|Grožnja                         |    83,0|    17,0|
+--------------------------------+--------+--------+
|Besedno poniževanje posameznika |    87,4|    12,6|
+--------------------------------+--------+--------+
|Odpiranje pisem                 |    67,9|    32,1|
+--------------------------------+--------+--------+
|Nadzor nad finančnimi sredstvi  |    61,9|    28,1|
|partnerja                       |        |        |
+--------------------------------+--------+--------+
|Siljenje v spolnost             |    92,4|     7,6|
+--------------------------------+--------+--------+
|Ustrahovanje                    |    93,1|     6,9|
+--------------------------------+--------+--------+
   Vir: Luthar, B., in Jontes, D., 2006.

Po mnenju anketirancev so najpogostejše žrtve nasilja ženske (77,9 %) in otroci (71,4 %), redkeje pa starejši (24,5 %), starši (19,4 %) in moški (2,6 %). Na prvo mesto po pogostosti so anketiranci postavili fizično nasilje, na drugo psihično, na tretje spolno in na četrto ekonomsko nasilje. Vprašani so se v raziskavi tudi izrekali, ali gre pri posameznih dejanjih za nasilje ali ne. Odgovori so predstavljeni v preglednici 7.

Ugotavljalo se je še, kdaj bi anketiranci zagotovo poklicali policijo: 55,7 % bi jih to storilo, če bi njihov sosed pretepal otroka, 48,5 %, če bi vedeli za izvajanje duševnega nasilja nad otrokom, 40,7 %, če bi vedeli za fizično nasilje nad možem ali ženo, 70,6 % pa ob fizičnem nasilju nad starejšo osebo. Po mnenju anketirancev so pri ozaveščanju družbe o resnosti problematike nasilja v družini zelo pomembni mediji, saj jih kar 87,7 % odgovarja, da informacije o tem pridobivajo iz medijev. 58,5 % anketirancev meni, da imajo mediji pri obveščanju javnosti o nasilju v družini pozitivno vlogo, saj razkrivajo probleme, ki bi sicer ostali zamolčani, in povzročitelje nasilja. Po prepričanju nekaterih javna obravnava primerov hitreje privede do kaznovanja povzročiteljev nasilja. 13,4 % anketirancev pa meni, da imajo mediji pri teh temah negativno vlogo, saj pretiravajo, pišejo senzacionalistično, da bi pritegnili občinstvo in dvignili naklado oziroma gledanost. Dobra tretjina (39 %) odgovorov razkriva mnenje, da mediji dovolj upoštevajo pravico varovanja osebnih podatkov žrtve, tretjina pa se jih s tem ne strinja (29,3 %).

V raziskavi so preverjali tudi, kako učinkoviti se zdijo anketirancem načini izvedbe preventivnih akcij. Daleč najučinkovitejša se jim zdi uvedba strožjih kazni za povzročitelje (81,1 % vprašanih), najmanj učinkoviti pa so po njihovem mnenju: razdeljevanje biltenov in letakov, veleplakati, radijski oglasi in spletno oglaševanje. Večina jih je seznanjena z obstojem anonimnega telefona (97,9 %), društev za pomoč žrtvam nasilja v družini (94,8 %), vendar pa je zelo malo takih, ki poznajo koga, za katerega vedo, da je poklical po anonimnem telefonu (9,7 %) ali poiskal pomoč pri katerem od društev (9,2 %). Če bi anketiranci postali žrtve nasilja v družini, bi se najprej obrnili na svoje prijatelje (39,1 %), policijo (36,7 %), drugega družinskega člana (30,8 %), CSD ali svetovalno službo (26,5 %), anonimni telefon (22,2 %), osebnega zdravnika ali specialista (13,8 %).

Anketiranci, ki ne odobravajo razveze zakonske skupnosti, kažejo večjo stopnjo dopuščanja posameznih nasilnih ravnanj, kakršna so klofuta, pregledovanje žepov, besedno poniževanje, odpiranje pisem, kontrola nad finančnimi sredstvi partnerja oziroma partnerke in siljenje v spolni odnos, ter so bolj nagnjeni k viktimizaciji žrtev (ženska, ki jo mož udari, si je včasih tudi sama kriva), opravičevanju oziroma upravičevanju nasilja (udarec iz ljubosumja pomeni resnično ljubezen) in relativiziranju nasilnih dejanj (prepovedovanje stikov z drugimi osebami ni nasilno dejanje).

Tisti, ki menijo, da bi moral imeti glavno besedo v družini zgolj mož, izražajo v anketi višjo stopnjo dopuščanja posameznih nasilnih dejanj. Hkrati se v odgovorih nakazujejo razlike med tistimi, ki so verni in redno obiskujejo verske obrede, tistimi, ki so verni in ne obiskujejo verskih obredov, ter tistimi, ki niso verni; prvi izražajo višjo stopnjo dopuščanja posameznih nasilnih dejanj, predvsem onih, pri katerih ne gre za neposredno fizično, temveč za psihično nasilje ali poseganje v zasebnost (npr. pregledovanje žepov, odpiranje pisem, kontrola nad finančnimi sredstvi, ustrahovanje).

Anketiranci, ki se strinjajo z izjavo, da je skrb za dom bolj žensko opravilo, izražajo višjo stopnjo strpnosti do posameznih nasilnih ravnanj v primerjavi s tistimi, ki se z izjavo ne strinjajo (npr. besedno poniževanje posameznika je nasilno dejanje za 78,7 % tistih, ki se z izjavo strinjajo, in za 92 % tistih, ki se z izjavo ne strinjajo; siljenje v spolni odnos je nasilno dejanje za 85 % tistih, ki se z izjavo strinjajo, in za 96,8 % tistih, ki se z izjavo ne strinjajo).

Strokovnjaki Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so izdelali poročilo, v katerem so analizirali pojavnost nasilja družini v slovenskih medijih med letoma 1985 in 2006. V poročilu navajajo te ugotovitve:

Strokovnjaki navajajo nekaj pomembnih smernic za to področje. Pri poročanju medijev o nasilnem dogodku bi bilo treba spremeniti prakso, da ga prevečkrat povezujejo z zunanjimi vzroki in ne s povzročiteljem nasilja v družini. Prav zaradi dokazano močnega medijskega vpliva na oblikovanje vedenjskih vzorcev, oblikovanje spolnih vlog in posledično stereotipnega vedenja bi bilo treba zlasti televizijske hiše spodbujati k ponazarjanju pozitivnih družbenih vrednot. V televizijski produkciji za otroke (risanke, otroški filmi) se nasilje ne bi smelo prikazovati. Ozaveščanje širše javnosti o problemu nasilja v družini povečuje posameznikovo občutljivost do tega pojava. Poseben napor širše javne razprave je treba usmeriti v ranljive družbene skupine ter jih ustrezno opremiti in informirati.