TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče.

Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je obravnavani, je v DIN ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba fiktivna, zato ni verodostojna knjigovodska listina za knjiženje poslovnega dogodka v glavno knjigo tožnika smislu SRS (2006) 21 in 22, za kar je davčni organ pojasnil razloge. Z davčnega vidika to pomeni, da takšna listina ne more biti podlaga za vpis v poslovne knjige in da ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine v smislu navedenih SRS, saj morajo po SRS 21.2. knjigovodske listine v papirni obliki ali v obliki elektronskih zapisov izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno.