TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec mora v 15 dneh, od vročitve tega sklepa povrniti predlagatelju njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 3.726 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Bistvenega pomena je, da je identiteta osebe nesporna. Minimalne razlike pri zapisu osebnega imena sodišče lahko zanemari.

Sodišče lahko v izjemnem primeru, ko se izkaže, da ni sodnega tolmača za določen jezik, kar pomeni, da ni mogoče zagotoviti overjenega prevoda, dopusti dokazovanje z neoverjenim prevodom, če je izkazana strokovnost prevajalca na ravni, ki se zahteva za kandidate za sodne tolmače.

Izraelsko Vrhovno sodišče, ki je pri odločitvi upoštevalo tako okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti slovenskega sodišča, kot okoliščine, ki govorijo v prid pristojnosti izraelskega sodišča in na koncu ocenilo, da je težave toženca zaradi pravdanja v Izraelu mogoče v večji meri prebroditi kot težave tožnika, če bi se postopek vodil v Sloveniji, zlasti upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih nasprotni udeleženec v pritožbi ne izpodbija, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pristojnost tujega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe.

V postopku priznanja tuje sodne odločbe se vzajemnost vselej ugotavlja le na načelni ravni. Sodišču prve stopnje, zaradi ugovora, da ni vzajemnosti, ni bilo treba ugotavljati, ali bi v konkretnem primeru – glede na to, da je poteklo več kot pet let od izdaje sodb do vložitve predloga za priznanje – izraelsko sodišče priznanje zavrnilo, ali pa bi ocenilo, da razlogi na strani predlagatelja (bolezen in slabo finančno stanje predlagatelja, ki je prav posledica škodnega dogodka) zamudo opravičujejo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ocenilo le, ali so omejitve, ki jih Izrael postavlja v zvezi s priznanjem tujih sodnih odločb, toliko večje od omejitev po slovenski pravni ureditvi, da vzajemnosti ni.

Pridržek javnega reda je podan le, kadar bi bili učinki priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in družbene ureditve Republike Slovenije. V teoriji se poudarja, da mora biti zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe zaradi nasprotovanja javnemu redu skrajni ukrep, ki ga država lahko uporabi le, če bi priznanje povzročilo učinke, ki so zanjo povsem nesprejemljivi. Uradni preizkus ni pokazal nobenih postopkovnih in materialnopravnih razlogov, ki bi narekovali uporabo pridržka javnega reda.