Zakon o ratifikaciji Konvencije o medsebojni pomoči in sodelovanju med carinskimi upravami, sestavljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji (MKMPCU)

Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o medsebojni pomoči in sodelovanju med carinskimi upravami, sestavljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji (MKMPCU), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 20. maja 2004.

Ratificira se Konvencija o medsebojni pomoči in sodelovanju med carinskimi upravami, sestavljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, sklenjena v Bruslju 18. decembra 1997.

Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:

Besedilo konvencije v angleškem jeziku ( Priloga PDF )

VISOKE POGODBENICE te Konvencije, države članice Evropske unije, SO SE

ob sklicevanju na Akt Sveta Evropske unije z dne 18. decembra 1997,

ob UPOŠTEVANJU dejstva, da je treba razširiti obveznosti, ki so opredeljene v Konvenciji o medsebojni pomoči med carinskimi upravami, podpisani v Rimu 7. septembra 1967,

OB UPOŠTEVANJU, da so carinske uprave na carinskem območju Skupnosti in zlasti na mestih vstopa in izstopa odgovorne za preprečevanje, preiskovanje in zatiranje kršitev ne le predpisov Skupnosti, ampak tudi nacionalne zakonodaje, zlasti v primerih, ki jih urejata člena 36 in 223 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

OB UPOŠTEVANJU, da naraščanje obsega nedovoljene trgovine vseh vrst resno ogroža javno zdravje, moralo in varnost,

OB UPOŠTEVANJU, da je treba urediti posebne oblike sodelovanja, ki obsegajo čezmejne ukrepe za preprečevanje, preiskovanje in sodni pregon nekaterih kršitev nacionalne zakonodaje držav članic kakor tudi carinskih predpisov Skupnosti; ter da se morajo tovrstni čezmejni ukrepi vedno izvajati v skladu z načeli zakonitosti (upoštevati morajo veljavno zakonodajo zaprošene države članice ter usmeritve pristojnih organov te države članice), subsidiarnosti (ustrezni ukrepi se uvedejo samo takrat, ko je jasno, da drugi, manj učinkoviti ukrepi ne bi bili primerni), kakor tudi sorazmernosti (obseg in trajanje ukrepov sta določena glede na težo domnevnega prekrška),

V PREPRIČANJU, da je sodelovanje med carinskimi upravami treba okrepiti tako, da se določijo postopki, ki bodo carinskim upravam omogočili skupno ukrepanje ter izmenjavo podatkov o nedovoljeni trgovini,

OB UPOŠTEVANJU, da morajo carinske uprave pri svojemu vsakodnevnemu delu uporabljati predpise Skupnosti kakor tudi nacionalne predpise in je zato seveda treba zagotoviti, da predpisi o medsebojni pomoči in sodelovanju nastajajo v obeh sektorjih po možnosti vzporedno,

SPORAZUMELE O NASLEDNJEM:

1. Brez poseganja v pristojnosti Skupnosti države članice Evropske unije druga drugi medsebojno pomagajo in sodelujejo prek svojih carinskih uprav zato, da bi:

2. Brez poseganja v člen 3 ta konvencija ne vpliva na veljavne določbe o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah med sodnimi organi, ugodnejše določbe dvostranskih ali večstranskih sporazumov, sklenjenih med državami članicami, o sodelovanju med carinskimi organi ali drugimi pristojnimi organi držav članic v skladu z odstavkom 1, kakor tudi ne na dogovore s tega področja, sklenjene na podlagi enotne zakonodaje ali na podlagi posebnega sistema, ki določa vzajemno uporabo ukrepov za medsebojno pomoč.

Carinske uprave uporabljajo to konvencijo v okviru pri­stojnosti, ki jih imajo na podlagi nacionalnih predpisov. Te konvencije ni dovoljeno razlagati na način, ki bi vplival na pooblastila, dodeljena carinskim upravam na podlagi nacionalnih predpisov v skladu s to konvencijo.

1. Ta konvencija ureja medsebojno pomoč in sodelovanje v okviru preiskav kaznivih dejanj glede kršitve nacionalnih carinskih predpisov in carinskih predpisov Skupnosti, za katere je pristojen organ prosilec na podlagi nacionalnih predpisov zadevne države članice.

2. Če preiskavo kaznivega dejanja izvajajo sodni organi ali se preiskava izvaja pod njihovim vodstvom, ti organi odločijo, ali se zaprosila za medsebojno pomoč ali sodelovanje, ki so s tem povezana, predložijo na podlagi uporabljivih predpisov o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah ali na podlagi te konvencije.

V tej konvenciji pomeni izraz:

1. Države članice določijo pri svojih carinskih organih osrednjo enoto (koordinacijsko enoto). Pristojna je za sprejem vseh zaprosil za medsebojno pomoč na podlagi te konvencije ter za usklajevanje medsebojne pomoči, brez poseganja v odstavek 2. Enota je pristojna tudi za sodelovanje z drugimi organi, ki sodelujejo pri ukrepih pomoči v skladu s to konvencijo. Osrednje koordinacijske enote držav članic so med seboj v neposrednem stiku, zlasti v primerih, ki so zajeti v naslovu IV.

2. Dejavnost osrednjih koordinacijskih enot ne izključuje neposrednega sodelovanja med drugimi službami carinskih organov držav članic, posebno v nujnih primerih. Zaradi učinkovitosti in doslednosti morajo biti osrednje koordinacijske enote obveščene o vseh ukrepih takega neposrednega sodelovanja.

3. Če carinski organ za obravnavo zaprosil ni pristojen ali je pristojen le deloma, osrednja koordinacijska enota zaprosilo posreduje pristojnemu nacionalnemu organu in o tem obvesti organ prosilca.

4. Če iz pravnih ali vsebinskih vzrokov zaprosilu ni mogoče ugoditi, ga osrednja koordinacijska enota vrne organu prosilcu z obrazložitvijo, zakaj zaprosila ni mogoče obravnavati.

1. Države članice se lahko med seboj sporazumejo o izmenjavi uradnikov za zvezo za določeno ali nedoločeno obdobje in o vzajemno dogovorjenih pogojih.

2. Uradniki za zvezo v državi gostiteljici nimajo pooblastil za posredovanje.

3. Da bi pospešili sodelovanje med carinskimi upravami držav članic, imajo lahko uradniki za zvezo s privoljenjem ali po zaprosilu pristojnih organov držav članic naslednje dolžnosti:

4. Države članice se o obsegu pooblastil in lokaciji uradnikov za zvezo dogovorijo na dvostranski ali večstranski podlagi. Uradniki za zvezo lahko zastopajo interese ene ali več držav članic.

Uradniki organa prosilca, ki so v drugi državi članici zato, da uresničujejo pravice, določene s to konvencijo, morajo kadar koli predložiti pisno pooblastilo, iz katerega sta razvidni njihova identiteta in uradna funkcija, razen če v tej konvenciji ni določeno drugače.