TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Vseeno pa pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v točkah 7. in 9. obrazložitve izpodbijane sodbe in sodbe ni moč preizkusiti, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in so si med seboj v nasprotju. Iz točke 7. obrazložitve ni jasno, ali sodišče sledi izpovedbi tožnika ali ji ne sledi. Tožnik je namreč izpovedal o navideznosti prenosa poslovnega deleža in o dogovoru o njegovi vrnitvi v firmo, sodišče prve stopnje pa je iz njegove izpovedbe zaključilo le, da pogodba ni bila navidezna in da je bila izvršena. V točki 9. obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo sporno pisno izjavo toženke in zaključilo, da le-ta nima nobenih pravnih učinkov. Pojasnilo o slednjem v sodbi ni vsebovano, temveč se je v nadaljevanju obrazložitve sodišče prve stopnje obširno ukvarjalo s toženkinim vodenjem firme po tožnikovem izstopu. V isti točki obrazložitve je nato povsem kontradiktorno verjelo, da je bil namen, da se tožnik po določenem času vrne v firmo kot družbenik (in ne le kot prokurist, kot je zatrjevala toženka), vendar pa po nadaljnji presoji sodišča prve stopnje tak ″dogovor″ ni iztožljiv, ker tožnik ni izkazal, da je šlo pri prenosu deleža za navidezno pogodbo. Gre za razloge, ki si deloma nasprotujejo in ki niso pojasnjeni v tolikšni meri, da bi bilo izpodbijano sodbo sploh mogoče preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, pa presoja (ne)navideznosti pogodbe niti ni bistvena za odločitev v konkretni zadevi.