TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu, to je II. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Ničnost predstavlja osnovno civilnopravno sankcijo za pogodbo, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sicer drži, kakor zatrjuje pritožba, da more v tem primeru vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejela (naturalna restitucija ali denarna vrednost izpolnitve), vendar prezre, da je kondiciranje utemeljeno le, če je bilo na podlagi nične pogodbe sploh realizirano kakšno izpolnitveno ravnaje (npr. dajatev, storitev). Tega pa sodišče prve stopnje v zvezi s pogodbo o neodplačnem prenosu z dne 8. 7. 2005 ne ugotavlja.

Vzajemno vračanje na osnovi nične pogodbe izpolnjenih obveznosti bi namreč lahko uveljavljale zgolj pogodbene stranke.

Tožeča stranka v razmerju do tožene stranke s predmetno tožbo uveljavlja izpolnitev fakultativne obveznosti (390. člen OZ), saj zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, česar se tožena stranka lahko razbremeni s plačilom vrednosti spornih nepremičnin (facultas alternativa). Z ozirom na to, da tožena stranka to svojo pravico, da obveznost iz tožbenega zahtevka izpolni s plačilom denarnega zneska 57.488,00 EUR, lahko uresniči vse do trenutka, ko se upnik (tožeča stranka) začne poplačevati v postopku prisilne izvršbe, je k plačilu tega denarnega zneska s sodbo niti ni dopustno zavezati.