TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Postopek se nadaljuje.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje v točki II. izreka in prve stopnje v točki I., II., III., IV (razen glede prisojene plače za obdobje od 16. 6. 2012 do 30. 6. 2012) in VI. izreka, se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Šikaniranje se lahko pojavi v štirih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, naklep ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, ugotoviti pa je treba, da je zaradi ene ali več ugotovljenih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nastala vsaj ena od prepovedanih posledic - ponižanje ali prestrašenost oškodovanca.

Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje). Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba presojati zlasti strogo, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Pomembno je tudi dejstvo, da vodilni delavec, zlasti najvišji v hierarhiji, predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja in ravnanja tudi za vse ostale.

Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz te opredelitve izhaja, da za trpinčenje šteje le ravnanje in vedenje, ki se ponavlja. Za trpinčenje torej ne gre, kadar gre za osamljen (enkraten) dogodek.

Za presojo tožniku očitane kršitve ni bistveno, da je deloval na ustrezni pravni podlagi in da so bili njegovi očitki utemeljeni, ampak je bistveno to, ali je tožnik svoje kritike in zahteve sporočal na ustrezen način, tako da ni posegal v osebnost in dostojanstvo delavke. Sodišče je tudi zmotno presojalo vsako očitano dejanje posebej in za vsakega posebej ugotovilo, da ne sodi pod dejanski stan kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Za trpinčenje, kot eno od izvršitvenih oblik navedenega kaznivega dejanja je namreč bistveno, da celota očitanih ravnanj pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje.