TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba tožeče stranke zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se zavrže.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe se ugodi, kolikor izpodbija postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede odločitve v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020 razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se nerazveljavljeni del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Pritožba stranke z interesom zoper II. in III. točko izreka sodbe se zavrže.

V. Pritožba stranke z interesom zoper I. in IV. točko izreka sodbe se zavrne in se I. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdita.

VI. Stranka z interesom sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.

Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.

Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.