TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih.

Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot protipravnega ravnanja. S prepovedjo vsakršnega spodbujanja k nasilju se torej zagotavlja, da do družbenih sprememb pride le po poti, ki jo predvideva Ustava, s tem pa se varuje vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države.14 Oblastno poseganje bo primerno zaradi varstva države takrat, kadar je mogoče ugotoviti, da v mejah legitimne politične razprave cilja varnosti države ni več mogoče uresničiti. To bodo zlasti tisti primeri, ko posameznik ali združenje s svojim ravnanjem sporoča, da zapušča prostor legitimne politične razprave in išče alternativne (nasilne) poti za uresničevanje svojih političnih prepričanj, torej na način, ki ogroža varnost države. In nasprotno, v demokratični in pravni državi bo varovano izražanje tistih političnih prepričanj, četudi merijo na spremembo družbenega reda, kadar se njihovi nosilci zavzemajo za njihovo uresničitev na miroljuben, nenasilen način.15

Pri presoji, ali posameznik zapušča prostor legitimne politične razprave, je treba skrbno preučiti pomen izrazja, ki ga uporablja posameznik, kontekst sporočil (časovne in prostorske razsežnosti, način razširjanja, naslovnike, notranjo skladnost, vztrajnost, stopnjevanje), prispevek k javni razpravi o družbenih problemih, pričakovani vpliv njegovih ravnanj ter družbeno in politično ozadje posameznikovih sporočil. Nujnost oblastnega omejevanja svobode (političnega) izražanja bo podana le, če cilja varstva države ne bo več mogoče doseči v procesu politične razprave, ob sprejemanju vrednot demokratične, pluralistične družbe. Prelomna točka je tisti trenutek, ko ravnanje posameznika ali združenja zanika prav te okvirje demokratičnih procesov političnega odločanja. Ravnanje posameznika mora prestopiti golo kritiko, vendar hkrati ni treba čakati, da bi se posledice prepovedanega delovanja (politična stališča) že uresničile. To pomeni, da morajo biti posledice za varnost države vsaj razumno predvidljive.

Presoja sorazmernosti oblastnega omejevanja političnega govora v konkretnem primeru zahteva presojo vsaj dveh dejavnikov. Prvi dejavnik je prav gotovo intenzivnost omejevanja političnega delovanja posameznika. Oblastno omejevanje svobode (političnega) izražanja zaradi varstva države ostaja sorazmerno, dokler se ne sprevrže v celovito izključitev posameznika iz političnega življenja. To velja najprej (i) v vsebinskem smislu, to je oblastni poseg mora biti jasno zamejen na tisti del političnega izražanja, ki presega meje dopustnega političnega delovanja, in tudi (ii) v časovnem smislu, to je da z oblastnim omejevanjem posameznika ali združenje ne izključimo trajno ali celovito iz političnega življenja. Takšno omejevanje se sprevrže v svoje nasprotje in pomeni udejanjanje prav tiste nevarnosti (za temelje ustavnega reda države), zaradi katerih je oblastni poseg sprva sploh dopusten.

Drugi dejavnik pa je (pričakovani) učinek na politično delovanje drugih ljudi. Oblastno, zlasti kaznovalnopravno omejevanje svobode političnega govora, mora iskati občutljivo ravnotežje med (i) varstvom svobode političnega govora, in (ii) posegom, ki bi se - zaradi zastraševalnega učinka (chilling effect) - sprevrgel v lastno nasprotje. Kazenskopravni odziv na spodbujanje nasilja mora torej hkrati imeti pred očmi in varovati pravico vseh do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave).

Ob siceršnji abstraktno-ogrozitveni naravi je zato to dejanje oblikovano tako, da je določen konkreten objekt varstva in storilčev namen, s čimer se zagotavlja, da se kazenskopravno odzivamo le na "resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe." Prav to je funkcija zakonskega znaka "neposrednosti" ščuvanja oziroma pozivanja. Določba terja, da v ravnanju storilca jasno prepoznamo "možno in uresničljivo" nevarnost izvršitve kaznivih dejanj,26 v tem primeru, dejanja iz prvega odstavka 355. člena KZ-1. Del tega merila je zato vključen tudi v blanketno zasnovo določbe, ki terja, da v sporočilih storilca prepoznamo spodbujanje k ravnanjem, ki bi - če bi do njih prišlo - imela znake kaznivih dejanj iz 348. - 357. člena KZ-1. Kaznivo spodbujanje k nasilju mora biti v neposredni zvezi s kaznivimi dejanji, h katerim se spodbuja, in ne zgolj v časovno ali vsebinsko tako oddaljeni povezavi, katere utemeljevanje bi že pomenilo špekulacijo brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Z drugimi besedami, v "neposrednosti" spodbujanja bomo prepoznali aktivno postopanje zoper varnost države, ki pomeni resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe (glej zgoraj, 15. točka obrazložitve).

Izvršitev dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1, kadar je izvršeno v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, mora torej pomeniti spodbujanje (ščuvanje ali pozivanje) k neposredni organizaciji ali vodenju oboroženega upora z zakonsko določenim namenom. Konkretneje, ščuvanje oziroma pozivanje se nanaša na organizacijo ali vodenje upora kot ravnanja večjega števila oseb, ki so (vsaj nekatere) pripravljene uporabiti orožje in ki jih povezuje določen namen. V takšnem spodbujanju moramo torej prepoznati izražanje potrebe po vzpostavitvi (i) skupine ljudi (ii) z določeno stopnjo organiziranosti (npr. poveljniško strukturo s stopnjo učinkovitega nadzora nad ravnanjem drugih, logistične sposobnosti skupine) in (iii) s sposobnostjo izvesti organizirane oborožene aktivnosti.

Zaradi pripravljalne narave dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ni mogoče opraviti presoje intenzivnosti nasilja, je pa treba v sporočilih storilca prepoznati dejavnike, ki omogočajo prognozo nasilnega ravnanja, h kateremu se spodbuja. Takšno prognozo je mogoče opraviti na podlagi izraženih stališč (primeroma) o (i) številčnosti skupine, (ii) obstoju ali potrebni količini orožja, (iii) geografskem obsegu nasilnih ravnanj in (iv) trajanju nasilja.

Neodvisno je treba presoditi tudi, ali storilec ravna z namenom iz prvega odstavka 359. člena KZ-1. Ta namen lahko, ni pa nujno, sovpada s presojo namena ravnanj, o katerih se storilec izraža. Šele dvoplastna presoja namena storilca pa je zagotovilo, da znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ne bomo prepoznali že v sporočilih, ki bi sicer opisovala ravnanja, ki ustrezajo oboroženemu uporu (njegovi organizaciji, vodenju ali sodelovanju), a bi zasledovala povsem drugačen in predvsem sprejemljiv cilj (npr. umetniška dela ali preprosto zgolj politične provokacije). S tem se zagotavlja, da ostaja kazenskopravni odziv (na podlagi tega člena) primeren in nujen ukrep zaradi varstva države.