TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o podlagi tožbenega zahtevka tako spremeni, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljene ključne okoliščine ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo - to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Do povzročene škode zato ni prišlo zgolj po nesrečnem naključju.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je rokovanje z otrokom kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost. Glede na predhodne težave pri uvajanju v varstvo, ki so se kazale tudi pri previjanju, kratko obdobje uvajanja in krajšo odsotnost otroka neposredno pred škodnim dogodkom je bilo pričakovano, da otrok previjanja ne bo sprejel povsem mirno. Potrebna je bila torej večja skrbnost in pozornost na premikanje otroka na previjalni mizi. Toženka, ki je otroka med previjanjem posedla, medtem ko se je sama sklonila po čisto plenico, ki je ni imela vnaprej pripravljene, ni ravnala ustrezno skrbno. V skladu z običaji in s pravili stroke se otroka previja tako, da je v ležečem položaju, pred tem pa se pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje - vodo, krpice/robčke, kreme, čiste plenice in oblačila itd. Izbrani način previjanja tudi ni bil primeren glede na s strani toženke zatrjevane značilnosti oziroma običajno reakcijo otroka, ki je bil med previjanjem navadno nemiren, sunkovitih gibov in za svojo starost izjemno močan. V danih okoliščinah tako otrokov odriv in padec s previjalne mize ni mogel biti nepričakovan in nepreprečljiv. Še posebej ne za toženko, ki ima večletne izkušnje z varstvom in nego majhnih otrok, poznane pa so ji bile tudi značilnosti konkretnega otroka. Do padca je prišlo, ker je toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom in ni pravilno poskrbela za njegovo varnost. Toženka bi morala biti v času previjanja popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi in s tem možnost padca. Ker tega ni storila, je subjektivno odgovorna za nastalo škodo. Zaradi ugotovljene neskrbnosti njenega ravnanja (malomarnost) se krivde ne more razbremeniti.