IZREK
I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
- delno spremeni v I. točki izreka sodbe, tako da se v tem delu na novo v celoti glasi:
„I. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 14. 2. 2014.
Višji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, se zavrne.“
- delno razveljavi v točkah II, IV/2 in V izreka sodbe ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdita nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (del točke I, točke III, IV/1 in VI).
III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožeče stranke.
IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, odločitev o njenih pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo.
JEDRO
Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.