TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 105. člena ter prvi in drugi odstavek 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89, 14/89 in Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 26/99, 60/99, 70/2000 in 64/01) so v neskladju z Ustavo v obsegu, kot izhaja iz obrazložitve te odločbe. Prvi odstavek 106. člena in četrti odstavek 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se razveljavita. Drugi odstavek 106. člena, 107. člen in tretji odstavek 114. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niso v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora neskladnost iz 1. točke izreka odpraviti v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Razveljavitev iz 2. točke izreka začne učinkovati po poteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Prvi odstavek 106. člena ZZZDR določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Na podlagi tretjega odstavka 78. člena in 80. člena ZZZDR odloča o odvzemu in omejitvi osebnih stikov ob razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze sodišče. V vseh drugih primerih o stikih v skladu s prvim odstavkom 106. člena ZZZDR odloča center za socialno delo. Center za socialno delo na zahtevo enega od staršev odloča tudi o načinu izvrševanja njegove pravice do stikov z otrokom, ki mu jo tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, preprečuje. Sodišče odloča o odvzemu in omejitvi osebnih stikov po ZPP, medtem ko center za socialno delo odloča po ZUP. S tem, ko prvi odstavek 106. člena ZZZDR določa za odločanje o stikih otroka s starši pristojnost centra za socialno delo, sicer sam po sebi ni v neskladju z določbami MEKUOP, saj ta dopušča, da o tem odloča upravni organ, vendar samo, če ima enaka pooblastila kot sodišče. Teh pa centri za socialno delo nimajo. Pomembne določbe MEKOUP, ki zagotavljajo posebne pravice otroka, kadar se odloča o njegovih stikih s starši, niso neposredno uporabljive. ZUP, ki ga uporabljajo centri za socialno delo, pa nima takšnih določb, kot jih ima ZPP. Zato zakonodajalec ni izpolnil obveznosti, h katerim se je zavezala država z ratifikacijo MEKOUP. In to je tudi razlog, zaradi katerega je določba prvega odstavka 106. člena ZZZDR v neskladju s prej navedenimi določbami MEKOUP. Zato jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Iz enakih razlogov je Ustavno sodišče razveljavilo tudi četrti odstavek 114. člena ZZZDR, ki omogoča, da o vzgoji in varstvu (oziroma o obsegu izvrševanja roditeljske pravice, ki pa je odločitev o vzgoji in varstvu), enkrat odloči sodišče po ZPP, drugič pa organ socialnega varstva po ZUP. Kadar želijo starši tudi, če ne živijo skupaj, nositi skupno odgovornost za otroka in dogovor staršev ne nasprotuje otrokovi koristi, zakonsko omejevanje pravic staršev ni potrebno. V tem primeru zakonodajalec v skladu s prvim odstavkom 54. člena Ustave ni upravičen poseči v ustavno zavarovane pravice staršev in enega od njiju izključiti od izvrševanja roditeljske pravice. Ureditev prvega odstavka 105. člena ter prvega in drugega odstavka 114. člena ZZZDR, ki ne predvideva možnosti skupne vzgoje in varstva otrok oziroma skupnega izvrševanja roditeljske pravice v primeru ločenega življenja staršev, kadar se starši o tem sporazumejo in je njihov sporazum otroku v korist, brez upravičenega razloga prizadeva pravice staršev in je zato v neskladju s prvim odstavkom 54. člena Ustave. Na podlagi zakona o ratifikaciji, ki je notranjepravni akt, določbe mednarodne pogodbe preidejo v notranji pravni red države. To se zgodi v primeru, ko so njene določbe neposredno uporabljive, kar pomeni, da urejajo pravice in obveznosti pravnih ali fizičnih oseb. Če niso neposredno uporabljive, pa takšne ratificirane in objavljene ter veljavne mednarodne pogodbe ustvarjajo za državo mednarodnopravno obveznost, po kateri mora v notranjem pravnem redu sprejeti ustrezne notranjepravne akte, s katerimi bo zagotovila izpolnitev te obveznosti. Zato je za presojo skladnosti zakonske ureditve z mednarodno pogodbo pomembno, ali je ustrezna določba mednarodne pogodbe neposredno uporabljiva. Odgovor na to vprašanje so vselej poklicana dati sodišča v državi, v postopku ustavnosodne presoje Ustavno sodišče. Določba 3. točke 9. člena KOP je neposredno uporabljiva z vidika tega, da iz nje jasno izhaja pravica otroka do rednega vzdrževanja osebnih stikov z obema staršema. Ob uveljavitvi te določbe v našem pravnem redu je že veljala določba prvega odstavka 106. člena ZZZDR. To pa pomeni, da je določba 3. točke 9. člena KOP kasnejša hierarhično višja (8. člen Ustave) določba, ki ob svoji uveljavitvi razveljavi dotlej veljavne morebiti drugačne določbe (lex posterior derogat legi priori). Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spustiti v vprašanje, ali je glede na določbo prvega odstavka 56. člena Ustave določbo prvega odstavka 106. člena ZZZDR treba razlagati tako, saj je določba 3. točke 9. člena KOP, ki to pravico daje, povsem nedvoumna.