Nalaganje dokumenta...
Zakon o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo)
OBJAVLJENO V: Uradni list SRS 1-5/1979, stran 0 DATUM OBJAVE: 13.1.1979
VELJAVNOST: od 13.1.1979 do 21.4.1981 / UPORABA: od 13.1.1979 do 21.4.1981
SRS 1-5/1979
Verzija
2 / 2
Čistopis se uporablja od 22.4.1981 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 21.2.2026: NEAKTUALEN.
5. Zakon o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo)
Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije
U K A Z
o razglasitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih
o razglasitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih
Razglaša se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 25. decembra 1978 in na seji Zbora občin dne 25. decembra 1978.
Št. 0100-35/78
Ljubljana, dne 25. decembra 1978.
Predsednik Sergej Kraigher l. r.
Z A K O N
o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih
o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih
Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73, 24/75 in 23/77) se spremeni in dopolni tako, da se njegovo prečiščeno besedilo glasi:
Z A K O N
o kmetijskih zemljiščih
o kmetijskih zemljiščih
1. TEMELJNA NAČELA IN SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon ureja organizacijo in naloge kmetijskih zemljiških skupnosti, varstvo, promet, zakup in maksimum kmetijskih zemljišč, sklade kmetijskih zemljišč v občini (v nadaljnjem besedilu: kmetijski zemljiški sklad), kmetijske prostorsko-ureditvene operacije in skupne pašnike.
2. člen
Kmetijska zemljišča so vsa zemljišča, ki so v skladu z 10. členom tega zakona ali z urbanističnimi dokumenti določena za kmetijsko proizvodnjo, ter tudi zemljišča, ki so z dolgoročnimi prostorskimi plani sicer namenjena za zazidavo, dokler se na njih ne začne graditi.
3. člen
(1)
Kmetijska obdelovalna zemljišča so ne glede na rabo: njive, vrtovi, plantažni sadovnjaki, ekstenzivni sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in travniki. Kmetijska neobdelavna zemljišča, pa so pašniki, barjanski travniki plantaže gozdnega drevja in trstičja.
(2)
Za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno.
4. člen
(1)
Za kmeta po tem zakonu se šteje občan, ki z osebnim delom obdeluje kmetijsko zemljišče, na katerem ima kdo lastninsko pravico, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen, ter mu kmetijska dejavnost pomeni glavno oziroma dopolnilno dejavnost.
(2)
Za kmeta se šteje tudi občan:
-
ki mu je kmetijska dejavnost pomenila glavno ali dopolnilno dejavnost, vendar zaradi starosti, delovne nezmožnosti ali začasnega dela v tujini ne obdeluje kmetijskega zemljišča z osebnim delom, če poskrbi za njegovo obdelavo;
-
ki da izjavo na zapisnik pri občinskem upravnem organu, pristojnem za kmetijstvo, da bo z osebnim delom obdeloval kmetijsko zemljišče, ki ga namerava pridobiti, da mu bo kmetijska dejavnost glavna ali dopolnilna dejavnost ter dokaže za to dejavnost primerno usposobljenost.
(3)
Občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo odloča v upravnem postopku o zadevah iz 2. alinee prejšnjega odstavka.
(4)
Če lastnik kmetijskega zemljišča tega ne obdeluje z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost, ker je v delovnem razmerju ali je obrtnik in podobno, se poleg njega štejejo za kmete tudi njegov zakonec ali oseba, ki je po predpisih o zakonski zvezi izenačena z zakoncem, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, njegovi bratje in sestre ter nečaki in nečakinje, ki to zemljišče obdelujejo z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost. Ti lahko zahtevajo, da se to dejstvo, da se štejejo za kmete, zaznamuje v zemljiški knjigi.
(5)
Kot glavna oziroma dopolnilna dejavnost po prvem odstavku tega člena se šteje na območju iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona dejavnost, ki daje tako vrednost proizvodnje in storitev dosežene z osebnim delom v kmetijstvu, ki dosega najmanj tretjino povprečnega osebnega dohodka v občini, ali pa tolikšna vlaganja v kmetijstvu, ki bodo omogočila doseganje take vrednosti proizvodnje in storitev v kmetijstvu. Na območju iz 2. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona pa lahko občinske skupščine glede na razvojno usmeritev posameznih ožjih območij določijo tudi drugačna merila za vrednost proizvodnje in storitev ter vlaganj.
(6)
Kmetijske organizacije so po tem zakonu organizacije združenega dela, kmetijske zadruge in druge oblike združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe, kazenski poboljševalni zavodi in njihove gospodarske enote ter šole, če se vse te organizacije ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo ali če jim je kmetijsko zemljišče sicer potrebno za opravljanje njihove dejavnosti ter pod pogoji, ki jih določa zakon, tudi društva, če jim kmetijsko zemljišče služi za opravljanje namenov, zaradi katerih so bila ustanovljena.
(7)
Če nastane dvom, ali je občan kmet oziroma ali je organizacija iz prejšnjega odstavka kmetijska organizacija, odloča o tem, ko dobi mnenje kmetijske zemljiške skupnosti, v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo tiste občine, v kateri je pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma organizacija uporablja. Ta postopek se ne začne, če ima občan v lasti toliko zemljišč, kot jih ima lahko v lasti občan, ki se po tem zakonu ne šteje za kmeta.
(8)
Navodilo o tem, kdaj se šteje, da je občan ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča, izda republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.
5. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost je samoupravna skupnost kmetijskih, živilskih in gozdnogospodarskih organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti in občine ter tistih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so zaradi svoje dejavnosti neposredno zainteresirane za rabo zemljišč v kmetijske namene ter za njihovo varstvo.
(2)
Samoupravna razmerja v kmetijski zemljiški skupnosti in njeno organizacijo določajo samoupravni sporazum, statut in drugi splošni samoupravni akti.
(3)
Kmetijska zemljiška skupnost je pravna oseba.
6. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost je nosilec kmetijske zemljiške politike v občini. Ta skupnost zlasti:
-
skrbi za pravilno rabo, izboljševanje in združevanje kmetijskih zemljišč v občini ter na ta način za pospeševanje kmetijske proizvodnje;
-
pripravlja elemente in strokovne osnove za sklepanje dogovorov o temeljih prostorskega plana občine ter sodeluje pri usklajevanju in sklepanju tega dogovora;
-
upravlja in razpolaga s kmetijskim zemljiškim skladom;
-
s prenašanjem kmetijskih zemljišč na kmetijske organizacije spodbuja smotrno rabo kmetijskih zemljišč, oblikovanje večjih zemljiških kompleksov in združevanje dela, sredstev in zemlje;
-
sodeluje pri pripravi in izvedbi kmetijskih prostorsko ureditvenih operacij in pri drugih posegih, s katerimi se ureja raba kmetijskih zemljišč;
-
sodeluje pri določanju skupnih pašnikov in jih dodeljuje kmetijskim organizacijam in pašnim skupnostim po določbah tega zakona;
-
opravlja druge naloge po določbah zakona, občinskih predpisov, svojega statuta in drugih samoupravnih splošnih aktov.
(2)
Zaradi usklajevanja in usmerjanja svojih in širših družbenih interesov glede pravilne rabe kmetijskih zemljišč in uresničevanja drugih svojih nalog sprejema kmetijska zemljiška skupnost v skladu s sistemom družbenega planiranja dolgoročne, srednjeročne in letne plane.
7. člen
(1)
Viri financiranja kmetijskih zemljiških skupnosti so:
-
odškodnine po določbah tega zakona;
-
sredstva, ki jih pridobijo s prodajo kmetijskih zemljišč, z dajanjem kmetijskih zemljišč v zakup ali s prenosom kmetijskih zemljišč na kmetijske organizacije ali druge organizacije združenega dela;
-
sredstva iz drugega odstavka tega člena;
-
prispevki zavezancev davka od osebnega dohodka iz kmetijskih dejavnosti.
(2)
Kmetijske, gozdnogospodarske in živilske organizacije združenega dela sklenejo s kmetijsko zemljiško skupnostjo samoupravni sporazum o sofinanciranju kmetijske zemljiške skupnosti. Postopek za sklenitev tega samoupravnega sporazuma lahko začne tudi kmetijska zemljiška skupnost. Če ta sporazum ni sklenjen v enem letu po uveljavitvi tega zakona, predpiše skupščina občine z odlokom višino prispevka, ki ga plačujejo organizacije iz prejšnjega odstavka.
(3)
Prispevek po 4. alinei prvega odstavka tega člena plačujejo zavezanci davka iz kmetijske dejavnosti od katastrskega dohodka negozdnih površin, ki ležijo v melioracijskem območju, ki je določeno na podlagi odloka občinske skupščine oziroma Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije v smislu 104. člena tega zakona. Stopnjo in čas trajanja tega prispevka določi občinska skupščina s posebnim odlokom na predlog kmetijske zemljiške skupnosti. Ta prispevek odmerja in pobira občinski upravni organ, pristojen za davčne zadeve po predpisih, ki veljajo za odmero in pobiranje davkov in ga odvaja na poseben račun pri kmetijski zemljiški skupnosti. Občinski upravni organ, pristojen za geodetske zadeve sporoči občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za davčne zadeve podatke o višini katastrskega dohodka zemljišč v melioracijskem območju za posameznega zavezanca v rokih in na način, kot je to določeno glede sporočitve podatkov za odmero davka iz kmetijske dejavnosti. Tega prispevka ne plačujejo lastniki kmetijskih zemljišč, katerih letni katastrski dohodek negozdnih zemljišč ne presega zneska, ki ga določajo predpisi o davkih občanov kot pogoj za oprostitev davka iz kmetijstva. Sredstva, zbrana s tem prispevkom, se uporabljajo kot skupna sredstva lastnikov kmetijskih zemljišč pri vlaganju v melioracije.
8. člen
(1)
Zaradi usklajevanja in reševanja nalog iz 6. člena tega zakona, ki so skupnega pomena za vso Slovenijo, se kmetijske zemljiške skupnosti združijo v Zvezo kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Zveza). Zveza daje kmetijskim zemljiškim skupnostim v skladu s svojimi samoupravnimi splošnimi akti tudi organizacijsko, strokovno, tehnično in drugačno pomoč.
(2)
Skupščina Zveze, ki jo sestavljajo delegati občinskih kmetijskih zemljiških skupnosti, sprejme statut Zveze. S statutom se določa zlasti notranja organizacija Zveze, postopek za sprejemanje odločitev s katerimi se izvršujejo naloge Zveze, pristojnosti njenih organov in način financiranja njene dejavnosti. Financiranje njene dejavnosti zagotavljajo člani s prispevki v odstotku od njihovega prihodka.
(3)
Pri reševanju zadev iz prvega odstavka tega člena sodeluje Zveza s samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, ki so po svoji dejavnosti neposredno zainteresirane za vprašanja kmetijske zemljiške politike ter za varstvo in izboljševanje človekovega okolja.
(4)
Zaradi usklajevanja in reševanja nalog iz 6. člena tega zakona, ki so skupnega pomena, se kmetijske zemljiške skupnosti več občin lahko združijo v območne zveze kmetijskih zemljiških skupnosti. S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi takšne zveze kmetijskih zemljiških skupnosti se določijo njena organizacija, naloge, ki so skupnega pomena, način opravljanja teh nalog in način financiranja območne zveze.
9. člen
(1)
Določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, nadomestilu iz 13. člena ter o odškodnini iz 14. člena tega zakona se uporabljajo tudi za tista stavbna zemljišča, ki so po urbanističnem ali zazidalnem načrtu ali ustreznem dokumentu, ki določa rabo kmetijskih zemljišč v nekmetijske namene, namenjena za graditev, dokler se na njih ne začne graditi.
(2)
Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za gozdove, če ni z zakonom drugače določeno.
II. VARSTVO KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
10. člen
(1)
V občinskem prostorskem planu se namenijo zemljišča za potrebe kmetijstva in gozdarstva, upoštevajoč pri tem družbene plane, naravne razmere in družbene potrebe v občini.
(2)
Zemljišča, ki so namenjena za potrebe kmetijstva, se razvrstijo:
-
v zemljišča, ki so po svojih naravnih lastnostih, primernosti za uporabo sodobne tehnologije in možnosti za oblikovanje kompleksov za družbeno ali družbeno organizirano kmetijsko proizvodnjo temelj proizvodnje hrane v Sloveniji (za kmetijsko proizvodnjo najbolj primerna ravninska in blago nagnjena zemljišča v kompleksu, na kvalitetnih tleh ter vinogradniška in vrtnarska zemljišča na posebej ugodnih tleh in legah, že oblikovani obdelovalni kompleksi, območja predvidenih melioracij in komasacij, s katerimi bo rodovitnost kmetijskih zemljišč izboljšana, območja združevanja zemljišč v lastnini) in
-
v druga kmetijska zemljišča.
(3)
Tehnična navodila za razvrstitev zemljišč po prejšnjem odstavku izda v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju s predsednikom Republiškega komiteja za družbeno planiranje in informacijski sistem.
(4)
Razvrstitev kmetijskih zemljišč po drugem odstavku tega člena je podlaga za planiranje kmetijske proizvodnje in razvoja kmetijstva v občini. V ta namen je treba v okviru priprav za dolgoročni družbeni plan občine izdelati agrokarto, to je karto razvojnih usmeritev kmetijstva v občini.
(5)
Osnutek občinskega prostorskega plana se pošlje v mnenje Republiškemu sekretariatu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. To mnenje se skupaj s predlogom občinskega prostorskega plana predloži pristojnim zborom občinske skupščine. Če Izvršni svet Skupščine SR Slovenije ugotovi, da občinski prostorski plan ni v skladu s cilji družbenega plana SR Slovenije, lahko zadrži njegovo izvršitev do dokončne odločitve Ustavnega sodišča SR Slovenije.
(6)
Izvršni svet Skupščine SR Slovenije ali skupščina občine lahko z odlokom proglasi kmetijsko zemljišče za zemljišče s posebnim namenom. Z odlokom se določi tudi način rabe kmetijskega zemljišča in način plačevanja uporabnine oškodovancu, če se zaradi posebnega načina rabe zmanjša možnost pridobivanja dohodka iz kmetijske dejavnosti na tem zemljišču.
11. člen
(1)
Zemljišča iz 1. alinee drugega odstavka prejšnjega člena so trajno namenjena za kmetijsko proizvodnjo.
(2)
Zemljišča iz 2. alinee drugega odstavka prejšnjega člena so namenjena za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki imajo v skladu z družbenimi potrebami še druge družbeno priznane funkcije, kot na primer: naravni in drugi spomeniki, vodni rezervati, zemljišča za potrebe turizma, ljubiteljskega obdelovanja kmetijskih zemljišč, za gradnjo počitniških hišic in podobno (posebej opredeljena območja).
(3)
V postopku za izdajo lokacijskih dovoljenj za gradnjo objekta na posebej opredeljenih območjih iz prejšnjega odstavka sodeluje kmetijska zemljiška skupnost. Pri tem sodelovanju kmetijska zemljiška skupnost kot nosilec kmetijske zemljiške politike v občini upošteva zlasti načelo smotrnega izkoriščanja kmetijskih zemljišč, pogoje za ohranitev in razvoj naravnih in z delom pridobljenih vrednot na teh zemljiščih, potrebo, da se zagotovijo pogoji za počitek in rekreacijo občanov ter zagotavljanje drugih splošnih interesov na teh zemljiščih. V postopku za izdajo lokacijskih dovoljenj, zunaj teh območij pa kmetijska zemljiška skupnost, predhodno predlaga alternativne lokacije, na katerih naj bi se zgradili objekti, pri čemer upošteva še potrebo po naseljenosti krajine in izvajanju določb 18. člena tega zakona ter pri tem lahko da zahtevo o načinu rabe zemljišča in o drugih pogojih, ki zadevajo uporabo zemljišča.
12. člen
V občinskem prostorskem planu se posebej označijo kmetijska zemljišča, ki se zaraščajo z gozdnim drevjem. Območna samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo, kmetijska zemljiška skupnost ter druge zainteresirane samoupravne organizacije in skupnosti sklenejo za taka zemljišča samoupravni sporazum o ukrepih za zmanjševanje zaraščanja oziroma ukrepih za ohranitev prvotnih ali uvajanje novih, družbeno dogovorjenih funkcij takega zemljišča.
13. člen
(1)
Ne glede na posebne predpise o odškodnini pripada kmetu oziroma kmetijski organizaciji za odvzeto zemljišče poleg odškodnine po predpisih o razlastitvi še nadomestilo za zmanjšano možnost pridobivanja na preostalem zemljišču. Nadomestilo mora biti tolikšno, da skupaj z odškodnino zadošča po izbiri kmeta oziroma kmetijske organizacije bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da nista prikrajšana pri svojem dohodku, bodisi, da si lahko pridobita drugo enakovredno zemljišče.
(2)
Ostarelemu oziroma za delo nezmožnemu kmetu pripada za odvzeto kmetijsko zemljišče pravica do preživninskega varstva po posebnih predpisih.
14. člen
(1)
Kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi lokacijskega dovoljenja ali drugega upravnega akta ali če spremeni namembnost tega zemljišča brez takega akta zato, ker ta ni predpisan, ali pa v nasprotju s predpisi tako, da se to zemljišče ne uporablja za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, plača odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča.
(2)
Gradnja objektov za rejo govedi, konj in drobnice s pripadajočimi objekti, gradnja gozdnih prometnic in dovoznih poti do gorskih in hribovitih predelov ter gradnja rastlinjakov se ne šteje za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda.
(3)
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča se plača od površine zemljišča, ki je po zazidalnem načrtu ali lokacijskem dovoljenju določeno za gradnjo objekta in od površine zemljišča, ki je z zazidalnim načrtom ali lokacijskim dovoljenjem namenjeno za redno rabo objekta, pri čemer se šteje, da je za redno rabo objekta določeno vse zemljišče, ki po zazidalnem načrtu pripada objektu.
(4)
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča se ne plačuje:
-
kadar gre za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda za potrebe JLA ali za namene v okviru programa splošnega ljudskega odpora,
-
kadar se na zemljišču gradijo objekti zaradi obrambe pred poplavami;
-
kadar se na zemljišču gradijo objekti za urejanje vodnega režima z namenom, da se zagotovi varstvo pred škodljivim delovanjem voda in erozije, varstvo vodnih količin in zalog ter varstvo kakovosti voda;
-
kadar se na zemljišču gradijo objekti zaradi vzdrževanja naravnih vodotokov, vodnogospodarskih objektov in naprav v splošni rabi.
(5)
Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča predpiše z odlokom občinska skupščina. Odškodnina se določi v znesku za kvadratni meter zemljišča ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišč in ne sme biti manjša od 10 din. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije valorizira vsaki dve leti ta znesek v skladu s splošnim gibanjem cen.
(6)
Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča odmeri v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za lokacijske zadeve. Če se odškodnina ne da odmeriti po tretjem odstavku tega člena, odmeri odškodnino upravni organ, pristojen za lokacijske zadeve, potem ko je dobil mnenje občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijsko inšpekcijo. Če le-ta ne da mnenja v 30 dneh, lahko odloči občinski upravni organ, pristojen za lokacijske zadeve, brez tega mnenja.
(7)
Brez potrdila o plačani odškodnini ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja oziroma dovoljenja za izkoriščanje rudnin, prav tako pa ne začeti gradnje na podlagi priglasitve.
15. člen
(1)
Kdor izkorišča kamen, mivko, gramoz, pesek in opekarsko glino, plača poleg odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča še posebno odškodnino v višini 5 % prodajne cene za kubični meter izkopanih rudnin. To odškodnino odmeri v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za rudarstvo na podlagi prijave, ki jo mora v roku petnajst dni po preteku vsakega polletja dati fizična ali družbena pravna oseba, ki izkorišča rudnine.
(2)
Plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in odškodnine po prejšnjem odstavku ne obvezuje tistega, ki rudnine izkorišča, obveznosti, da omogoči po končanih delih ponovno uporabo zemljišča v skladu s predpisi o rudarstvu.
16. člen
(1)
Kdor zaradi izpuščanja v zrak večjih koncentracij škodljivih snovi, kot je to dovoljeno po predpisih o varstvu zraka, ali kako drugače povzroči onesnaženje kmetijskega zemljišča ali gozda tako, da se zmanjša kmetijska oziroma gozdna proizvodnja, ali tako, da vsebujejo kmetijski pridelki več škodljivih snovi, kot je to normalno, plača ne glede na pravice oškodovancev po načelih odškodninskega prava še posebno odškodnino v sorazmerju z zmanjšano kmetijsko oziroma gozdno proizvodnjo oziroma v sorazmerju z zmanjšano vrednostjo kmetijskih oziroma gozdnih proizvodov.
(2)
Če sta kmetijsko zemljišče ali gozd tako onesnažena, da mora kmet oziroma kmetijska ali gozdnogospodarska organizacija na tem zemljišču opustiti svojo proizvodnjo, je povzročitelj onesnaženja dolžan oškodovancu plačati odškodnino, ki bo zadoščala po izbiri kmeta oziroma kmetijske ali gozdnogospodarske organizacije bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da ne bosta prikrajšana pri svojem dohodku, bodisi da si lahko pridobita drugo enakovredno zemljišče. Kmetu, ki mora zaradi onesnaženja v celoti opustiti kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, je povzročitelj onesnaženja zemljišča dolžan zagotoviti socialno varnost in stabilnost.
(3)
Predpise o ugotavljanju onesnaženja kmetijskih zemljišč in gozda, merila za določanje odškodnin in način plačevanja odškodnine po prvem odstavku tega člena predpiše v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.
(4)
Odškodnino po prvem odstavku tega člena odmerja v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, odškodnino po drugem odstavku pa pristojno temeljno sodišče.
17. člen
(1)
Odškodnine po 14. členu tega zakona se plačujejo pristojni kmetijski zemljiški skupnosti, ki odvaja 5 din po kvadratnem metru zemljišč Zvezi vodnih skupnosti Slovenije. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije valorizira ta znesek vsaki dve leti v skladu s splošnim gibanjem cen.
(2)
Odškodnine po 15. členu tega zakona in po prvem odstavku prejšnjega člena se plačujejo pristojni kmetijski zemljiški skupnosti.
(3)
Kmetijska zemljiška skupnost sme sredstva, ki jih pridobi po določbah 1., 2. in 3. alinee prvega odstavka 7. člena tega zakona, uporabiti samo za pridobivanje in izboljševanje kmetijskih zemljišč po določbah tega zakona, za izpolnitev obveznosti po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26-237/73) ter za stroške svoje dejavnosti.
(4)
Kmetijske zemljiške skupnosti lahko sprožijo postopek za združevanje sredstev za izvajanje kmetijskih prostorsko ureditvenih operacij. Ta sredstva in sredstva iz 4. alinee prvega odstavka 7. člena so namenska in se vodijo ločeno.
(5)
Sredstva, ki jih s plačilom odškodnine pridobi Zveza vodnih skupnosti Slovenije, se smejo uporabljati v skladu s programi izključno le za urejanje kmetijskih zemljišč zaradi povečanja njihove rodovitnosti, in sicer za kmetijske melioracije iz četrtega odstavka 97. člena tega zakona, in komasacije ter do 5 % vseh sredstev za sofinanciranje raziskovalnih tem s tega področja in Zveze kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije.
(6)
Programe urejanja kmetijskih zemljišč po prejšnjem odstavku sprejemata sporazumno Zveza vodnih skupnosti Slovenije in Zveza kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije.
18. člen
(1)
Lastnik, uporabnik oziroma imetnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: obdelovalec) ima v svojem, skupnem in splošnem družbenem interesu pravico in dolžnost obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar v skladu s predpisi, samoupravnimi splošnimi akti kmetijskih organizacij ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so zainteresirane za varstvo človekovega okolja; obdelovalec kmetijskega zemljišča iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona pa mora ta kmetijska zemljišča obdelovati tudi v skladu z občinskim družbenim planom.
(2)
Republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona navodilo o tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober gospodar.
(3)
Če kmetijska zemljiška skupnost ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom tega člena, razišče vzroke za tako stanje. V skladu z ugotovljenim stanjem predlaga kmetijska zemljiška skupnost obdelovalcu primerne ukrepe in mu pri tem daje ustrezno pomoč.
(4)
Če lastnik zemljišča v enem letu ne upošteva predloga iz prejšnjega odstavka, predlaga kmetijska zemljiška skupnost ali pristojna kmetijska inšpekcija občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, da dodeli kmetijsko zemljišče za dobo petih let v začasno upravljanje kmetijski zemljiški skupnosti. Ta doba se lahko podaljša še za naslednjih pet let, če občinski upravni organ pristojen za kmetijstvo, ugotovi, da se niso spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila odločba o začasnem upravljanju izdana. Odločba o dodelitvi kmetijskega zemljišča v začasno upravljanje je akt v upravnem postopku.
(5)
Določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, ko kmetijska zemljiška skupnost poda zahtevo o načinu rabe kmetijskih zemljišč in o drugih pogojih, ki zadevajo uporabo zemljišča (tretji odstavek 11. člena in tretji odstavek 60. člena tega zakona).
19. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost izvaja začasno upravljanje kmetijskega zemljišča tako, da v imenu in za račun lastnika dodeli to zemljišče v uporabo kmetijski organizaciji ali pa ga da v zakup kmetu, vendar samo za čas, ko je to zemljišče v začasnem upravljanju. Če dodeli kmetijska zemljiška skupnost kmetijsko zemljišče v uporabo kmetijski organizaciji, začasno postane to zemljišče družbeno sredstvo.
(2)
Lastniku kmetijskega zemljišča, ki je dodeljeno po prejšnjem odstavku kmetijski organizaciji ali dano v zakup kmetu, pripada odškodnina. Ta mora ustrezati povprečni zakupnini za enako ali podobno zemljišče v kraju, kjer je to zemljišče, po odbitku vrednosti vlaganj v razširjeno reprodukcijo. Lastnika ni mogoče obremeniti za vlaganja, ki bi bila večja od odškodnine, razen če je bil o višini vlaganj dosežen sporazum.
20. člen
Lastnik kmetijskega zemljišča lahko vsak čas zahteva prenehanje začasnega upravljanja, če dokaže, da so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je bila odločba o začasnem upravljanju izdana. V tem primeru mora začasnemu uporabniku oziroma zakupniku povrniti vse stroške in celotno vrednost vlaganj v razširjeno reprodukcijo.
III. PROMET S KMETIJSKIMI ZEMLJIŠČI
21. člen
(1)
S prometom s kmetijskimi zemljišči po tem zakonu je mišljen prenos lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in prenos kmetijskega zemljišča iz ene družbene pravne osebe v drugo družbeno-pravno osebo.
(2)
S pravnimi posli med živimi, občani, ki po določbah tega zakona niso kmetje, ter društva in druge civilne pravne osebe ne morejo pridobivati kmetijskih zemljišč na območju iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona.
22. člen
(1)
Nihče ne more imeti v lasti več kmetijskega zemljišča, kot ga sme imeti po zakonu.
(2)
Kdor pridobi v last kmetijsko zemljišče, ki presega z zakonom določeni maksimum, mora to naznaniti občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko-pravne zadeve v tridesetih dneh, odkar je za to izvedel.
(3)
Presežek kmetijskega zemljišča med z zakonom določenim maksimumom preide po izbiri lastnika v družbeno lastnino in se prenese v kmetijski zemljiški sklad. Če lastnik zemljišča ne izbere, določi občinski upravni organ, pristojen za premoženjsko-pravne zadeve, katero zemljišče iz presežka postane družbena lastnina in se prenese v kmetijski zemljiški sklad. Za presežek, ki je pridobljen s pravnimi posli med živimi, se ne plača odškodnina.
(4)
Določbi prejšnjih dveh odstavkov se smiselno uporabljata tudi v primeru, ko občan, ki po določbah tega zakona ni kmet, društvo ali druga civilno-pravna oseba, pridobi s pravnimi posli med živimi kmetijsko zemljišče iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona.
23. člen
(1)
Kdor podeduje kmetijsko zemljišče, ki skupaj z zemljiščem, ki ga že ima v lasti, presega z zakonom določeni maksimum, ima v okviru tega maksimuma pravico izbrati tisto od vseh teh kmetijskih zemljišč, na katerem namerava obdržati lastninsko pravico.
(2)
Izjavo, s katero izbere zemljišče po prejšnjem odstavku, da dedič v šestdesetih dneh po pridobitvi zemljišča občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko-pravne zadeve. Ta organ ugotovi z odločbo, da je drugo zemljišče, ki presega z zakonom določeni maksimum, postalo družbena lastnina, in se prenese v kmetijski zemljiški sklad.
(3)
Če dedič zemljišča ne izbere, določi občinski upravni organ, pristojen za premoženjsko-pravne zadeve, katero kmetijsko zemljišče iz podedovanega presežka postane družbena lastnina in se prenese v kmetijski zemljiški sklad.
(4)
Določbe prejšnjega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, ko občan, ki po določbah tega zakona ni kmet, podeduje kmetijsko zemljišče iz 1. alinee drugega odstavka 10. člena tega zakona.
(5)
Za kmetijsko zemljišče, ki postane po prejšnjih odstavkih družbena lastnina, ima dedič pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi.
(6)
Odškodnina iz prejšnjega odstavka se dediču izplača, ko izroči kmetijska zemljiška skupnost zemljišče kmetijski organizaciji ali drugemu uporabniku, do izročitve pa obdrži dedič na zemljišču pravico uporabe.
24. člen
(1)
Kmetijska organizacija in kmet, katerih zemljišče meji na zemljišče, ki ga prodaja kmet, drug občan, društvo ali druga civilna pravna oseba, imata prednostno pravico do nakupa tega zemljišča.
(2)
Če kmetijska organizacija oziroma kmet ne uveljavlja prednostne pravice nakupa iz prejšnjega odstavka, ima prednostno pravico kmetijska zemljiška skupnost, nato druga kmetijska organizacija ali drug kmet, ki ima zemljišče v primerni oddaljenosti.
(3)
Ob enakih pogojih ima kmetijska organizacija prednostno pravico pred kmetom, med kmeti pa tisti, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost.
(4)
Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov ima prednostno pravico nakupa zakupnik kmetijskega zemljišča, ki je kmet ali kmetijska organizacija združenega dela, razen če gre za zakup iz 50. člena tega zakona.
(5)
Kadar je naprodaj gozd, ima prednostno pravico nakupa gozdnogospodarska organizacija, ki gospodari z gozdovi tega gozdnogospodarskega območja, nato organizacije združenega dela, ki gospodarijo z gozdovi v tem gozdnogospodarskem območju in kmetje. Pri določitvi prednosti med temi upravičenci se smiselno uporabljajo določbe prejšnjih odstavkov.
25. člen
(1)
Kmet, drug občan, društvo ali druga civilna pravna oseba, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče ali gozd, je dolžan ponudbo v treh izvodih izročiti pristojnemu krajevnemu uradu oziroma kjer krajevnega urada ni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko-pravne zadeve, na območju občine, kjer je to zemljišče. Ponudba mora vsebovati označbo in ceno zemljišča ter druge prodajne pogoje.
(2)
Organ iz prejšnjega odstavka poskrbi, da se ponudba za petnajst dni nabije na razglasni deski krajevnega urada oziroma občine ter jo hkrati z vročilnico pošlje kmetijski zemljiški skupnosti.
(3)
Rok za uveljavitev prednostne pravice nakupa iz prejšnjega člena znaša trideset dni od dneva, ko je ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost.
26. člen
(1)
Upravičenec iz 24. člena uveljavi prednostno pravico nakupa s pismeno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje s priporočeno pošiljko prodajalcu in pristojnemu krajevnemu uradu, oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko-pravne zadeve.
(2)
Če upravičenec iz 24. člena tega zakona smatra, da cena v ponudbi bistveno presega tržno vrednost ponudenega zemljišča, lahko v roku iz tretjega odstavka prejšnjega člena sproži postopek za ugotovitev tržne vrednosti ponudenega zemljišča pri občinskem upravnem organu pristojnem za premoženjsko-pravne zadeve. Če v petnajstih dneh po tem, ko je prodajalec zvedel za tako ugotovljeno tržno vrednost ponudenega zemljišča, ponudbe v nadaljnjih petnajstih dneh ne umakne, je to zemljišče dolžan prodati upravičencem iz 24. člena tega zakona po ceni, ki je enaka ugotovljeni tržni vrednosti. Ti upravičenci lahko v takem primeru uveljavljajo prednostno pravico nakupa v petnajstih dneh po preteku roka, v katerem je imel prodajalec pravico umakniti ponudbo. Če noben upravičenec v tem roku ne kupi zemljišča ali pa, če tržna vrednost ni ugotovljena v petnajstih dneh po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena, lahko prodajalec to zemljišče proda drugemu interesentu po določbah tega zakona.
(3)
Izjava o umiku ponudbe po prejšnjem odstavku je veljavna, če jo prodajalec pošlje s priporočeno pošiljko pristojnemu krajevnemu uradu, oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko-pravne zadeve.
27. člen
Overitev pogodbe o prodaji in zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, je mogoč samo na podlagi potrdila pristojnega krajevnega urada, oziroma, kjer krajevnega urada ni, občinskega upravnega organa, pristojnega za premoženjsko-pravne zadeve, da so bile upoštevane določbe 25. člena tega zakona. Zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, je mogoč tudi po preteku roka iz drugega odstavka 28. člena tega zakona.
28. člen
(1)
Upravičenec iz 24. člena tega zakona, ki je bil prikrajšan za prednostno pravico nakupa, lahko s tožbo zahteva, da se pogodba o prodaji razveljavi in da mu lastnik proda kmetijsko zemljišče ob enakih pogojih, po katerih je bilo prodano drugemu.
(2)
Tožbo iz prejšnjega odstavka lahko vloži upravičenec v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedel za prodajo oziroma za vpis, najpozneje pa v enem letu od dneva overitve pogodbe o prodaji zemljišča oziroma vpisa v zemljiško knjigo.
29. člen
(1)
Kmet sme podariti kmetijsko zemljišče ali gozd občanom, ki se po tem zakonu ne štejejo za kmeta, če so ti njegov zakonec ali oseba, ki je po predpisih o zakonski zvezi izenačena z zakoncem, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter njegovi starši, bratje oziroma sestre.
(2)
Kmetje, lastniki kmetij iz 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) smejo podariti občanom iz prejšnjega odstavka samo taka zemljišča, ki jih sicer smejo z oporoko nakloniti v skladu z drugim odstavkom 22. člena navedenega zakona.
(3)
Zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča ali gozda, na katerem je lastninska pravica, je z darilno pogodbo mogoč samo na podlagi potrdila občinskega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, da so upoštevane določbe prejšnjih odstavkov.
30. člen
(1)
Kmetijska organizacija lahko proda kmetijsko zemljišče šele, ko dobi mnenje kmetijske zemljiške skupnosti o nameravani prodaji. Šteje se, da kmetijska zemljiška skupnost soglaša s prodajo, če v tridesetih dneh ne sporoči svojega mnenja.
(2)
Kmetijska organizacija sme uporabiti denarni znesek, ki ga dobi za prodano kmetijsko zemljišče ali za pogodbeni oziroma prisilni prenos takega zemljišča na drugo družbeno pravno osebo, samo za nakup drugega kmetijskega zemljišča ter za izboljšanje ali ureditev kmetijskih zemljišč.
31. člen
(1)
Če posestnik kmetijskega zemljišča ne more dokazati svoje lastninske pravice z izpiskom iz zemljiške knjige ali s pravnomočno sodno ali upravno odločbo, lahko tako zemljišče proda ali se po 32. členu tega zakona odpove lastninski pravici le, če se izkaže s potrdilom, ki ga izda občinski upravni organ, pristojen za premoženjsko pravne zadeve.
(2)
Da bi mogel dobiti potrdilo iz prejšnjega odstavka, mora posestnik zemljišča dokazati:
-
da je pridobil posest na zemljišču na takšni pravni podlagi, po kateri se pridobiva lastninska pravica na nepremičninah;
-
da imajo on ali njegovi pravni predniki zemljišče v posesti najmanj že od 6. aprila 1941,
-
da ne teče o lastnini na tem zemljišču sodni spor.
(3)
Kdor po prodaji zemljišča po prejšnjem odstavku dokaže svojo lastninsko pravico na prodanem kmetijskem zemljišču, ne more zahtevati od kupca, da mu izroči zemljišče v posest, preden mu ne povrne neamortiziranega dela vloženih sredstev za investicije na njem.
(4)
Potrdilo iz prvega odstavka tega člena je veljavna listina za vpis v zemljiško knjigo.
32. člen
(1)
Kmet, drug občan, društvo ali druga civilna pravna oseba se lahko z enostransko izjavo odpove lastninski pravici na svojem kmetijskem zemljišču v korist kmetijske zemljiške skupnosti, če na zemljišču ni bremen ali so na njem samo stvarne služnosti.
(2)
Izjavo o odpovedi lastninski pravici po prejšnjem odstavku se da občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko-pravne zadeve, in sicer ustno na zapisnik ali pa v obliki sodno overjene listine.
(3)
Za pravna dejanja v postopku v zvezi s prenosom lastninske pravice po tem členu se ne plačujejo takse in ne davek od prometa nepremičnin.
33. člen
(1)
Kmetijsko zemljišče, katerega lastnik najmanj deset let ne stori ničesar, s čimer bi kakorkoli izvrševal svojo lastninsko pravico na tem zemljišču, postane družbena lastnina in preide v kmetijski zemljiški sklad. Prav tako postane družbena lastnina kmetijsko zemljišče, ki je bilo v skladu z 18. členom tega zakona deset let v začasnem upravljanju, razen če gre za zemljišče, ki je v lastnini kmeta, ki zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne more obdelovati kmetijskega zemljišča z osebnim delom.
(2)
Na kmetijsko zemljiško skupnost se prenese kmetijsko zemljišče tiste kmetijske organizacije, ki tega zemljišča eno leto ni obdelovala v skladu z določbami prvega odstavka 18. člena tega zakona.
(3)
Dejstvo iz prvega odstavka tega člena ugotovi v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za premoženjsko-pravne zadeve, dejstvo iz drugega odstavka pa prav tako v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo.
34. člen
Na kmetijskem zemljišču, ki je družbena lastnina, ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice.
35. člen
(1)
Pogodbo o prodaji kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini občanu, društvu oziroma drugi civilno-pravni osebi je treba predložiti najkasneje trideset dni po sklenitvi pristojnemu občinskemu javnemu pravobranilstvu. V tem roku je treba predložiti pristojnemu občinskemu javnemu pravobranilcu tudi pogodbo, na podlagi katere je kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino.
(2)
Pogodbe, s katerimi je družbenopravna oseba prodala kmetijsko zemljišče občanu, društvu ali drugi civilno pravni osebi oziroma ga kupila za ceno, ki je manjša oziroma večja kot prometna vrednost, izpodbija občinsko javno pravobranilstvo najkasneje v treh mesecih od prejema pogodbe.
(3)
Sodišče ne sme izvesti zemljiškoknjižnega prenosa brez potrdila javnega pravobranilstva o prejemu pogodbe prvega odstavka tega člena.
IV. ZAKUP KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
36. člen
(1)
Predmet zakupa je kmetijsko zemljišče s pripadajočimi objekti, napravami in dolgoletnimi nasadi.
(2)
Pogodba o zakupu kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: zakupna pogodba) mora vsebovati zlasti zemljiškoknjižne podatke, opis in vrednost objektov, naprav in nasadov iz prejšnjega odstavka, višino zakupnine ter dobo in namen zakupa.
37. člen
Zakupna pogodba mora biti sklenjena v pismeni obliki. Zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pismeni obliki, nima pravnega učinka.
38. člen
Določbe 24. do 28. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za zakup.
39. člen
(1)
Kmetijska zemljiška skupnost ali kmetijska organizacija sme dati kmetijsko zemljišče kmetu v zakup samo v primeru, če ni mogoče s temi zemljišči oblikovati kompleksov zemljišč družbeno organizirane proizvodnje kmetov ali organizirati trajnejše medsebojne povezanosti ali trajnejšega poslovnega sodelovanja na podlagi združevanja dela, zemljišč, delovnih in drugih sredstev, ki so lastnina kmetov, z delom delavcev in z družbenimi sredstvi v organizaciji združenega dela.
(2)
V podzakup lahko daje pod pogojem iz prejšnjega odstavka kmetijsko zemljišče le kmetijska zemljiška skupnost in kmetijska organizacija.
(3)
Kmetijska organizacija sme uporabiti znesek, ki ga dobi po prejšnjih odstavkih, le za namene iz drugega odstavka 30. člena tega zakona.
40. člen
(1)
Doba zakupa mora ustrezati namenu uporabe zakupnega zemljišča.
(2)
Razen v primeru zakupa po prvem odstavku 19. člena tega zakona, doba zakupa ne sme biti krajša kot:
-
25 let, če naj rabi zemljišče osnovanju vinogradov, sadovnjakov ali hmeljišča;
-
15 let, če naj rabi zemljišče osnovanju nasadov hitrorastočih listavcev;
-
10 let, če naj rabi zemljišče za druge namene.
(3)
Če trajni nasadi na zakupnem zemljišču že obstojajo, se zakupno razmerje lahko sklene tudi za dobo, dokler nasadi ne bodo amortizirani.
41. člen
Če zakupodajalec v tridesetih dneh od dneva objave ponudbe o zakupu na način iz 25. člena tega zakona ne more skleniti zakupne pogodbe za dobo iz prejšnjega člena, lahko da kmetijsko zemljišče v zakup tudi za krajši čas.
42. člen
Zakupna pogodba se podaljša za prvotno dogovorjeno dobo, če najmanj v šestmesečnem ali v daljšem dogovorjenem odpovednem roku nobena pogodbena stranka pismeno ne odpove pogodbe.
43. člen
(1)
Zakupna pogodba lahko vsak čas sporazumno preneha.
(2)
Zakupna pogodba preneha tudi, če zakupno zemljišče v skladu z zakonom preneha biti kmetijsko zemljišče.
44. člen
Zakupodajalec sme od pogodbe odstopiti, če zakupnik:
-
ne rabi zemljišča v skladu s prvim odstavkom 18. člena tega zakona,
-
obdeluje zakupno zemljišče v nasprotju s sklenjeno pogodbo,
-
daje zakupno zemljišče v podzakup, razen v primerih iz drugega odstavka 39. člena tega zakona.
45. člen
(1)
Če bi zaradi dogodkov, ki jih ob času sklepanja zakupne pogodbe ni bilo mogoče pričakovati, izpolnitev obveznosti postala za eno od strank očitno pretežka ali bi ji povzročila preveliko izgubo, lahko prizadeta stranka zahteva, da se pogodba spremeni ali razveljavi.
(2)
Pri presoji, ali je zahteva za spremembo ali razveljavljanje zakupne pogodbe utemeljena, je treba upoštevati koristi obeh strank, kakor na primer onemogočanje uvedbe prostorsko-ureditvenih operacij ter bolezen, onemoglost ali drugačno delovno nezmožnost zakupnika.
46. člen
Zakupna pogodba, s katero se zakupnina določi v obliki dela na kmetiji zakupodajalca ali v obliki deleža od pričakovanega pridelka oziroma predvidenega dohodka, je nična.
47. člen
(1)
Zakupnik ima pravico in dolžnost, da obnavlja trajne nasade na zakupnem zemljišču v takem obsegu, da se amortizirajo do poteka zakupne dobe.