TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da je toženec dolžan prvi tožnici plačati 84,57 EUR, drugi tožnici 251,46 EUR, tretja tožnica je dolžna tožencu plačati 247,29 EUR, četrti tožnik pa je dolžan tožencu plačati 35,67 EUR, vse iz naslova stroškov postopka. Vsi so dolžni plačati v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Soodgovornost tožeče stranke v smislu drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ ne more biti podana zgolj zato, ker je tretja tožnica v časovno nedoločenem obdobju pred škodnim dogodkom tožencu občasno točila alkohol in ga domnevno ščuvala proti sosedom zaradi obstoječih vaških konfliktov. Takšno naziranje toženca je bistveno preširoko, saj malodane izhaja iz t. i. „sine qua non“ razumevanja vzročne zveze, ki pa se lahko širi praktično v neskončnost, zato ne more biti nobenega dvoma, da v pravnem pomenu ni upoštevno.

Sklicevanje sodišča prve stopnje na del toženčevega zagovora v kazenskem postopku, na izsledke katerega je tudi vezano, v nobenem primeru ne more biti problematično.

ZPP v 253. členu res določa, da se izvedenca praviloma zasliši ustno, kar je odraz načela neposrednosti v pravdnem postopku, vendar pa kršitev tega člena ni nujno podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal mnenje pisno, pa to mnenje ni nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, ter če pravdna stranka ne poda takšnih pripomb na mnenje, zaradi katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati.