Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitev Javne Agencije Republike Slovenije za nasledstvo v neskladju z Ustavo, ker ne določa nadaljevanja pravdnih izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo

1138. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitev Javne Agencije Republike Slovenije za nasledstvo v neskladju z Ustavo, ker ne določa nadaljevanja pravdnih izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti zakona in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p. – d.n.o., Z., na seji dne 17. marca 2005

Zakon o preoblikovanju Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitev Javne Agencije Republike Slovenije za nasledstvo (Uradni list RS, št. 86/04) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa nadaljevanja pravdnih in izvršilnih postopkov, ki so bili prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97).

Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Če zakonodajalec ugotovljene neustavnosti v roku iz prejšnje točke ne odpravi, se po izteku tega roka vsi postopki, ki so prekinjeni oziroma odloženi na podlagi Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo, na predlog strank nadaljujejo.

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2441/2002 z dne 6. 11. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 1 I 1167/94 z dne 2. 8. 2002 se zavrže.

Sodišče prve stopnje je sprejelo sklep, s katerim je na podlagi 15.č člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju: ZSSuk) prekinilo izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 22. 12. 1994, z utemeljitvijo, da gre za spor, povezan z vprašanjem sukcesije. Pred odločitvijo o prekinitvi postopka je v skladu z zahtevo iz 15.g člena ZSSuk pridobilo mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju: Sklad), ki ga je ob ugotovitvi, da je v skladu z določbami ZSSuk, v celoti sprejelo in mu sledilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, vendar je kot podlago za odlog izvršbe navedlo 15.d člen v zvezi s 15.č členom ZSSuk. Zavrnilo je pritožnikovo razlago te določbe in navedlo, da je za ugotovitev, ali gre za terjatev, na katero se nanaša 15.d člen ZSSuk, treba upoštevati dejstva, ki jih je v svojem mnenju sporočil Sklad. Pomembni naj bi bili zlasti okoliščini, da je terjatev nastala pred osamosvojitvijo in da je Narodna banka Jugoslavije (v nadaljevanju: NBJ) kot institucija federacije skladno s tedanjo ureditvijo jamčila tudi za devizne hranilne vloge, ki so jih deponirali varčevalci pri poslovnih bankah in njihovih podružnicah v bivši SFRJ ali v tujini.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) Ustave. Utemeljuje jih z navedbami: da se obe sodišči sklicujeta na mnenje Sklada, ki upniku nikoli ni bilo vročeno, da gre v njegovem primeru le za realizacijo pravice do poplačila, ki jo je priznalo slovensko sodišče (drugače od "hrvaških" varčevalcev, ki so sodbe zoper toženo stranko pridobili v tujini) in da mu zato sodišče odreka pravico do sodnega varstva njegovih pravic v izvršilnem postopku brez nepotrebnega odlašanja. Glede na to, da 15.e člen ZSSuk določa, da se bodo prekinjeni oziroma odloženi postopki nadaljevali po uradni dolžnosti po uveljavitvi zakona iz 15.c člena ZSSuk, ki po 8 letih od uveljavitve novele iz leta 1994 "še ni na vidiku", meni, da je takšna nedoločena in v nedogled prepuščena prekinitev nedopustna. Opozarja, da tudi sicer nadaljevanje postopka v njegovem primeru sploh ni določeno, saj naj bi se določba o nadaljevanju postopka izrecno nanašala le na primere prekinitev in odloga postopkov na podlagi 15.č člena, ne pa tudi na tiste, ki so bili, tako kot njegov, odloženi na podlagi 15.d člena ZSSuk. Navaja še, da so določbe ZSSuk (če se jih razlaga tako, kot sta storili sodišči v njegovi izvršilni zadevi, tj. preširoko) do pritožnika, ki ima bivališče v V., diskriminacijske. V neskladju z Ustavo naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, po katerem je za ugotavljanje okoliščin, ali gre za terjatev, na katero se nanaša 15.d člen ZSSuk, odločilno mnenje Sklada. Tudi sicer po njegovem mnenju pristojnost Sklada ni podana, ker naj ne bi bil izpolnjen "subjektivni kriterij" iz 10. člena ZSSuk.

Kritizira tudi določbe 15.č, 15.d in 15.g člena ZSSuk, za katere meni, da so nedorečene in preširoke, slednja pa tudi nejasna. Nedoločen naj bi bil tudi 10. člen ZSSuk, ker določa le subjekte terjatev in obveznosti, ne pa tudi njihove vsebine, katere opredelitev je tako prepuščena "nekemu paradržavnemu skladu", ki naj bi tako arbitrarno odločal o pravicah in obveznostih, ki bi jih moral določno opredeliti sam zakon. Predlaga, naj Ustavno sodišče ob ugotovitvi neustavnosti določb ZSSuk, na katere se sklicuje, odpravi izpodbijana sklepa, podredno pa naj ob pravilni razlagi določb materialnega prava oceni, da v obravnavanem primeru ne gre slediti mnenju Sklada.