TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v I./1 točki in v delu I./2 točke izreka ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremenita tako, da se ugotovi, da tožeči stranki zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2022 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo,

- v preostalem nespremenjenem delu I. točke izreka in v II. točki izreka se sodba sodišča druge stopnje in v preostalem nespremenjenem delu I./2 točke izreka ter v I./3 in I./4 točki izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kot je opredelitev iz 89. člena ZDR-1) ne sme temeljiti na razlikovanju med delavci za polni in krajši delovni čas na istem delovnem mestu, saj to vzpostavlja razlikovanje po neustreznem kriteriju primerljivosti oziroma neprimerljivosti. Kriterij mora izhajati iz prenehanja potreb po delu, vendar na istem delovnem mestu prenehanja potreb po delu ni mogoče utemeljiti s tem, da je postalo nepotrebno le delo tistih delavcev, ki so zaposleni polni delovni čas, ne pa tudi ostalih. Res je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi delo s polnim ali krajšim delovnim časom (31. člen ZDR-1), vendar v zvezi s prenehanjem potreb po delu razlikovanje po tem kriteriju ni ustrezno. S takšnim izločanjem nekaterih delavcev iz primerjave se ustvarja neutemeljeno razlikovanje med delavci, ki sicer delajo enako delo in so povsem zamenljivi.