IZREK
Tožbi se delno ugodi ter se odločba Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 061-84/2012/10 (4-04) z dne 19. 4. 2012 odpravi v točkah 2., 4., 5. in 6. izreka ter v 7. in 8. točki izreka, kolikor se nanašata na 2., 4., 5. in 6. točko izreka, in se zadeva v tem delu vrne Inšpektoratu RS za notranje zadeve v ponovni postopek. V preostalem delu se tožba zavrne.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 272,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
JEDRO
Na podlagi prvega odstavka 80. člena ZOro-1 je inšpektor pristojen preverjati ne le, ali določena pravna oseba opravlja dejavnost civilnega strelišča, ampak je pristojen tudi za nadzor dejavnosti strelišča iz tretjega odstavka 50. člena ZOro-1.
Tožeči stranki je bilo utemeljeno naloženo, da mora do pridobitve ustreznega dovoljenja po 51. členu ZOro-1 na strelišču prenehati z izvajanjem hrambe orožja in streliva. Ugotovljeno dejansko stanje namreč v zadostni meri utemeljuje zaključek, da se je na strelišču tožeče stranke in s strani tožeče stranke izvajala hramba orožja in streliva (druge osebe). Takšna hramba orožja in streliva sodi v dejavnost strelišča v smislu drugega odstavka 50. člena ZOro-1, ki jo pravna oseba - upravljavec strelišča v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZOro-1 lahko prične izvajati šele, ko dobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ki pa ga tožeča stranka nima. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da se je na strelišču opravljala še druga dejavnost, ki sodi v dejavnost civilnega strelišča, ne le hramba orožja, in se tudi zato tožeča stranka ne more sklicevati na izjemo po tretjem odstavku 50. člena ZOro-1, ki velja za strelišče, ki ga uporabljajo zgolj člani strelske organizacije.
Niti iz določil ZOro-1 niti iz določil ZIN niti iz določil ZUP ne izhaja, da bi bila za odločitev pomembna le dejstva, ugotovljena z neposredno zaznavo inšpektorja ob ogledu.
Določilo tretjega odstavka 50. člena ZOro-1 v nobenem primeru ne izključuje uporabe določb 54. in 56. člena ZOro-1 in predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču, med slednje pa sodijo tudi določila 2. in 7. člena Pravilnika o tehničnih pogojih varovanja prostorov, kjer se nahaja orožje.
Materialnopravno zmotno je stališče, da je ob ugotovitvi, da je na svojem strelišču opravljala dejavnost civilnega strelišča, tožeča stranka dolžna vzpostaviti predpisane pogoje za opravljanje takšne dejavnosti. Ni sicer dvoma, da tožeča stranka, če ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, dejavnosti civilnega strelišča oziroma, konkretno, hrambe orožja in streliva ne sme izvajati. Vendar je ta cilj dosežen že z izrekom ukrepa prepovedi hrambe orožja in streliva. Tožeča stranka se nato lahko odloči, da bo pridobila ustrezno dovoljenje za opravljanje dejavnosti civilnega strelišča; izpolnitev za to predpisanih pogojev oziroma zahtev bo v tem primeru stvar postopka izdaje dovoljenja. Lahko pa se tudi odloči, da sporne dejavnosti ne bo več opravljala in s tem zadosti zahtevam zakona. Zato je tožena stranka ne more siliti, da za vnaprej vzpostavi pogoje za opravljanje dejavnosti civilnega strelišča. Kolikor pa tožena stranka meni, da mora tožeča stranka določene zahteve izpolnjevati v vsakem primeru, že glede na njeno siceršnjo društveno dejavnost, pa to ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu v izpodbijani in niti v drugostopenjski odločbi ni obrazloženo, tako da bi bilo odločitev sploh možno preizkusiti.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.