TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12) se razveljavijo. Drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12) so bili v delih, ki so se nanašali na upravičence do dela pokojnine za upoštevanje obdobij pokojninske dobe do 31. 3. 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, v neskladju z Ustavo. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije mora vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz 1. in 2. točke izreka te odločbe, brez odlašanja izdati nove odločbe.

Pokojnina v določeni višini je zakonsko določena pridobljena pravica, ki je varovana v okviru načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Ekonomska nezmožnost države za pokrivanje socialnih dajatev je lahko ustavno dopusten razlog, zaradi katerega zakonodajalec lahko zmanjša zakonsko določene pridobljene pravice za naprej (višina pokojnine določena s pravnomočno odločbo), ne da bi to pomenilo neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa mora zakonodajalec pri tem spoštovati načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zakonodajalec je z izpodbijano ureditvijo različno obravnaval v bistvenem podobne položaje uživalcev pokojnin, ki bi morali biti obravnavani enako (npr. vojaški zavarovanci); nekatere v bistvenem različne položaje uživalcev pokojnin je obravnaval enako, ne da bi imel za njihovo enako obravnavo ustavno dopusten razlog ali razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari; zakonodajalec tudi ni izkazal razumnih razlogov za različno obravnavo uživalcev pokojnin, za katere je (sicer zmotno) predpostavil, da so v enakem položaju. Razvrstitev skupin uživalcev pokojnin v drugi odstavek 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ je bila arbitrarna in zato v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Posebno varstvo skupin uživalcev pokojnin, katerih status je opredeljen v tretjem odstavku 50. člena Ustave, je zakonodajalec tem skupinam zagotovil tudi tako, da jim je priznal pravico do pokojnine, ki ni v celoti temeljila na plačanih prispevkih. Zato ta okoliščina sama zase ni ustavno dopusten razlog, ki bi lahko utemeljil enako obravnavanje teh skupin uživalcev pokojnin v razmerju z drugimi uživalci pokojnin, ki jih zajema izpodbijani ukrep, a po Ustavi ne uživajo posebnega varstva. Upoštevanje neplačevanja prispevkov kot razlog za znižanje pokojninskih prejemkov bi pri upravičencih, katerih položaj ureja 30. člen Ustave, poseglo v ustavno podlago, ki je bila temelj za priznanje pravice do pokojnine. Zato okoliščina neplačevanja prispevkov tudi za te uživalce pokojnin sama zase ni ustavno dopusten razlog za njihovo enako obravnavo v razmerju z uživalci pokojnin, katerih pokojnine v celoti ne temeljijo na plačanih prispevkih, a razlogov za to ne gre pripisati prisilnim ukrepom države. Zakonodajalec je znižal pokojnine tudi drugim skupinam uživalcev pokojnin, pri katerih so razlogi za neplačilo prispevkov na strani države, ker neplačevanje prispevkov ni bilo odvisno od njihove izbire, temveč je bilo posledica različnih prisilnih ukrepov države. Zato okoliščina neplačila prispevkov za čas, ki jim je vštet v pokojninsko dobo zaradi tovrstnih ukrepov države, ni razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari, za enako obravnavo z drugimi skupinami uživalcev pokojnin iz drugega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ, katerih pokojnine ne temeljijo v celoti na plačanih prispevkih in ki so imeli možnost prosto in svobodno izbirati med pogoji svoje upokojitve.