IZREK
I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu glede izročitve ključev iz I. točke izreka tako spremeni, da je toženec tožnici v roku 15 dni dolžan izročiti ključe od vhodnih vrat nepremičnine ID znak 000-0, to je stanovanjske hiše na naslovu N.,
v preostalem delu (preostali del I. točke izreka in II. točka izreka) pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
JEDRO
Tožnica je z zahtevkom za izročitev ključev izrazila svoj interes za izvajanje soposesti solastne nepremičnine in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Iz trditvene podlage toženca po drugi strani ne izhaja, da bi mu izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožničinega posega v njegovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Nasprotno, v pripravljalni vlogi z 28. 3. 2018 je navedel, da tožnici bivanja ni nikoli branil ter je z izročitvijo ključev mlajši hčerki predvideval, da so ti dostopni tudi tožnici. Dodal je še, da bi tožnica hišo lahko kadarkoli uporabljala. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da gre za hišo z dvema bivalnima enotama, ustavnopravnemu varstvu pravice do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS) dalo prednost pred varstvom tožničine (so)lastninske pravice (33. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče ohranilo nepravično stanje, ko tožnica, ki je bila zaradi toženčeve zamenjave ključev nedopustno izključena iz soposesti solastne nepremičnine, kljub sodni odločbi o načinu razdelitve premoženja, zaradi dolgotrajnosti postopka s civilno delitvijo, svojih solastniških upravičenj še naprej ne bi mogla izvajati. Po drugi strani bi preostali lastnik ohranil izključno posest na celotni stanovanjski hiši, ki jo je zaradi zasedenosti tudi težje prodati na trgu.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki utemeljuje zahtevek na plačilo uporabnine, zmotno pa je zaključilo, da ga tožnica ni dovolj substancirala ter ga zato zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Tožnica je že v tožbi ustrezno opisala, v čem obstoji njeno prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja, ki je vodilo v opustitev posesti, in ga vrednostno opredelila ter dodala, da je prav za tolikšen znesek tudi toženec neupravičeno obogaten. V drugi pripravljalni vlogi, vendar še pravočasno, je dodatno navedla, da toženca kot nedobrovernega posestnika zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni najemnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, pri čemer je izhodišče za določitev uporabnine povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.