TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 83.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

Toženi strani sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 159.351,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zapadlega mesečnega obroka dalje do plačila.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 1.516,46 EUR v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki od vložitve tožbe dalje plačevati mesečno rento v višini 1.961,85 EUR do vsakega 10 dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženima strankama njune stroške postopka pred sodiščem druge in prve stopnje v znesku 10.695,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženima strankama njune revizijske stroške v znesku 5.299,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožnik plačilo škode terja solidarno od obeh toženk. V takšnem primeru pa je glede pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 49. člena ZMZPP. Ta določa, da če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali katerih obveznosti se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Prva toženka ima sedež v Sloveniji, domnevna obveznost, na podlagi katere tožnik od obeh toženk zahteva solidarno plačilo, pa se opira na isto pravno in dejansko podlago.

Tretji odstavek 21. člena ZMZPP sicer res določa, da se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež oziroma stalno prebivališče, če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi temeljno določbo 2. člena ZMZPP o tem, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstaja pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom.

V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V skladu z uveljavljeno sodno prakso se šteje, da je oškodovanec za škodo izvedel, ko ima na voljo dovolj podatkov in je seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Za negmotno škodo zaradi posledic poškodbe ali poklicne bolezni se šteje, da je oškodovanec zanjo izvedel, ko je zdravljenje končano in se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo.

Škoda v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal in prejemki, ki jih je prejel v času bolniškega staleža oziroma invalidske upokojitve, je primer tako imenovane sukcesivno nastajajoče škode. Za takšno škodo pa velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.