TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja opisanega pod točko III izreka, spremeni v pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika ter se obsojenemu na podlagi prvega odstavka 213. člena Kazenskega zakonika določi kazen 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, nato pa se mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika, upoštevaje že določeno kazen 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika iz izpodbijane sodbe, izreče enotna kazen 8 (osem) let zapora.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega, zavrneta.

V izreku sodbe niso konkretizirane okoliščine iz katerih bi izhajalo, da je bil posebej surov način storitve kaznivega dejanja izsiljevanja za oškodovanca hkrati tudi poniževalen. Kar naredi kaznivo dejanje po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 težje, je med drugim tudi dejstvo, da je storilec deloval na posebej surov in za oškodovanca hkrati tudi poniževalen način, na primer v situacijah, ko se bo oškodovanec moral sleči, klečati, prositi ipd.