TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se delno ugodi, pritožbi državne tožilke pa se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenita tako, da:

‒ se iz opisa dejanja pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje izpusti besedilo "zahrbten in" ter besedilo prve alineje te točke;

‒ se obtožencu za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen zviša na trideset (30) let zapora;

‒ se obtožencu za dve kaznivi dejanji umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje za vsako kaznivo dejanje določita kazni po trideset (30) let zapora;

‒ nakar se mu po 1. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje določene kazni za tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni štiri (4) leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1,

izreče enotna kazen

dosmrtnega zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdita sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo.

V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP.

Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zaporedoma, v bližnjih hišah, z istim kuhinjskim nožem, pri čemer je obtoženec dva oškodovanca brutalno umoril v navzočnosti svojega štiriletnega sina in kljub njegovim prošnjam, naj preneha. Vrhovno sodišče je pri izreku enotne kazni dosmrtnega zapora poleg teže kaznivih dejanj upoštevalo tudi obtoženčeve osebne lastnosti (zlasti odločnost in brezbrižnost pri izvršitvi vseh umorov, pri katerih obtoženec ni imel nobenih notranjih zadržkov, ter njegovo vedenje po storitvi dejanj), in pri njem obstoječo nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče z izrečeno enotno kaznijo dosmrtnega zapora v okoliščinah konkretnega primera skrbi predvsem za varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda, zlasti pravice do življenja, ki spada v sklop hierarhično najvišjih ustavnih pravic in bi jo morali spoštovati vsi posamezniki. Hkrati se z izrečeno enotno kaznijo zasleduje tudi cilj specialne in generalne prevencije, ki je v vzpostavitvi zavedanja obtoženca in tudi drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, kakršna so obravnavana.