TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizijama prve toženke in drugega toženca se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

1. Pritožbi tožnikov se zavrneta.

2. Pritožbama prve toženke in drugega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in drugega toženca zavrne in v 3. točki izreka tako, da je prvi tožnik dolžan povrniti pravdne stroške prvi toženki v višini 3.559,83 EUR in drugemu tožencu v višini 4.135,53 EUR, vse v 15. dneh od vročitve te sodbe, od. 16. dne dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Prva toženka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka: prvi toženi stranki v višini 4.288,45 EUR, drugi toženi stranki v višini 2.809,15 EUR in stranskemu intervenientu v višini 1.702,18 EUR, vse v 15. dneh od vročitve te sodbe, od. 16. dne dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Reviziji tožnikov se zavrneta.

III. Prva tožeča stranka je dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka in sicer prvi toženi stranki v višini 5.089,88 EUR, drugi toženi stranki v višini 3.387,70 EUR ter stranskemu intervenientu v višini 1.702,18 EUR, v 15. dneh od prejema te odločitve, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Domneva, da tožnikova škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti (173. člen ZOR), je izpodbojna; oseba se lahko objektivne odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere, med drugim, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Presoja o tem, ali je ravnanje tretjega oziroma oškodovanca izključni vzrok za nastalo škodo, spada v področje razumevanja vzročne zveze. Izključnost je v tem, da obratovalec na potek dogodkov ni mogel vplivati, tako da bi škodo preprečil. Pojem izključnosti vzroka se navezuje na pojma nepričakovanosti in nepreprečljivosti.

Okoliščina, da delovišče ni bilo zavarovano na način, ki bi komurkoli preprečeval dostop do stroja, ni pravno relevantni vzrok konkretnega škodnega dogodka. Tako obsežno dolžnostno ravnanje tožencev namreč ne obstaja, saj se dolžnost zavarovanja delovišča nanaša na nepooblaščene osebe, ne pa na tožnika, ki je bil na delovišču prisoten po službeni dolžnosti, da bi opozoril na bližino določenih napeljav. Ta naloga po naravi stvari zahteva prisotnost na delovišču oziroma v bližini rovokopača, ki bi lahko s kopanjem te cevi poškodoval. Ker bi imel tožnik tudi ob ustreznem zavarovanju delovišča (pred nepooblaščenimi osebami) dostop do stroja, opustitev te dolžnosti ni vplivala na nastanek nezgode.

Nevarnost oziroma škoda, ki nastane zaradi strojnega izkopa in ki zahteva pazljivost pri stabilizaciji stroja, se v konkretnem primeru ni udejanjila. Premika stroja namreč ni povzročila narava dela oziroma upravljanje z rovokopačem, temveč tožnik, ki je bil na kraju po službeni dolžnosti, bil je tehnično izobražen in izkušen, prav tako pa se je moral in mogel zavedati, da se z lastnim ravnanjem (vstopom v kabino delujočega stroja, kjer je nehote premaknil ročico pogonskega sistema), ki je v nasprotju s pravili o delu, spravlja v nevarnost. Vrhovno sodišče ostaja pri stališču, da je bilo takšno ravnanje tožnika nerazumno in ga toženca nista mogla pričakovati niti nista mogla preprečiti ali odstraniti njegovih posledic. Drugačna presoja pravnih standardov predvidljivosti in preprečljivosti oškodovančevega ravnanja iz drugega odstavka 177. člena ZOR bi presegla okvire še razumnih tveganj povprečno skrbnega človeka.