TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Postopek, ki teče po tožbi tožečih strank A. A., B. B. in C. C., se ustavi.

II. Tožbi tožnika D. D. se ugodi, odločba Upravne enote Piran, št. 351-304/2010-49 z dne 11. 11. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III. Tožeče stranke A. A., B. B. in C. C. trpijo same svoje stroške postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D. D. povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je toženka določila obseg funkcionalnega zemljišča na obravnavanih parcelah. Iz izračunov v izpodbijani odločbi je sicer mogoče razumeti, da je kot funkcionalno zemljišče obravnavala celotno površino zemljiških parcel, brez površine predvidenega stavbišča objektov. Vendar razlogov za določitev takega obsega funkcionalnega zemljišča na opisani način ni pojasnila in se zato sodišče do tega ne more z gotovostjo opredeliti. Ker toženka načina določitve obsega funkcionalnega zemljišča ni pojasnila, ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, da je obseg funkcionalnega zemljišča razumela in določila na način, kot ga za je odmero funkcionalnih zemljišč predvidel 46. člen ZUN - torej (le) kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objektov.

Sodišče ugotavlja, da določbe šeste alineje drugega odstavka 16. člena PUP ni mogoče razlagati zgolj jezikovno, tako kot je to storila tožena stranka, pač pa bi morala za njeno (pravilno) uporabo pri pojasnilu pojma "funkcionalno zemljišče" (in pojma "pripadajoče funkcionalno zemljišče", ki ga pozna PUP) obenem upoštevati tudi druge določbe PUP in glede na umestitev te določbe v PUP presojati, kaj je funkcionalno zemljišče v konkretnem primeru. Poleg tega bi morala pri opiranju razlage te določbe na 46. člen ZUN upoštevati, da gre za določbo, ki je (bila) namenjena izvedbi parcelacije in ne za določbo, s katero bi bilo mogoče tolmačiti določbe prostorskih izvedbenih aktov, ki jih urejajo druge določbe tega zakona. Nenazadnje bi morala toženka določbo šestega odstavka 16. člena PUP razlagati tudi ob upoštevanju njenega namena, predvsem pa bi morala ob upoštevanju razvoja prostorskega načrtovanja skozi čas (zlasti dejstva, da pojma "funkcionalno zemljišče" v času njenega odločanja zakonodaja ni več poznala), temu pojmu nameniti vsebino, ki bo temeljila na sedaj veljavni zakonodaji s področja umeščanja objektov v prostor.