TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. K. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Obsojenemu B. K. se upoštevajoč kazni, določene za kazniva dejanja:

− po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) sedem mesecev zapora,

− po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) en mesec zapora,

− po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) šest mesecev zapora,

− po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora,

− po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka V izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora,

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen v trajanju

dve leti in sedem mesecev zapora.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1 (točka IV/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), hkrati pa se pravnomočna sodba glede pomoči pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka IV/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) za obsojeno M. K. razveljavi po uradni dolžnosti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Obsojenemu A. A. se upoštevajoč kazni, določene za kaznivo dejanje:

− po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) en mesec zapora,

− po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) šest mesecev zapora,

− po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka V izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora,

− po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) eno leto zapora,

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen

dve leti in pet mesecev zapora.

V izrečeno kazen se všteje čas že prestane kazni od 28. 5. 2018 dalje.

V. V preostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V velikih pravnih osebah pa ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva.

Dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila je treba upoštevati, da elektronsko sporočilo sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje in da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da listina izvira iz kroga oseb, ki so blizu obsojencu, kar je ravno tako pomembna okoliščina z vidika presoje obsojenčeve možnosti seznanitve z vsebino listine. Odločilnega pomena pri presoji uveljavljane kršitve pravice do obrambe, pa je okoliščina, da obsojenec in njegov zagovornik na samem naroku za glavno obravnavo nista imela pripomb na branje listine v tujem jeziku, niti nista navajala, da ne bi razumela same vsebine prebrane listine. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da izvedba dokaza v hrvaškem oziroma srbskem jeziku ni vplivala na obsojenčevo možnost učinkovito braniti se pred vsebino očitkov, zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.