TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba drugega odstavka 45. člena Kazenskega zakonika.

Kaznivo dejanje je storjeno iz koristoljubnosti tudi tedaj, kadar ga je storilec izvršil zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist.

Samostalnik koristoljubje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot težnja po pridobitvi premoženjske koristi. Iz običajnega besednega pomena besedne zveze „iz koristoljubnosti“ ni mogoče razbrati, ali se težnja po pridobitvi premoženjske koristi nanaša le na povečanje oziroma ohranitev vrednosti lastnega premoženja, ali pa tudi na povečanje premoženja koga drugega. Jezikovna razlaga besedne zveze „iz koristoljubnosti“ torej ne izključuje razlage, da je stransko denarno kazen mogoče izreči tudi v primeru, kadar storilec premoženjske koristi ne pridobi neposredno za sebe, temveč tudi za koga drugega.

Možnost izreka stranske denarne kazni po drugem odstavku 45. člena KZ-1 je treba primerjati z ureditvijo instituta odvzema premoženjske koristi, ki je v sistematiki KZ-1 urejen v 74. in 75. členu. Čeprav je namen odvzema premoženjske koristi (da nihče ne sme biti obogaten s kaznivim dejanjem) drugačen od namena izreka stranske denarne kazni, ni videti v naravi stvari utemeljenega razloga za razlikovanje, po katerem bi se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, lahko odvzela vsakemu prejemniku, stranska denarna kazen pa bi se lahko izrekla le v primeru, da je imel storilec kaznivega dejanja namen obogatiti zgolj samega sebe.

Tudi logična in namenska razlaga ne govorita v prid razumevanju drugega odstavka 45. člena KZ-1 v smislu, da je stransko denarno kazen mogoče izreči le v primeru, ko gre za pridobitev lastne koristi. Če bi sprejeli takšno razlago, bi iz denarnega kaznovanja brez utemeljenega razloga izločili vse storilce kaznivih dejanj, katerih dejanja vodijo do obogatitve ostalih oseb, ki so z njimi povezane.