TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka mora plačati 600,00 EUR sodne takse.

Dolžnostno ravnanje zdravnika je v inkriminaciji iz prvega odstavka 179. člena KZ-1 določeno kot ravnanje v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Kršitev zdravniške stroke je v vseh inkriminacijah, relevantnih za zdravniško dejavnost, prvi, elementarno konstitutivni element kaznivega dejanja. Dolžnostno ravnanje zdravnikov je določeno v posebnih predpisih, imenovanih kot pravila znanosti in stroke, na katere dispozicija odkazuje (blanketna dispozicija). Kot izvršitveno ravnanje pri tem kaznivem dejanju pride v poštev vsakršna preventivna (zdravljenje v širšem pomenu) in kurativna dejavnost (zdravljenje v ožjem pomenu), in, med ostalim, tudi nadzorovanje podrejenega zdravstvenega osebja. Zdravnik torej v postopku zdravljenja lahko ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke pri: 1. postavljanju diagnoze (predvsem opustitev dosegljivih diagnostičnih možnosti); 2. zdravljenju (zanemarjanje temeljnih ukrepov, nesodobno zdravljenje, nepotrebno zdravljenje, preveliki posegi, precenjevanje svojih zmožnosti); ali 3. poverjanju dela in nadzoru. Zdravniška dejavnost zdravnika, ki je v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, se kaže glede na način storilčevega dela ali sredstev, ki jih uporablja. Za takšen primer bo šlo pri uporabi očitno neprimernih sredstev, očitno neprimernega načina zdravljenja, opuščanja higienskih ukrepov ali za drugo očitno nevestno ravnanje.

V konkretni zadevi so v opisu kaznivega dejanja uvodoma navedeni splošni zdravstveni predpisi, ki dopolnjujejo blanketno dispozicijo iz prvega odstavka 179. člena KZ-1, temu pa sledi navedba konkretnih ravnanj oziroma ukrepov, ki bi jih obsojenka kot zdravnica pri zdravljenju deklice A. A. morala izvesti, da bi izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Uvodoma navedeni zdravstveni predpisi v povezavi z navedbo konkretnih ukrepov, ki bi jih obsojenka morala izvesti, določno in jasno povedo, kako bi obsojenka morala ravnati, da bi v konkretnem primeru izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Kaj vse bi obsojenka morala storiti, katere ukrepe bi morala izvesti in ali je ravnala skladno s pravili in spoznanji zdravniške znanosti in stroke, je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedencev medicinske stroke.

Zaradi neskrbne ocene dekličinega kliničnega stanja in opustitve zapisa znakov dehidracije, opustitve dajanja jasnih navodil medicinskim sestram v zvezi z zdravljenjem, opustitve preveritve učinkovanja odrejene terapije ali dekličine premestitve na enoto intenzivne terapije, kar vse tudi po presoji Vrhovnega sodišča celokupno kaže na obsojenkino očitno nevestno ravnanje v postopku zdravljenja, ni bila pravočasno zaznana naraščajoča dehidracija, posledično pa ni prišlo do uspešnega zdravljenja bolezni. Očitki, povezani z opisom kaznivega dejanja, niso utemeljeni.

Navedbe, da obsojenka o poslabšanju dekličinega kliničnega stanja (s strani medicinskih sester) ni bila obveščena, obsojenke ne morejo razbremeniti kazenske odgovornosti. Obsojenka bi morala sama spremljati učinkovanje odrejene rehidracijske terapije ter vitalne znake in stanje deklice, medicinskim sestram pa dati jasna navodila v zvezi z zdravljenjem, zato trditve o pretrganju vzročne zveze zaradi ravnanj (opustitev obveščanja) medicinskih sester niso utemeljene.