TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da:

- se obsojencu za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen trideset (30) let zapora zniža na devetindvajset (29) let zapora;

- se obsojencu za dve kaznivi dejanji umora po 1. in 4 točki 116. člena KZ-1 pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje za vsako kaznivo dejanje določeni kazni trideset (30) let zapora znižata na devetindvajset (29) let zapora;

- na kar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje določene kazni za tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni štiri (4) leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1

izreče enotna kazen

30 (trideset) let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas, prestan v priporu in v pridržanju od 28. 12. 2020 od 12.00 dalje.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.

Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.

Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.

Izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora je obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.