TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Po določbah ZDavP-2 je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, kar po eni strani pomeni, da je dolžan ugotavljati tako dejstva, ki so zavezancu v breme, kot tudi tista, ki so mu v korist. Zato da ugotovi resnično stanje stvari, lahko ugotavlja dejstva z vsemi dokaznimi sredstvi, za katera oceni, da so primerna, in zato mu ni mogoče uspešno očitati, da je zbiral podatke tudi z navzkrižno kontrolo pri drugih pravnih osebah oziroma preko tujih administrativnih organov. Pri tem je davčni organ dolžan dokazati tista dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane oziroma ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša, medtem ko je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.

Način obračuna opravljenih del (po toni premoga) je resda skladen s pogodbo. Vendar pa je v pogodbi v 4. členu dogovorjeno tudi, da bo izvajalec naročniku redno do 8. dne v mesecu izstavil situacijo za pretekli mesec, iz katere bo razviden obseg dela, da bo naročnik situacijo pregledal in morebitni sporni del situacije zavrnil ter da sta osnova za izračun plačila opravljenega dela s strani naročnika potrjena mesečna situacija in dogovorjena pogodbena cena. Teh situacij pa v konkretnem primeru ni niti ni o opravljenih delih nobenih drugih (listinskih) dokazil, kar pomeni, da o vrsti in obsegu zaračunanih del ni nobenih podatkov in da zato sporni računi ne morejo biti verodostojna podlaga ne za knjiženje stroškov in tudi ne za uveljavljanje odbitka DDV.

V konkretnem primeru za cenitev davčne osnove ni zadostne podlage, saj namen cenitve ni v tem, da odpravlja vsakršno pomanjkanje verodostojnih listin, temveč je davčni organ k temu zavezan samo, če na drugačen način ne more odmeriti davka.