TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku spremeni tako, da se mu delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II/1. in II/2. pravilno glasi:

„1. Ugotovi se, da so kreditna pogodba št. 001 z dne 31. 1. 2008, Pogodba o zastavi nepremičnin št. 001 - ZASN z dne 31. 1. 2008 ter notarski zapis Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 SPZ opr. št. SV 74/2008 z dne 30. 1. 2008 notarke A. A. iz ... nični.

2. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pri nepremičnini ID znak parcela 000 58/5 z ID pravice/zaznambe 002, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 74/08 z dne 30. 1. 2008 kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142. SPZ za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini glavnice 251.532,00 CHF s pogodbeno obrestno mero od dne črpanja kredita dalje v višini 6 mesečni CHF LIBOR + 2,05 letno, z zapadlostjo zadnje mesečne obveznosti 31. 1. 2028 oziroma s predčasno zapadlostjo v skladu z 8. členom kreditne pogodbe št. 001 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 74/08 z dne 30. 1. 2008 in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa kreditne pogodbe št. 001 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 74/08 z dne 30. 1. 2008, neveljavna in se izbriše;“

v stroškovni odločitvi v točki V. izreka pa tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške.“

II. V preostalem delu (tč. II/3. in II/4. izreka izpodbijane sodbe) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške pritožbenega postopka.

Kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Posebej pomembna so torej pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.

Zahtevi po transparentnosti oziroma informiranosti bi bilo zadoščeno, če bi potrošnik v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti, sprejel odločitev o njeni sklenitvi potem, ko je bil izrecno in nedvoumno opozorjen, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti prinaša specifična tveganja, ki pa ne obstojijo, če se pogodba sklene v domači valuti. Potrebno bi ga bilo tudi opozoriti, da prav ta okoliščina odreja ureditev tudi drugih obveznosti iz pogodbe v drugih pogodbenih določilih, kot npr. višino obrestne mere.

Informacijska dolžnost ponudnika je tisti mehanizem, ki potrošniku omogoči informacijsko uravnoteženje s ponudnikom (kreditodajalcem) oziroma seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. V obravnavanem primeru banka tožeče stranke ni informirala tako (ni dokazala, da jo je), da bi bil povprečni potrošnik (kreditojemalec) zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Banka ni bila (dovolj) skrbna, saj v času sklenitve obravnavane pogodbe ni izpolnila zahtev po preglednosti pogoja, ki se nalagajo poklicnim dajalcem kreditov v razmerju do potrošnika. Tožeči stranki ni predložila zadostnih in natančnih informacij, ki povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočajo, da razume konkretno delovanje spornega pogoja (finančnega mehanizma) in tako oceni tveganje potencialno znatnih negativnih posledic takega pogoja za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem pogodbe, zato je med pogodbenikoma obstajalo informacijsko neravnotežje glede pomena spornega pogodbenega pogoja. V takih okoliščinah ni mogoče šteti, da je lahko banka, če s kreditojemalcem transparentno (lojalno in pravično) posluje, razumno pričakovala, da bi kreditojemalec takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Prav to, da takšnega kredita prvi tožnik ne bi vzel, če bi banka z njim poslovala lojalno in pravično, tožeča stranka zatrjuje v tožbi. Takšen pogodbeni pogoj je nedovoljen (prvi odstavek 3. člena Direktive) oziroma nepošten, saj ga je mogoče umestiti vsaj pod abstraktni dejanski stan iz prve in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.