TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 60121-2472/2006/27 z dne 5. 3. 2012 odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. člen ZPVI določa, katere zahtevke za izdajo ugotovitvene odločbe lahko poda stranka; o teh zahtevkih je posledično, glede na prvi odstavek 213. člena ZUP, treba odločiti v izreku odločbe.

Toženka je napačno uporabila materialno pravo, in sicer določbe ZPVI ter Lizbonske konvencije. V celoti zavrnilno odločitev je namreč utemeljila z razlogom, da v postopek predloženo izobraževanje oziroma listina o izobraževalnem programu, ki ga je tožnica zaključila v tujini, ne izkazuje pridobljene določene stopnje javno veljavne izobrazbe po tujem pravu, zaradi česar po mnenju toženke ni predmet postopka priznavanja za namen zaposlovanja po ZPVI. Takšno pravno stališče ni pravilno oziroma ni skladno z zakonom in z Lizbonsko konvencijo, kar je to sodišče že večkrat odločilo.

Določilo točke b) prvega odstavka VI.3 člena Lizbonske konvencije je toženka napačno razlagala ob uporabi nacionalne zakonodaje, namesto da bi najprej izpeljala interpretacijo na podlagi metod razlage mednarodnih pogodb iz Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Pri razlagi Lizbonske konvencije je bistven kontekst in cilj te mednarodne pogodbe.

Iz sedmega odstavka 11. člena ZPVI izhaja obveznost ministrstva, da pred odločitvijo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu pridobi mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v RS izvaja primerljiv študijski program. Nad mnenjem visokošolskega zavoda ministrstvo izvaja t.i. nadzor zakonitosti v smislu, da mora mnenje imeti ustrezno metodologijo, tako da ni arbitrarno glede na načela iz Lizbonske konvencije in merila iz 3. člena ZPVI. To pomeni, da lahko ministrstvo visokošolski zavod pozove, da mnenje ustrezno dopolni, ter da lahko ministrstvo od mnenja odstopi in odloči drugače v primeru očitne nerazumnosti ali nezakonite uporabe meril v mnenju.

Začasna odločba se glede pravnih sredstev šteje za samostojno odločbo, zato se sodišče v presojo njene pravilnosti in zakonitosti v tem upravnem sporu ne (more) spušča(ti). Z odločbo, ki se izda o glavni stvari po končanem postopku, se izdana začasna odločba razveljavi. To pa pomeni, da odprava odločbe o glavni stvari že praviloma terja tudi odpravo na podlagi odločbe o glavni stvari sprejete odločitve o razveljavitvi začasne odločbe. V konkretnem primeru pa je bilo v izreku začasne odločbe odločeno, da ta velja (le) do predložitve dokazil o uspešno opravljenih manjkajočih obveznostih, ki ga je ministrstvo od tožnice prejelo 30. 6. 2008, s čimer je, glede na izrek konkretne začasne odločbe, ta nehala veljati in je zato odločitev o njeni razveljavitvi nepotrebna in s tem nepravilna. Iz navedenih posebnih razlogov je sodišče odpravilo tudi II. točko izreka izpodbijane odločbe, s čimer je zadeva vrnjena v stanje, kot je obstajalo pred izdajo te odločbe.