TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka in sovpada z izčrpanjem upnikovega pravnega interesa za izvršbo kot temeljno procesno predpostavko za vodenje postopka.

Upnikovo stališče, ki posamezna dejanja sodišča v fazi izvršbe obravnava samostojno, brez povezave s pravnomočno zaključeno dovolitveno fazo (pravnomočnim sklepom o izvršbi), je v nasprotju z zahtevo po koherenci (notranji povezanosti, soodvisnosti) kot temeljno lastnostjo pravnega sistema.

Ustavitev postopka se po naravi stvari lahko nanaša le na postopek, kot je bil v teku. Za odgovor, v kakšnem obsegu oziroma glede katerih terjatev je obravnavani postopek izvršbe sploh tekel, je edina relevantna pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi.

Posebna možnost poplačila upnika zunaj stečajnega postopka (v izvršilnem postopku) ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev (upnik je v stečajnem postopku prijavil drugačno, višjo terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi.

Odločitev o pravnem sredstvu je sistemsko neločljivo povezana z vsebino sodne odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija; ugovor po izteku roka tako s pravnomočnim sklepom o izvršbi (56. člen ZIZ). Posledica zavrnitve pravnega sredstva je potrditev vsebine izpodbijane odločitve, kar pomeni, da taka odločitev izpodbijane sodne odločbe v ničemer ne spreminja ali razveljavlja.

Zavrnitev ugovora se ne more nanašati na obveznosti, ki niso vsebina sklepa o izvršbi, zato je taka odločitev le navidezna in vsebinsko prazna.

V pojasnjeni specifični procesni situaciji je moralo sodišče prve stopnje sanirati spregled zaključka postopka tako, da je ustavilo nadaljnji dejanski tek postopka po njegovem zaključku (in ustavitvi) ter v posledici razveljavilo dejanja izvršbe, ki so bila opravljena zunaj postopka, utemeljenega na pravnomočnem sklepu o izvršbi.

Golo sklicevanje na določilo 192. člena ZIZ (domik in plačilo kupnine kot pogoja izdaje sklepa o izročitvi), ne da bi upoštevali celoten sistem, njegova izhodišča in namen izvršilnega postopka, ne zadošča kot trdna podlaga za utemeljitev kupčevega upravičenega pričakovanja, ko sta bila prisilna prodaja in domik opravljena po zaključku postopka zaradi prisilnega poplačila. V 192. členu ZIZ opredeljeno pravno pravilo glede pogojev za izdajo sklepa o izročitvi je pravilno razumeti v povezavi s 3., 47. in 193. členom ZIZ, ki ga kot bistveni kontekst pogojev prisilne prodaje dopolnjujejo (argument koherence).

Praktična uskladitev interesov v obravnavani zadevi je na točki, ko se mora interes kupca še umakniti dolžnikovemu.

Pojasnjeno pa toliko bolj velja, ko je kupec (edini) upnik.