TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.074,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Ko sodišče dovoli obnovo postopka, razveljavi odločbo izdano v prejšnjem postopku, pri čemer se nadomestitveni postopek (judicium restitutorium) ravna po naravi obnovitvenega razloga. Če je bila obnova dovoljena zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe, je tema nadomestitvenega postopka omejena in se prejšnji postopek rekonstruira le v tistem delu, ki je bil zadet z razlogom za obnovo. Pri tem mora sodišče ostati v okviru iste dejanske podlage, ki je bila zaobsežena z objektivnimi mejami pravnomočnosti, saj bi bila sicer identiteta zahtevka spremenjena, novosti pa ne smejo spremeniti identitete spora.

Tožena stranka je isti pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja sedaj zoper sodbo, izdano v nadomestitvenem postopku, neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o dovolitvi obnove, pri čemer je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 2. 10. 2018 že odločilo, da sodišče prve stopnje s sodbo 2. 2. 2016 ni odločalo o neutemeljenosti škode, kot elementu odškodninske odgovornosti, temveč je le obiter dictum navedlo, da zahtevek še ni zapadel, zato ni šlo za presojo obstoja škode. Odločba o razveljavitvi sodbe z 2. 2. 2016 je postala pravnomočna in je sodišče prve stopnje v nadomestitvenem postopku, potem ko je bila prejšnja sodba razveljavljena, pravilno v luči novih dejstev in dokazov ponovno pretreslo celotno procesno gradivo, torej tudi tisto, ki se nanaša na element škode, vendar šele po tem, ko je ugotovilo, da je na podlagi novih dejstev in dokazov izpolnjen in podan element protipravnosti. Pri tem tudi ni šlo za nedovoljeno upoštevanje sprememb pravnih predpisov in sprememb sodne prakse o nekem vprašanju, saj kot pojasnjeno, sodba z dne 2. 2. 2016 ni temeljila na morebitnem neobstoju škode, ker se s tem elementom kot takim, sodišče tedaj sploh ni vsebinsko ukvarjalo.

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je tudi načelo ekonomičnosti in koncentracije postopka (11. člen ZPP). Omejevanje dolžine rokov za navajanje novih dejstev vpliva po eni strani na pospešitev postopka, po drugi pa nujno poseže v načelo kontradiktornosti ter pravico do izjavljanja (5. člen ZPP). Naloga sodišča je, da najde pravo in ustrezno ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka ter pravico do izjave, ki je nujen pogoj za materialno pravilno sodbo. To ravnovesje je mogoče zagotoviti s primerjavo koristi, ki jo omejevanje roka za izjavljanje o novih dejstvih prinaša in teže posledic prekluzije.

Izpodbijana sodba temelji predvsem na ugotovitvi, da je tožena stranka kljub pogodbeni prepovedi prenosa terjatev na drugega upnika, ki je izhajala iz devetega odstavka 5. člena Pogodbe št. 01, slednja pa je bila sklenjena v postopku javnega naročanja, še vedno izvajala plačila po tej pogodbi glavnemu izvajalcu A., čeprav je bila seznanjena s tem, da je A. terjatve do nje zastavil za kredit B., vsa plačila pa so se izvajala predčasno (pred zapadlostjo, ki je bila dogovorjena v pogodbi). Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da iz sporne izjave z dne 4. 3. 2010 izhaja le to, da bodo njena pogodbena plačila usmerjena na račun A. pri B. in da bodo ta sredstva namenjena zagotavljanju rednega in pravočasnega pokrivanja kreditnih obveznosti. Prav slednje je tisto, kar se očita toženi stranki - da je vedela za zastavo terjatev, do katere ne bi smelo priti, in da je vedela, da bodo plačila, ki jih tožena stranka izvaja A. za izvedbo pogodbenih del, prešla v sfero B. in ne v sfero tistih, ki so dela izvajali (podizvajalci, kooperanti in dobavitelji blaga po Pogodbi št. 01; prim. deveti odstavek 5. člena te pogodbe), pa je kljub temu A. plačevala in to vedno predčasno, pred pogodbeno dogovorjenim rokom. Pritožbena navedba, da poraba sredstev ni in ne more biti stvar in odgovornost naročnika, je zato glede na vsebino Pogodbe št. 01, ki je bila sklenjena v postopku javnega naročanja, neutemeljena. Tožena stranka bi se ob vsem navedenem morala zavedati, da podizvajalci, kar je tožeča stranka nedvomno bila, zaradi ravnanj A. ne bodo poplačani. V tem smislu niti ni pomembno ali je šlo za nominirane ali nenominirane podizvajalce. Tožena stranka je lahko oziroma bi morala računati na nastanek škode oziroma bi se nastanka škode morala zavedati, in to za vse, ki so opravljali delo kot podizvajalci A.