TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob delni ugoditvi pritožbama obdolženega A. A. in zagovornice obdolženega B. B. ter tudi po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

a) v odločbi o krivdi v točki I./1. izreka v delu, ki se nanaša na C. C., tako, da se:

- iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1.a.) v celoti izpusti alineja a.3.), zadnja vrstica pa se spremeni tako, da se glasi: „s čimer sta ju prikrajšala za pravico do plače;“

- iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1.b.) izpusti besedilo „in C. C. za čas zaposlitve od 6. 7. 2016 do 12. 8. 2016“, v zadnjem stavku pa se besedilo „navedene delavce“ spremeni tako, da se glasi: „navedena delavca“;

- iz opisa kaznivega dejanja pod točko I./1.c.) v celoti izpusti vrstica v tabeli, označena z zaporedno številko 4, ki se nanaša na C. C.;

b) v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v pogojnih obsodbah:

- posebni pogoj, po katerem morata obdolžena A. A. in B. B. oškodovanemu C. C. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plačati 670,24 EUR, ne določi;

- posebni pogoj, po katerem pa morata obdolžena A. A. in B. B. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, oškodovanemu D. D. spremeni tako, da morata namesto zneska 2.096,30 EUR plačati znesek 1.983,61 EUR;

c) v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih glede oškodovanca D. D. spremeni tako, da sta obdolženca solidarno dolžna oškodovancu D. D. povrniti škodo v višini 1.983,61 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanca napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodna praksa je namreč v zvezi s konkretizacijo posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, zavzela jasno stališče, da v takšnih primerih sodišču zakonskega znaka v konkretnem opisu ni treba ponavljati ali ga opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri tako imenovanih subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni.

Četudi se obdolžencema očita, da sta določene delavce z neizplačilom (dela) posameznih plač prikrajšale za manjše zneske, kot to izpostavljata pritožbi, pa po drugi strani ni mogoče prezreti skupnega učinka prikrajšanja, ki se odraža v neizplačilu vseh plač in regresov, v enem primeru tudi nepovračila stroškov prehrane na delu, ter neplačila prispevkov. Skupni znesek prikrajšanja iz naslova neizplačil plač in regresov pa ni zanemarljiv, zlasti ker je delavcem ta dohodek predstavljal osnovna sredstva za preživljanje. V tem se kaže tudi nevarnost tega kaznivega dejanja, in če poleg tega upoštevamo še, da sta obdolženca kaznivi dejanji izvrševala v daljšem časovnem obdobju in na škodo več različnih delavcev, zaključek o neznatni nevarnosti očitanih kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 ni na mestu.

Odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih je pridruženo kazenskemu postopku, v katerem sodišče o teh zahtevkih odloča, ko podatki spisa dajejo zadostno podlago za odločitev in pod pogojem, da se z odločanjem o premoženjskopravnem zahtevku kazenski postopek ne bi preveč zavlekel (105. člen ZKP). Res je, da tedaj sodišče odloča po pravilih civilnega prava, kar pa ne pomeni, da sodišče v kazenskem postopku zgolj iz tega razloga ne razpolaga z zadostnim znanjem, četudi gre v obravnavanem primeru za specifično pravno področje – delovno pravo.