TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama tožeče stranke (v obsegu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov) in tožene stranke (v obsegu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za prvo in drugo tožečo stranko) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožnikom odškodnino in sicer 1. tožnici F.S. 5.500,00 (pet tisoč petsto 00/100) EUR, 2. tožniku F.M. 4.500,00 (štiri tisoč petsto 00/100) EUR in 3. tožnici F.U. 2.500,00 (dva tisoč petsto 00/100) EUR, skupno tedaj 12.500,00 (dvanajst tisoč petsto 00/100) EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2007 do plačila ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 1.344,83 (en tisoč tristo štiriinštirideset 83/100) EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni nerazdelno v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 32,19 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Med pravdnima strankama temelj odškodninskih obveznosti ni bil sporen, ampak zgolj njihova višina za posameznega tožnika. Ker je višina pravične denarne odškodnine odvisna od intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico (prvi odstavek 179. člena OZ), je bilo dopustno prisoditi odškodnino tožnikom le v ugotovljenem obsegu, čemur sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo. Osebno trpljenje je lahko priznano le toliko, kolikor so ga tožniki sami zaznavali kot takšnega. Ker gre za duševne bolečine kot posledico prekomernega hrupa, morajo za njihovo pravno priznanje preseči povprečen odziv ljudi na običajen hrup. Toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje subjektivni vidik trajanja odškodovanja nezadostno upoštevalo. Prva tožnica in drugi tožnik sta kot obdobje neznosnega hrupa opredelila šele čas od konca leta 2005, medtem ko je tretja tožnica izpovedala, da je ta zanjo postal neznosen od leta 2005 dalje, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje med svoje dejanske ugotovitve. S tem se izkaže kot materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki upravičeni do odškodnine za obdobje odškodovanja od trenutka treh let pred vložitvijo tožb (torej od 20.2.2004 dalje) do izgraditve avtoceste 30.10.2008, torej tudi za obdobje, za katerega se niti sami niso čutili oškodovani. Pritožbeno sodišče je zato pri spremembi svoje odločitve upoštevalo zgoraj pojasnjeno krajše obdobje njihovega oškodovanja.