TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obdolžene P.S. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kar pomeni, da mora biti razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja. Zaključek o njegovem obstoju mora izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera posebej, ne pa iz splošnih domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec z inkriminiranim ravnanjem hotel ali zasledoval.1 Ker imata posledici ogroženost in prestrašenost lahko vzrok le v ustrahovanju, ne pa tudi v vznemirjanju2 (kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko obdolženkin namen vznemirjanja ni z ničemer konkretiziran, je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, prav tako pa je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe sprejelo zaključke, da sta se mladoletna oškodovanca počutila ne samo prestrašeno, temveč tudi vznemirjeno, čeprav konkretna dejstva in okoliščine v tej smeri iz izreka sodbe niso razvidna. Ker se vse navedeno nanaša na odločilno dejstvo, in sicer na posebni namen storilca, ki predstavlja zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.