TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Deseti odstavek 21. člena in tretji odstavek 26. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (Uradni list RS, št. 26/22 in 9/25) ter 3. člen Uredbe o spremembi in dopolnitvi Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (Uradni list RS, št. 9/25), kolikor so se nanašali na projekte proizvodnih naprav, za katere do vključno 14. 2. 2025 še ni bila izdana odločba o dodelitvi podpore in je do vključno 14. 2. 2025 že obstajal pravnomočen sklep Agencije za energijo o potrditvi projekta, so bili v neskladju z Ustavo. Ugotovitev neskladja z Ustavo iz prejšnje točke izreka ima učinek razveljavitve. Agencija za energijo pri odločanju o dodelitvi podpore projektom proizvodnih naprav iz 1. točke izreka te odločbe uporabi tretji odstavek 26. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (Uradni list RS, št. 26/22).

Izpodbijani podzakonski predpis je uvedel novo in strožjo oziroma nižjo zgornjo mejo za priznavanje v sklepih o dodelitvi podpore cene, višje od referenčnih stroškov proizvodnje električne energije za tehnologijo in velikostni razred konkretne proizvodne naprave, v primerih, ko je ponujena cena iz pravnomočnega sklepa o potrditvi projekta višja od navedenih referenčnih stroškov. Ne glede na to, za koliko je cena električne energije iz sklepa o potrditvi projekta presegala referenčne stroške za tehnologijo in velikostni razred, je Agencija za energijo pri dodeljevanju podpore določila ceno, ki presega te referenčne stroške za največ deset odstotkov. Nova pravila so se začela uporabljati tudi za projekte proizvodnih naprav, za katere je do vključno 14. 2. 2025 že obstajal pravnomočen sklep Agencije za energijo o potrditvi projekta, izdan pod pogoji prej veljavne uredbe, če le do vključno tega datuma ni bila izdana odločba o dodelitvi podpore. To je pomenilo, da so se nova pravila začela uporabljati tudi za projekte vlagateljev, ki so pravnomočen sklep o potrditvi projekta pridobili v času veljavnosti stare ureditve, ki je pri dodelitvi podpore zahtevala določitev s sklepom o potrditvi projekta potrjene cene električne energije, poljubno višje od referenčnih stroškov proizvodnje električne energije za tehnologijo in velikostni razred konkretne proizvodne naprave, vse dokler cena električne energije iz potrditve projekta ni bila višja od vseh referenčnih stroškov iz javnega poziva, za vse tehnologije in velikostne razrede. Sklepi o potrditvi projekta, izdani in pravnomočni v času veljavnosti stare ureditve, so bili upravni akti o pogojni upravičenosti do dodelitve v določeni višini podpore za električno energijo iz proizvodne naprave. Imetnik takega pravnomočnega sklepa je lahko po stari ureditvi računal na to, da mu bo podpora v višini iz sklepa dodeljena z odločbo Agencije za energijo, če izpolni pogoje, ki so veljali in bili znani v času izdaje in pravnomočnosti sklepa o potrditvi projekta. Zgolj to, da so bili pravnomočni sklepi o potrditvi projekta upravni akti oziroma odločitve o pravicah in koristih vlagateljev, še ne pomeni, da so izpodbijane določbe povratno posegle v zaključene pravne položaje vlagateljev, ki so pred njihovo uveljavitvijo te upravne akte pridobili. Sklep o potrditvi projekta je bil le pogojna odločba o upravičenosti do podpore. Zgolj na njegovi podlagi vlagatelj še ni stopil v podporno shemo. Pred dodelitvijo in začetkom izplačevanja podpore je moral še izpolniti vrsto pogojev. Pravni položaji vlagateljev, ki so pred uveljavitvijo izpodbijanega predpisa pridobili pravnomočen sklep Agencije za energijo o potrditvi projekta za vstop v podporno shemo, do tega trenutka pa jim še ni bila izdana odločba o dodelitvi podpore, ob njegovi uveljavitvi še niso bili tako trdni, nespremenljivi in stabilni, da bi se lahko razumeli kot zaključeni. Zato izpodbijana ureditev ni posegala v 155. člen Ustave in z njim ni bila v neskladju. Vendar je izpodbijana ureditev brez dvoma poslabšala pravni položaj vlagateljev v projekte proizvodnih naprav, za katere do vključno 14. 2. 2025 ni bila izdana odločba o dodelitvi podpore, a so do tedaj že pridobili pravnomočen sklep Agencije za energijo o potrditvi projekta, v katerem je bila potrjena cena električne energije, ki je presegala referenčne stroške proizvodnje električne energije, ki jih je za to tehnologijo in velikostni razred proizvodne naprave določila Agencija za energijo, za več kot deset odstotkov. Ti subjekti so od uveljavitve nove uredbe naprej lahko računali na ustrezno zmanjšano podporo. Ekonomske posledice poslabšanja pravnega položaja so bile za vlagatelje različne in so segale od manjšega znižanja pričakovanega donosa pod zagotovljeni donos vse do popolnega porušenja ekonomike projekta zaradi pričakovanega poslovanja v celotnem življenjskem obdobju elektrarne z izgubo. V splošnem so izpodbijane določbe znatno poslabšale pravni položaj posameznikov. Podan je bil legitimen razlog za to poslabšanje pravnega položaja, to je težnja po doseganju javnofinančne učinkovitosti oziroma skrbni porabi javnega denarja. Ker se Vlada ni odzvala na pobudo, Ustavno sodišče ni moglo natančneje oceniti obsega javnofinančnih koristi, ki naj bi jih prinesla nova ureditev. Presojana sprememba je bila uveljavljena hitro, nepričakovano, nepredvidljivo in brez prehodnega obdobja. Posegla je v sicer pogojne pravne položaje, ki pa ob nastanku niso bili odvisni od diskrecijskih odločitev oblastnih organov. Ni ji mogoče pripisati namena premišljene drugačne sistemske ureditve nekega področja, pač pa je šlo za na hitro pripravljen poseg v odprte konkretne postopke dodeljevanja podpor. Za sankcioniranje goljufij in zlorab je že stara pravna ureditev vsebovala druge instrumente. Legitimna pričakovanja vlagateljev so bila s sprejetjem izpodbijane ureditve nedopustno prizadeta. Ustavno sodišče je ugotovilo njeno neskladje z Ustavo zaradi kršitve načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.