TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako:

- da se v I. točki izreka zavrne zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati pogodbeno dogovorjeno nadomestilo ter po plačilu vseh pripadajočih prispevkov in davkov izplačati neto znesek v višini 8.984,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in

- v točki III. izreka pa tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 250,00 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Iz 16. člena individualne pogodbe izhaja, da sta stranki nameravali urediti dodatne pravice tožnika kot uslužbenca in dodatne obveznosti tožene stranke kot delodajalca za primer predčasnega odpoklica z delovnega mesta in istočasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (da mu zaradi odpoklica avtomatsko preneha tudi delovno razmerje) na pobudo družbe in temu javni uslužbenec ne nasprotuje in v tem primeru je upravičen do odpravnine v višini treh neto plač. Vsi ti pogoji morajo biti torej kumulativno izpolnjeni, da bi bil tožnik upravičen do posebnega denarnega nadomestila oziroma odpravnine. Ker v konkretnem primeru tožnik ni bil odpoklican z delovnega mesta, prav tako mu ni istočasno z dnem odpoklica prenehala pogodba o zaposlitvi, dejanski stan po spornem členu individualne pogodbe ni izpolnjen, zato tožnik ni upravičen do nadomestila oziroma odpravnine po tej določbi, kot je zmotno materialno pravno zaključilo sodišče prve stopnje.