TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče mora na (po)tek prekluzivnega roka iz 495. člena OZ paziti po uradni dolžnosti, procesnih položajev in pogojev pa stranki tudi ne moreta priznati kot nesporne. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo pravočasnost tožbe, ni kršilo razpravnega načela.

Prodajalčeva odgovornost iz 488. člena OZ je podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere, ko je torej pravna napaka nastala ali obstajala še pred prenosom lastninske pravice na kupca. Zato vprašanja dobre vere in/ali krivde prodajalca niso pomembna.

Aktiviranje jamčevanja za pravne napake nastopi že, ko si kdorkoli (tretji) lasti (torej ne nujno: ima) kakšno pravico (torej ne nujno le lastninsko), ko torej tretji sklicujoč se na (nekakšno) pravico poseže ali zgolj zagrozi poseči v kupljeno stvar. V takem primeru je dolžnost prodajalca, da pomaga kupcu in stvar pravno »osvobodi« oziroma na kakršenkoli način prepreči, da bi tretji s svojimi zahtevki vznemirjal kupca v mirnem uživanju stvari.

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati.

Prodajalec se v razmerju do kupca, kadar ta uveljavlja jamčevalne zahtevke iz naslova pravnih napak, ne more uspešno sklicevati na 64. člen SPZ, pač pa bi se lahko na to določilo skliceval le v razmerju do lastnika stvari.

Odgovornost za škodo zaradi zaupanja, ki jo kupec uveljavlja od prodajalca, se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake, med katerimi je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 495. člena OZ).

Pravila o odgovornosti za pravne napake ne morejo izključiti (naj)splošn(ejš)ega pravila, da je povrnitev škode mogoče zahtevati šele, ko je škoda sploh nastala in ko je tudi po višini znana.