TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Pritožba ne nasprotuje poudarku sodišča prve stopnje, da je tudi sicer iz odpovedi razbrati le začasno, namesto trajnega prenehanja potrebe po tožničinem delu, kar je v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 bistven pogoj za utemeljenost odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, po katerem preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da je začasna prepoved dejavnosti sama po sebi utemeljen razlog za odpoved. Pri tem navaja, da je splošno znano dejstvo, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Tudi, če bi to držalo, glede na zgoraj pojasnjeno, navedeno ne bi moglo predstavljati zadostne dejanske podlage zakonite odpovedi.

Pritožbene navedbe o tem, kakšno je bilo kasnejše dogajanje, kakšne so bile omejitve poslovanja v letih 2020 in 2021, torej v času po podani odpovedi, za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niso upoštevne. Tudi ni pomembna pritožbena navedba, da je toženka kasneje sprejela novo sistemizacijo delovnih mest in tožničino delovno mesto ukinila. Ta okoliščina bi utegnila biti relevantna, če bi pritožbeno sodišče presojalo smiselnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije, kar pa ni predmet pritožbenega postopka.