TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave (pri tem so izjeme določene) in ali je zanjo glasoval, bo vse upnike doletela prisila večine. Kot že navedeno, pa imajo pri tem vsi upniki (torej tudi tisti, ki so v manjšini) pravico do ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave in skušajo na ta način, z uporabo tega pravnega sredstva, uveljaviti svoje prepričanje o neobstoju možnosti za uspeh prisilne poravnave.